<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Cp 30/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2018:I.CP.30.2018
Evidenčna številka:VSK00014764
Datum odločbe:04.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Markovič Sabotin (preds.), mag. Peter Baša (poroč.), Špela Prodan
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:pravica uporabe na stavbišču - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - gradnja na tujem svetu - priposestvovanje družbene lastnine - pravica uporabe za gradnjo

Jedro

Pravica uporabe na parceli št. 17/2 k.o. Pr. II je bila s pogodbo sicer dodeljena očetu prvega tožnika, promet s to pravico pa je bil načeloma prepovedan oziroma je bil kasneje - z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih v letu 1984 - dovoljen zgolj v omejenem obsegu (prenos na zakonca in možnost dedovanja zakonitih dedičev), vendar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo vseh posebnosti tedanje pravne ureditve ter okoliščin konkretnega primera. Že iz pisne vloge I.D. iz avgusta 1971 namreč izhaja, da je Skupščino občine Pr. zaprosil za dodelitev dodatnega zemljišča (bodisi njemu, bodisi njegovemu sinu - prvemu tožniku), ter pri tem kot poglavitni razlog navedel okoliščino, da si želi sin na tem zemljišču urediti lastno družinsko stanovanje.

V tem kontekstu je treba presojati tožbene trditve, da je I.D. deloval v "sinovem imenu" oziroma je pridobil pravico uporabe za račun tožnikov (prvega tožnika). Ob tem gre tudi upoštevati, da je imela tedanja Skupščina občine Pr. takó pristojnost razpolaganja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči (oddaja v uporabo za gradnjo), kot tudi pristojnost odločanja v upravnih postopkih za izdajo lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Ta dovoljenja sicer ne vsebujejo neposrednega soglasja glede pravice uporabe sporne nepremičnine, temveč opredeljujejo zgolj skladnost gradnje s prostorsko ureditvijo in gradbenimi normativi. Ne glede na to pa sta morala investitorja (tožnika) v upravnem postopku izkazati tudi možnost razpolaganja oziroma pravico uporabe zemljišča, na katerem sta nameravala graditi. S predložitvijo pogodbe o dodelitvi pravice uporabe na parceli št. 17/2 k.o. P. II ter pisnim soglasjem I.D. za gradnjo na tej parceli ter na (delu) parcele št. 66/3 k.o. P. II - sta tem zahtevam (očitno) zadostila, saj jima je Skupščina občine Pr. zatem izdala lokacijsko in gradbeno dovoljenje.

