VSK Sodba in sklep I Cpg 129/2018

Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1065. členu (v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika, OZ) predpisuje, da se s kreditno pogodbo banka zaveže dati uporabniku na voljo določene denarni znesek. To svojo obveznost je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke pri omenjenih treh kreditnih pogodbah v celoti izpolnila, saj je koriščenje kreditnih sredstev po omenjenih treh kreditnih pogodbah potekalo tako, da jih je tožeča stranka (razen v manjšem delu, kolikor jih je direktno nakazala na TRR tožene stranke) preknjižila neposredno na partije prejšnjih kreditov oz. akreditivov (ki jih je s tem zaprla). V tej zvezi zato pritožbeno sodišče nikakor ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da toženi stranki v primeru omenjenih treh kreditnih pogodb kreditna sredstva večinoma sploh niso bila dana na voljo (razpolago) in da zato niso bile izpolnjene predpostavke za kredit iz 1065. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 7.5.2018 se zavrže.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13.6.2018 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati znesek 417.025,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2017, da ne bo izvršbe na zastavljeno nepremičnino parcela 549/11 k.o., oz. je dolžna dopustiti poplačilo zgoraj navedene terjatve s prodajo zastavljene nepremičnine ter s poplačilom tožeče stranke iz kupnine dosežene s prodajo teh nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 8.835,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom z dne 7.5.2018 je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog naslovnega sodišča, I Pg 7/2017 z dne 28.2.2018 zavrne. Z izpodbijanim sklepom z dne 13.6.2018 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog naslovnega sodišča I Pg 7/2017 z dne 31.5.2018 zavrne.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka, in sicer s pritožbo in vlogo, poimenovano dopolnitev pritožbe. V pritožbi tožena stranka opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni dodelilo primernega roka, da bi lahko odgovorila na navedbe tožeče stranke iz zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke. Na naroku za glavno obravnavo je toženec opozoril sodnika, da je tožnica prekludirana s potekom desetdnevnega roka ter sodnika pozval, da v kolikor bo sodišče upoštevalo trditvene in dokazne predloge tožnice iz zadnje vloge, naj tožencu omogoči dvajsetdnevni rok za izjasnitev v zvezi z njimi. Tega sodnik tožencu ni omogočil. Sodnik tudi ni navedel, da bo upošteval trditve in dokaze iz 4. in 5. pripravljalne vloge tožnice. Zato je bil toženec prepričan, da bo sodnik ravnal v skladu s svojimi navedbami iz dopisa z dne 11.10.2017. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožnica podaljševala kreditno linijo vse dotlej, dokler bo toženec pozitivno posloval. V tej zvezi je toženec predlagal kot dokaz zaslišanje direktorja toženca ter delavcev tožnice J. K., B. P. in K. L.. Poleg tega je toženec kot dokaz predložil tudi vmesno bilanco na dan 30.6.2015, ki je izkazovala 23.584,00 EUR dobička. Tudi projekcija letne bilance za leto 2015 je izkazovala letni dobiček za leto 2015 v znesku 14.570,00 EUR. Teh trditev tožnica sploh ni prerekala. Sodišče bi moralo upoštevati tudi štirinajstletno prakso, ki je kazala na to, da je banka podaljševala kreditno linijo, toženec pa ni imel izgube. O vseh teh dejstvih sodnik ni zaslišal omenjenih prič, niti ni obrazložil, zakaj teh dokazov ni izvedel. Iz pogodbe o zastavi nepremičnin je razvidno, da bo toženec tudi v bodoče s tožnico sklepal kreditne in garancijske pogodbe. To je razvidno tudi iz dodatkov k tej pogodbi. Ker tožnica ni hotela podaljšati kreditne linije, je ravnala protipravno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zato tožničin zahtevek ne more imeti sodnega varstva. Tožnica se je tudi v predlogu za sklenitev pogodbe 8.12.2014 zavezala, da bo tudi v bodoče s tožencem sklepala kreditne pogodbe. Nato pa na pisne vloge toženca za podaljšanje kredita z dne 29.9.2015, 11.4.2016 in 4.10.2016 ni več odgovorila. Nazadnje kreditne linije ni podaljšala, čeprav je toženec ob vložitvi prve vloge z dne 29.9.2015 posloval z dobičkom. Kljub izjavi z dne 23.9.2015, v kateri je tožnica potrdila, da toženec redno izpolnjuje vse svoje obveznosti do tožnice iz naslova obresti, je tožnica navedla, da je za kreditne linije predviden reprogram. Vendar pa kreditne linije kljub temu ni podaljšala. Iz tega razloga tudi ostale banke niso bile več pripravljene odpirati akreditivov za potrebe tožnikovih nabav blaga. Tožencu je zato konec leta 2015 nastala izguba v višini 28.729,00 EUR. Sodišče je samovoljno zaključilo, da iz izjave tožnice izhaja, da toženec ne izpolnjuje obveznosti iz vračila glavnice. Tožnica tožencu po spornih treh zadnjih kreditnih pogodbah nikoli ni izročila oz. nakazala kredita. V tej zvezi se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 772/2016 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 318/2018, iz katerih izhaja, da bi morala dobiti tožnica kredit na voljo oz. razpolago. Tega pa v konkretnem primeru ni bilo. V dopolnitvi pritožbe tožena stranka ponavlja svoje pritožbene navedbe ter opozarja na določene protispisnosti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej zvezi predlaga kot dokaz strokovno pravno stališče IECG Maribor.

