VSK Sklep I Kp 2897/2009

Jedro

Stališče, da je že določba KZ-1, veljavna pred novelo KZ-1C vsebovala primer, da zastaranje izvršitve kazni ne nastopi, če je obsojenec nedosegljiv oz. na begu pred nastopom kazni, ni pravilna. Določba 94. člena KZ-1 je bila jasna in ni dopuščala različnih interpretacij. Dopolnitev določbe 94. člena KZ-1 ni bila predlagana zaradi „boljše interpretacije“, ampak „z vidika boljšega spoštovanja načela pravne države iz 2. člena Ustave RS (pravna obveznost izvrševanja pravnomočnih kazenskih sodb) ter vsaj v delu tudi interesa do spoštovanja osebnega dostojanstva žrtev kaznivih dejanj“, kot je navedeno v predlogu novele KZ-1C.

Določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 ter šestega 524. člena ZKP ne dajeta podlage za stališče, da je obsojenec nastopil in začel prestajati zaporno kazen že s trenutkom odvzema prostosti. To stališče je nevzdržno, saj bi pomenilo, da se v vseh primerih, ko je bila obsojencem začasno odvzeta prostost (pridržanje, pripor) pred ali po pravnomočnosti sodbe, šteje, da so že nastopili kazen in je nastopila situacija in 3. odstavka 94. člena KZ-1. To je nazadnje v nasprotju s 6. odstavkom 20. člena Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki jasno določa začetek prestajanja zaporne kazni (od dneva, ko se obsojenec zglasi v zavodu oz. od dneva, ko je v zavod priveden).

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ugotovilo, da je izvršitev zaporne kazni zoper obsojenega M. K., izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. I K 2897/2009 z dne 21.12.2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 2879/2009 z dne 21.10.2010, ki je postala pravnomočna 3.12.2010, dne 4.12.2005 zastarala in se ne sme izvršiti. V tej posledici je tudi odločilo, da se postopek izvršitve zaporne kazni ustavi in prekliče odrejena tiralica.

2. Proti takemu sklepu je vložila pritožbo višja državna tožilka. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 372. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. K pritožbi je priložila predlog sprememb Kazenskega zakonika Ministrstva za pravosodje z dne 7.5.2015 in predlog Vlade Republike Slovenije z dne 21.5.2015.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo sledeče ugotovitve. Obsojencu je bila z uvodoma navedeno sodbo, ki je postala pravnomočna 3.12.2010, izrečena kazen v trajanju tri leta in dva meseca zapora. Kazni na poziv sodišča ni nastopil in sodišču ni sporočil svojega novega prebivališča, zato je sodišče prve stopnje 11.2.2014 odredilo tiralico, na podlagi katere je bil kasneje prijet v Braziliji, kjer ima prebivališče. V postopku izročitve je Zvezno Vrhovno sodišče Brazilije z odločbo z dne 24.2.2016 izročitev zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvršitev kazni zastarala.

5. Pritožnica ne izpodbija pravnega stališča sodišča prve stopnje, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti Kazenski zakonik (KZ-1), ki je veljal v času nastopa pravnomočnosti sodbe I K 2897/2009, to je zakon, ki je veljal od 18.7.2009 do 14.5.2012. Ta je v 4. točki prvega odstavka 92. člena določal, da izvršitev zaporne kazni v primeru, ko znaša nad eno leto (do petih let), zastara v petih letih od pravnomočnosti sodbe. V obravnavani zadevi je postala sodba pravnomočna 3.12.2010.