V skladu s tedanjim sistemom družbene lastnine je bilo torej omenjeno zemljišče dejansko namenjeno gradnji tožnikov, ki sta z dovoljenjem upravljavca (Skupščine občine Pr.) ter ob soglasju I.D. zgradila na njem stanovanjsko zgradbo, v kateri že vrsto let prebivata. Po mnenju pritožbenega sodišča sta tožnika postala lastnika te stavbe ter s tem pridobila pravico uporabe na zemljišču pod njo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala, da sta (vsak do ½) lastnika dela parcel št. 1/1, 1/2 in 1/3 k.o. P1, katerih zemljiškoknjižna solastnika sta sicer toženca, in ki je v predvidenem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parcelno številko. Glede na navedeno je še odločilo, da morata tožnika v roku 15 dni povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 2.300 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožujeta tožnika. Izpodbijata (prerekata) jo v celoti, skupaj s priznanimi pravdnimi stroški. V pritožbi navajata, da je oče prvega tožnika I.D. (za račun prvega tožnika) sklenil leta 1973 pogodbo z Občino Pr. o pravici trajne uporabe 537 m2 velikega stavbnega zemljišča na tedanji parceli št. 17 k.o. Pr. II. To zemljišče se je nahajalo ob njegovi stanovanjski hiši na naslovu P. 16 v Po. namenjeno pa je bilo gradnji stanovanjske hiše (prizidka) tožnikov. I.D. je zatem podal tudi pisno soglasje za gradnjo, tako na tej parceli kot na manjšem delu sosednje (stare) parcele št. 66/3 k.o. Pr. II. S takratno zakonodajo je bilo določeno, da zemljišče pripada objektu in da izvršuje pravico uporabe vsakokratni lastnik objekta, zato je bila okoliščina, kdo je sklenil pogodbo o pravici trajne uporabe zgolj formalnost. To zemljišče je bilo v družbeni lastnini, z njim pa je razpolagala Občina Pr., ki je tožnikoma tudi izdala vsa potrebna upravna dovoljenja (lokacijsko in gradbeno dovoljenje) za gradnjo hiše. Po izvedenem upravnem postopku in podanem soglasju I.D. so torej vse pravice in obveznosti v zvezi s tem zemljiščem prešle od očeta (I.D.) na sina (investitorja objekta). Z odločbo o odobritvi lokacije za gradnjo je torej Občina Pr. izročila to zemljišče tožnikoma v trajno uporabo (dokler bo na njem stal objekt), oče I.D. pa je z omenjenim soglasjem potrdil posestno stanje in prav tako priznal pravico trajne uporabe. To izjavo gre zato šteti tudi kot "posadno listino" za izvirno pridobitev stvarne pravice v korist tožnikov. V novo hišo sta se vselila leta 1978, od tedaj dalje pa v njej ves čas (sedanj tudi skupaj z družinama svojih dveh hčera) bivajo in nepremičnino uživajo. Lastništvo hiše in pomožnih objektov ni bilo nikoli sporno. Ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) sta torej imela pravico trajne uporabe na sedanjih parcelah št. 1/2 in /3, ki sta postali njuna zasebna lastnina. Sklicujeta se še na ustavno pravico do stanovanja (in mirnega življenja). Nasprotujeta torej stališču sodišča prve stopnje, da odločba o dodelitvi lokacije in drugi dokončni upravni akti (izdani leta 1973) niso vsebovali stvarnopravnega upravičenja do gradnje in pravice trajne uporabe stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo tedaj veljavne predpise oziroma materialno pravo. Nepravilno pa je tudi stališče, s katerim je tožnikoma odreklo pravico do priposestvovanja, ker naj bi bila slaboverna.

Nadalje pritožnika zatrjujeta, da toženca z darilno pogodbo, s katero sta pridobila polovico stare hiše in si v njej uredila svoje stanovanje (na sedanji parceli št. 1/1), nista postala univerzalna naslednika I.D.. Prav tako je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta toženca pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 1/2 in 1/3 na podlagi poizvedovalnega zapisnika ob nastavitvi nove zemljiške knjige za k.o. Po. in ZLNDL. Ta zapisnik ne more predstavljati nobene podlage za kakšna stvarnopravna upravičenja, za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji. Poleg tega izvirnik omenjenega zapisnika ne zajema starih parcel št. 17 in 66/3 k.o. Pr. II, temveč je bila sedanja parcela št. 1/2 pripisana v ta zapisnik po letu 1998. Niti toženca (niti njuni pravni predniki) niso nikoli uresničevala kakšnih "posestnih in lastniških pravic" na parcelah št. 1/2 in 1/3 (in jih tudi sedaj ne izvajajo). Nenazadnje sta parceli z identičnima številkama (1/2 in 1/3) v preteklosti že obstajali na območju stare drvarnice (zahodno od hiše I.D.). Bili sta v lasti A.M. iz L., toženca pa sta ju odkupila v letu 1998. To je sodišče prve stopnje vedelo, vendar ni ustrezno upoštevalo. O zahtevku v zvezi s temi nepravilnostmi je sodišče prve stopnje odreklo sodno odločitev, prav tako pa ni odločilo o zahtevku, da se odpravi dodatni sklep o naknadno najdenem premoženju v zapuščinski zadevi D 206/1998 po pok. K.D.. Brez predhodne rešitve teh dveh vprašanj se predmetna pravda ne more končati, s tem pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo procesne določbe.