3. Tožena stranka se je po svojem pooblaščencu pritožila tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 7.5.2018, pri čemer je v pritožbi navedla, da je tožnica kot vrednost spora navedla znesek 417.025,93 EUR, kolikor znaša tudi zahtevek po spremenjeni tožbi. Nikjer ni bilo navedeno, da je vrednost spora 834.051,86 EUR. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zato neutemeljeno odmerilo sodno takso.

4. Tožena stranka se je po svojem pooblaščencu pritožila tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13.6.2018 pri čemer v pritožbi opozarja, da je na spornem plačilnem nalogu na pobeljenem tekstu s svinčnikom prepisan datum 2.7.2018, brez da bi bilo navedeno, kdo je naredil prepis, pri čemer ta prepis ni bil opremljen niti s podpisom ali žigom pristojne osebe sodišča. Toženec je izpodbijal tudi rok plačila sodne takse, to je 2.7.2018.

5. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo zoper sodbo, pri čemer je navedla, da je ta pritožba neutemeljena in je predlagala pritožbenemu sodišču, da jo zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

6. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo in pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 13.6.2018 nista utemeljeni, pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 7.5.2018 pa ni dovoljena.

K pritožbi zoper sodbo:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. V obravnavani zadevi se je tožena stranka upirala tožbenemu zahtevku zlasti v smeri, da bi morala tožeča stranka (glede na dogovor in obstoječo večletno poslovno prakso med strankama) podaljševati kreditno linijo (obstoječe kredite), vse dokler bo tožena stranka pozitivno poslovala. V tej zvezi je seveda treba imeti pred očmi okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki imeli sklenjene tri kreditne pogodbe: 1. Pogodbo o okvirnem kreditu za zagotavljanje kritja pri odpiranju akreditivov z dne 15.7.2014 (pogodbeni kredit je bil nakazan 15.7.2014), ki je zapadla v plačilo (vračilo obveznosti po kreditni pogodbi) 18.3.2015 (tožeča stranka pa iz tega naslova zahteva vrnitev glavnice v višini 46.547,52 EUR in zamudne obresti v višini 362,04 EUR), 2. Pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 10.7.2014 (pogodbeni kredit je bil nakazan 16.7.2014), ki je zapadla v plačilo 7.7.2015 (tožeča stranka pa iz tega naslova zahteva vračilo glavnice v višini 29.642,64 EUR in zamudne obresti v višini 230,55 EUR) in 3. Pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 8.12.2014 (pogodbeni kredit je bil nakazan 8.12.2014 in 9.12.2014), ki je zapadla v plačilo 31.5.2015 (tožeča stranka pa iz tega naslova zahteva vrnitev glavnice v višini 337.615,81 EUR in zamudne obresti v višini 2.627,37 EUR). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka obveznosti po omenjenih pogodbah redno izpolnjevala le glede poravnave obresti, ne pa tudi glede vračila glavnice. To dejstvo je bilo med strankama nesporno, izhajalo pa je tudi iz predloženega pisnega gradiva, zato ni moč slediti pritožbenemu očitku, da je v tem delu sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago. Tudi tožena stranka ni zatrjevala, da bi v okviru izpolnjevanja omenjenih kreditnih pogodb plačevala tudi obveznosti iz naslova glavničnega dolga. Skratka, glede obstoja kreditnih terjatev, njihove višine in zapadlosti ni bilo nobenega dvoma (neprerekano dejstvo)¹, pri čemer je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi prepričljivo in logično zavrnilo ugovor tožene stranke, da je šlo pri omenjenih kreditnih pogodbah za pogodbeno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas.

9. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje že iz tega razloga povsem utemeljeno sledilo tožbenemu zahtevku, saj se tožena stranka z omenjenim temeljnim ugovorom sploh ni mogla uspešno upirati postavljenemu tožbenemu zahtevku. Omenjeni ugovor tožene stranke ni namreč predstavljal ugovora nenastale pravice, ugovora ugasle pravice oz. samostojnega ugovora, iz katerega bi izhajalo, da tožena stranka ni dolžna izpolniti tožbenega zahtevka, upoštevaje ob tem, da tožena stranka tudi ni postavila nobenega ustreznega zahtevka (npr. v obliki nasprotne tožbe) za sklenitev kreditne pogodbe v smeri refinanciranja zapadlih kreditov.

10. Sodišče prve stopnje je ravno tako pravilno zaključilo, da so se omenjene kreditne pogodbe koristile za zapiranje starejših zapadlih, a neplačanih kreditov, pri čemer bi se tudi v konkretnem primeru (če bi se kreditna linija podaljšala) prejeta kreditna sredstva namenila za zapiranje vtoževanih kreditov (oz. za njihovo podaljšanje). Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1065. členu (v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika, OZ) predpisuje, da se s kreditno pogodbo banka zaveže dati uporabniku na voljo določen denarni znesek. To svojo obveznost je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke pri omenjenih treh kreditnih pogodbah v celoti izpolnila, saj je koriščenje kreditnih sredstev po omenjenih treh kreditnih pogodbah potekalo tako, da jih je tožeča stranka (razen v manjšem delu, kolikor jih je direktno nakazala na TRR tožene stranke) preknjižila neposredno na partije prejšnjih kreditov oz. akreditivov (ki jih je s tem zaprla). V tej zvezi zato pritožbeno sodišče nikakor ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da toženi stranki v primeru omenjenih treh kreditnih pogodb kreditna sredstva večinoma sploh niso bila dana na voljo (razpolago) in da zato niso bile izpolnjene predpostavke za kredit iz 1065. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ. Takšnega stališča ne potrjuje tudi sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 772/2006 namreč jasno izhaja, da obravnava zadevo, katere predmet je obveznost vračila kredita v primeru, ko banka brez naročila kreditojemalca denar (kredit) nakaže tretjemu, medtem ko sklep Višjega sodišča v Mariboru, I Cpg 318/2015 obravnava situacijo odgovornosti uprave banke za odobrene kredite (pri čemer za obravnavano zadevo niti ni pravno pomembno, ali gre pri sklenitvi kredita za poplačilo prejšnjih kreditnih obveznosti za nov posel, ali pa gre za nadaljevanje prejšnjega kreditnega posla). Iz tega izhaja, da je šlo v konkretnem primeru pri omenjenih kreditnih pogodbah za pravilno izpolnitev obveznosti kreditodajalca v smeri izročitve kreditnih sredstev kreditojemalcu, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje kreditne linije. V letih 2015 in 2016 je tožena stranka ob koncu teh poslovnih let poslovala z izgubo, ki je v letu 2015 znašala 28.729,00 EUR (B67), v letu 2016 pa kar 59.462,48 EUR (B68). Teh končnih in nespornih računovodskih podatkov ne more spremeniti okoliščina, da je iz vmesne bilance tožene stranke na dan 30.6.2015² razvidno poslovanje z dobičkom, oz. da je bilo tudi v projekciji poslovanja za leto 2015 predvideno poslovanje z dobičkom. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (kar obravnavana pritožba ne izpodbija), da bi podaljšanje kreditne linije (z novim kreditom bi se zaprl star kredit) neposredno ne vplivalo na poslovanje tožene stranke ter da je tožena stranka dala družbenikom posojilo v višini preko 200.000,00 EUR, ki ga družbeniki (ki so kot korporacijski lastniki dolžni v prvi vrsti v kriznih razmerah zagotoviti lasten vir financiranja družbe) niso vrnili (med družbeniki in družbo v tej zvezi tudi ni bil sklenjen način in rok vračila tega posojila). Prava tako pritožba ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni strinjala s predlogom tožeče stranke, da se nov kredit dodatno zavaruje s hipoteko nepremičnine v Š. oz. z zastavo zalog. V tej zvezi je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v aprilu in maju 2016 večkrat poklicala toženo stranko k podaji podrobnejših pojasnil glede njenega poslovanja oz. finančnega stanja (priloge A40 do A46), kar pomeni, da ne drži navedba tožene stranke, da tožeča stranka od marca 2016 do oktobra 2016 sploh ni odgovorila na njeno zahtevo za podaljšanje kreditne linije. Dolžnost uprave banke je, da spoštuje pravila o upravljanju s kreditnimi tveganji (108, 109 in 173 člen Zakona o bančništvu - ZBan-1), ki jim je banka pri poslovanja izpostavljena. Glede na zgoraj povedano je tudi po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno, da je tožeča stranka v konkretnem primeru ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z načelom vestnosti in poštenja, kar pa po drugi strani ni mogoče skleniti za postopanje oz. ravnanje tožene stranke (posojanje denarja družbenikom, ne da bi skušala tožena stranka ta posojila sploh od družbenikov izterjati nazaj, zavračanje dodatnega zavarovanja).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič (Z., B., K., L.), pri čemer naj sodba ne bi vsebovala tudi razlogov za takšno postopanje. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi omenjene priče potrdile določena pravno pomembna dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka (dogovor o podaljševanju kreditne linije, večletna poslovna praksa, podatki iz vmesne bilance na dan 30.6.2015). Vendar pa je sodišče prve stopnje omenjena dejstva sprejelo, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokazov z zaslišanjem omenjenih prič. Sicer pa so razlogi o nepotrebnosti predlaganega dokaza jasno razvidni iz same vsebine celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe.³

