VSK Sklep II Cpg 163/2018

Jedro

Stranka mora podati take navedbe o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju, ki omogočajo sklep, da nima sredstev za plačilo sodne takse, oziroma da bo s plačilom sodne takse v odmerjeni višini ogroženo izvajanje njene dejavnosti. Priložena dokazila so namenjena le preverjanju njenih trditev, ni pa naloga sodišča, da na podlagi podatkov iz priloženih listin samo ugotavlja posamezne ekonomske kazalnike, ki bi lahko kazali na izpolnjevanje pogojev za oprostitev sodne takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 9.7.2018.

2. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog prve toženke za oprostitev sodne takse in njen predlog za odlog plačila sodne takse.

3. Zoper sklep se prva toženka pritožuje in v pritožbi sodišču očita, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ga po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti in ne omogoča pravice do pritožbe. Sodišče se tako ni opredelilo do navedb prve toženke glede višine sredstev na TRR in glede višine dolgoročnih obveznosti, čeprav je prva toženka v predlogu te kazalnike konkretno navedla in svoje navedbe podkrepila z dokazi. Zato je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da naj prva toženka ne bi podala dovolj navedb in dokazov. Svojo odločitev je sodišče gradilo izključno na postavki kratkoročnih sredstev, ne da bi se opredelilo do ostalih kazalnikov in do višine izgube. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prva toženka je v predlogu pojasnila, da njena denarna sredstva znašajo zgolj 716,96 EUR, njene kratkoročne obveznosti pa 279.365,07 EUR. Res ima kratkoročne terjatve v višini 41.968,16 EUR, vendar so te terjatve obremenjene z zastavnimi pravicami, zato jih prva toženka ne more unovčiti za plačilo sodne takse. Sodišče tega pojasnila neutemeljeno ni upoštevalo. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi manjkal podatek o višini tekočega poslovanja. Tožena stranka je navajala, da gre za stroške poslovnih prostorov in ostale fiksne stroške poslovanja (v dokaz je predložila ustrezne izkaze). Iz predloženih dokazov izhaja, da je vrednost enostavnega denarnega toka prve toženke negativna, enako velja za kazalnik servisiranja dolga in dolgoročne pokritosti dolgoročnih sredstev in zalog, kar vse bi moralo sodišče razbrati iz priloženih bilanc in ostalih dokazil. Vse te podatke bi sodišče moralo primerjati z višino kratkoročnih sredstev, saj mora upoštevati celotno finančno stanje družbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in da ga je mogoče preizkusiti, navsezadnje to dokazuje tudi pritožnica, ki v drugem delu pritožbe podaja zelo konkretne očitke, s katerimi izpodbija razloge sodišča prve stopnje.

6. V predlogu za oprostitev sodnih taks je prva toženka res navajala podatke o čistem poslovnem izidu poslovnega leta 2017, o bilančni izgubi 2017, o višini sredstev ter obveznosti do virov sredstev, o denarnih sredstvih, o kratkoročnih obveznostih, da nima prilivov na TRR (oziroma so ti prilivi bistveno manjši od odmerjene sodne takse). V zvezi s kratkoročnimi sredstvi (iz bilanc je razvidno, da gre za kratkoročne terjatve v višini 41.968,16 EUR) je zgolj navedla, da jih ne more unovčiti za namene plačila sodne takse, ker so v večjem delu zastavljena, v preostalem delu pa namenjena za pokrivanje tekočih stroškov poslovanja. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so te navedbe ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj in da zanje prva toženka ni predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče preveriti. Slednje zlasti velja za trditve, da so kratkoročne terjatve zastavljene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je trditveno in dokazno breme, da izkaže, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev (ali odlog) plačila sodne takse na stranki, ki oprostitev predlaga. Stranka mora podati take navedbe o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju, ki omogočajo sklep, da nima sredstev za plačilo sodne takse, oziroma da bo s plačilom sodne takse v odmerjeni višini ogroženo izvajanje njene dejavnosti. Priložene listine so namenjene le preverjanju njenih trditev, ni pa naloga sodišča, da na podlagi podatkov iz priloženih listin samo ugotavlja višino stroškov tekočega poslovanja (materialni stroški so na primer v letu 2017 znašali le 450 EUR) in posamezne kazalnike, ki bi lahko kazali na izpolnjevanje pogojev za oprostitev sodne takse. Pojasnila glede različnih kazalnikov šele v pritožbi predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ker prva tožena stranka kratkoročne terjatve ima, ni pa izkazala, da jih ne more unovčiti (trditve o zastavljenih terjatvah so le pavšalne in jih na podlagi procesnega gradiva, ki ga je prva toženka vložila v spis, ni mogoče preveriti), je torej zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka sredstva za plačilo sodne takse ima, pravilen. Iz enakega razloga prva toženka tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno delovanje, saj je tudi tu izhajala iz pavšalnih navedb o zastavljenih kratkoročnih terjatvah.

7. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3486/2012
• VSK sklep I Cp 97/2007
• VSL sklep II Cp 2460/2015