6. Pritožnica izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje izvršitve zaporne kazni 4.12.2015 in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 94. člena KZ-1. Navaja, da je bila interpretacija tretjega odstavka 94. člena KZ-1, ki je veljal v zgoraj navedenem obdobju in je določal, da zastaranje izvršitve preostanka kazni ne zastara, če obsojenec pobegne iz prestajanja kazni, nejasna ter je bila zaradi tega navedena določba dopolnjena z novelo KZ-1C (Uradni list RS št. 54/2015 z dne 20.7.2015) tako, da je po navedeni spremembi določeno, da zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko je obsojenec pred izvršitvijo kazni na begu ali se drugače izogiba izvršitve kazni ali ko je začetek izvrševanja kazni odložen skladno z zakonom. Po oceni pritožnice je bila že pred to spremembo upoštevana možnost, da storilec kazni ne nastopi zaradi bega in da se je štelo, da v tem primeru zastaranje izvršitve kazni ne nastopi, z določbami novele KZ-1C je bilo to le še izrecno zapisano. V nadaljevanju pritožnica trdi, da je obsojenec tudi sicer zaporno kazen že nastopil in jo začel prestajati. Po njeni oceni je do tega prišlo, ko mu je bila v Braziliji odvzeta prostost na podlagi tiralice slovenskega sodišča, saj se obsojencu čas odvzete prostosti v Braziliji všteva v izrečeno zaporno kazen. Pri tem pritožnica izpostavlja peti odstavek 536. člena ZKP ter prvi odstavek 56. člena KZ-1 (določba, da se čas, prestan v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen). Glede na navedeno pritožnica zaključuje, da izrečena zaporna kazen obsojencu ni zastarala, ker je ta nastopil in začel prestajati kazen že s trenutkom odvzema prostosti v Braziliji, zato skladno z določbo 3. odstavka 94. člena KZ-1 izvršitev preostanka izrečene zaporni kazni ne zastara.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede stališča pritožnice, da je že določba KZ-1, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje vsebovala primer, da zastaranje izvršitve kazni ne nastopi, če je obsojenec nedosegljiv oz. na begu pred nastopom kazni, ni pravilna. Že sama pritožnica ugotavlja, da je bila določba 94. člena KZ-1 spremenjena z novelo KZ-1C, ki je stopila v veljavo šele 20.10.2015, kar pomeni, da gre za zakon, ki je strožji za obsojenca. Pritožnica nima prav, da je v obravnavani zadevi šlo le za nejasno interpretacijo. Po oceni pritožbenega sodišča je bila določba 94. člena KZ-1 jasna in ni dopuščala različnih interpretacij. Ravno v predlogih sprememb zakona, ki jih je pritožnica priložila k pritožbi, je tudi razvidno, da dopolnitev določbe 94. člena KZ-1 ni bila predlagana iz razloga, ki ga navaja pritožnica, ampak „z vidika boljšega spoštovanja načela pravne države iz 2. člena Ustave RS (pravna obveznost izvrševanja pravnomočnih kazenskih sodb) ter vsaj v delu tudi interesa do spoštovanja osebnega dostojanstva žrtev kaznivih dejanj“, kot je navedeno na 8. strani predloga Vlade RS z dne 21.5.2015 ter 26. stran predloga z dne 7.5.2015. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni utemeljeno stališče pritožnice, da je obsojenec že nastopil kazen, ko je bil v Braziliji prijet v postopku izročitve, kjer je bil zoper njega najprej odrejen izročitveni pripor, ki pa je bil z odločitvijo Zveznega Vrhovnega sodišča Brazilije z dne 4.9.2014 nadomeščen z drugimi ukrepi za zagotovitev obsojenčeve navzočnosti. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je pristojni organ Brazilije 24.2.2016 zavrnil prošnjo za izročitev zaradi zastaranja izvršitve kazni ter so bili že odrejeni preventivni ukrepi zoper obsojenca v postopku izročitve, odpravljeni. Pritožnica pravilno citira peti odstavek 536. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kot tudi določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1 ter ima prav, da se pripor zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila obsojena oseba izročena všteje v kazen, vendar nima prav, da je obsojenec z datumom odvzema prostosti (priprtja) tudi že nastopil kazen. Pritožnica spregleda, da obsojenec Republiki Sloveniji ni bil izročen ter je bil pripor (ter drugi omejevalni ukrepi) odpravljen, zahteva za izročitev pa je bila zavrnjena. Izpostavljene določbe prvega odstavka 56. člena KZ-1 ter šestega 524. člena ZKP ne dajeta podlage za stališče pritožnice, da je obsojenec nastopil in začel prestajati zaporno kazen že s trenutkom odvzema prostosti v Braziliji. To stališče je nevzdržno, saj bi pomenilo, da se v vseh primerih, ko je bila obsojencem začasno odvzeta prostost (pridržanje, pripor) pred ali po pravnomočnosti sodbe, šteje, da so že nastopili kazen in je nastopila situacija in 3. odstavka 94. člena KZ-1. Stališče pritožnice je nazadnje v nasprotju s 6. odstavkom 20. člena Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki jasno določa začetek prestajanja zaporne kazni (od dneva, ko se obsojenec zglasi v zavodu oz. od dneva, ko je v zavod priveden).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 49986/2019
• VSL Sklep VII Kp 2059/2010
• Sodba I Ips 148/2005