13. Iz spisovnih podatkov izhaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo le zadnje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 10.1.2018 (list. št. 116 spisa), ker jo je tožena stranka vložila po zaključku naroka za glavno obravnavo. Vse ostale pripravljalne vloge pravdnih strank pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svojem odločanju o tožbenem zahtevku. V tej zvezi pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bila zadnja pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 8.11.2017 (list. št. 109 do 115 spisa) vložena v sodni spis pravočasno, to je na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer pa tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič novega (šlo je predvsem za ažurno odzivanje tožeče stranke na komunikacijo med strankama - zapisnik, list. št. 107 spisa). Sicer pa je imela tožena stranka na tem naroku za glavno obravnavo možnost, da poda svoje navedbe in dokazne predloge, kar vse je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Zaradi tega tudi ni bilo nobenega opravičljivega razloga, da bi sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo preložilo in bi s tem dalo toženi stranki možnost, da vloži v sodni spis še eno pisno vlogo, kot to zmotno ocenjuje tožena stranka v obravnavani pritožbi. Pravica do izjave torej ni bila v ničemer kršena, prav tako pa ni podana protispisnost, na katero se v dodatku k pritožbi sklicuje tožena stranka.

14. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 7.5.2018:

15. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog naslovnega sodišča, I Pg 7/2017 z dne 28.2.2018. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje omenjeni plačilni nalog razveljavilo s sklepom z dne 29.5.2018, ki je postal pravnomočen (list. št. 179 spisa). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče zaradi odpadlega pravnega interesa pritožbo tožene stranke zoper ta sklep zavrglo (2. točka 365. člena ZPP).

16. K pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13.5.2018:

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je plačilni nalog z dne 31.5.2018 izdal in podpisal sodnik pristojnega sodišča prve stopnje. Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da iz vsebine tega plačilnega naloga ni jasno, kdaj in kdo je pobelil določen tekst in pripisal s svinčnikom datum plačila 2.7.2018. Takšen ugovor je pravno neutemeljen. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je rok za plačilo sodne takse 2.7.2018, to je zadnji dan odloga plačila, določenega s pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje, Pg 7/2017 z dne 27.2.2018.

18. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, zato je zavrnilo tudi zadnjo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. Tožeča stranka ni priglasila stroškov za odgovor na pritožbo, zato je odpadla potreba po odločanju o pritožbenih stroških, upoštevaje ob tem, da tožena stranka s pritožbami ni uspela.

-------------------------------
¹ To izhaja tudi iz elektronske korespondence strank - B97, B98, B101, A17 ter A40 do A49).
² Vlogo za podaljšanje kreditnih linij je tožena stranka podala 29.9.2015.
³ Kar zadeva dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da tega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka sploh ni navedla, katera dejstva, naj bi se s tem dokazom ugotavljalo.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1225/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 426/2000
• VSL sodba II Cp 1581/2004