Sodišče prve stopnje naj bi tudi nepravilno postopalo, ko je "zgolj s procesnim pravom" zavrnilo tožbeni zahtevek. S tem je "(zlo)rabilo procesne napake zato, da o sodnem zahtevku ne bi odločalo", čeprav je imelo za vsebinsko odločitev dovolj gradiva. Napačno je ravnalo tudi glede postopka mediacije in imenovanja sodnega izvedenca, ter sam postopek nepošteno vodilo. Listinskih dokazov ni pravilno ovrednotilo, pri čemer izstopa darilna pogodba (namenjena tožencema), ki se ne nanaša na staro parcelo št. 66/3 k.o. Pr. II. Nadalje je v izpodbijani sodbi povzelo navedbe tožencev, ki nasprotujejo načelom morale ter obelodanilo zasebna pisanja (in ponaredke) I.D.. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika svojih trditev nista uskladila z zahtevkom. Nadalje je tožnikoma, njunemu odvetniku in pričam onemogočilo udeležbo na obravnavi (na kraju samem) dne 26. 8. 2016. Sodnica se je nahajala zgolj na lokaciji tožencev (ki ima isti naslov kot hiša tožnikov) ter že ob 9:15 uri zaključila narok (priče in druga tožnica pa so bili vabljeni na ta narok šele ob 10:00 uri). Pritožnika sta priglasila stroške pritožbenega postopka in zahtevala vračilo predujma za sodnega izvedenca.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim razlogom sta nasprotovala, pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje ter predlagala pritožbeno zavrnitev. Priglasila sta stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnika v letu 1973 pričela z gradnjo stanovanjske hiše (prizidka) na severovzhodni strani stare (družinske) hiše, ki je bila v lasti očeta prvega tožnika (I.D.). Stara hiša je stala na tedanji parceli št. 27/1 k.o. Pr. II, ki je sedaj del večje parcele št. 1/1, v njej pa prebivata toženca oziroma je prva toženka (sestra prvega tožnika) v njej živela do svoje smrti. Zaradi predvidene gradnje je I.D. leta 1973 odplačno pridobil od Občine Pr. pravico uporabe na zemljišču severno od svoje hiše (na tedanji parceli št. 17/2 k.o. Pr. II), ki je bila v družbeni lastnini. Tožnikoma je podal pisno soglasje za gradnjo stanovanjske stavbe na tej parceli ter na (manjšem) delu sosednje parcele št. 66/3 k.o. Pr. II, kjer je imel (kot lastnik stanovanjske hiše) pravico uporabe. Tožnika sta zatem pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter gradnjo hiše dokončala leta 1978. Od tedaj dalje v tej hiši prebivata, v okolici pa sta si uredila še dvorišče z določenimi funkcionalnimi objekti (garaža, bazen, lopa, vrtni kamin, ...). Hiša tožnikov stoji v pretežnem delu na stari parceli št. 17/2 k.o. Pr. II, ki je sedaj del nove parcele št. 1/2, v manjšem delu pa tudi na stari parceli št. 66/3 k.o. Pr.II, ki je sedaj del novih parcel št. 1/1 in 1/3. Pri vseh teh parcelah sta v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika toženca. V predmetni pravdi tožnika primarno zatrjujeta, da sta z izgradnjo svoje stanovanjske hiše pridobila pravico uporabe na stavbišču in pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču, z uveljavitvijo ZLNDL pa lastninsko pravico na pretežnem delu parcele št. 1/2 ter manjšem delu parcel št. 1/1 in 1/3 (oziroma na celotnih parcelah št. 1/2 in 1/3). Podrejeno sta se sklicevala še na institut gradnje na tujem ter podala določene navedbe, ki se nanašajo na priposestvovanje lastninske pravice.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah, in sicer niti na podlagi lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, niti na podlagi priposestvovanja ali gradnje na tujem. Glede gradnje na tujem je pravilno navedlo (teh razlogov pa pritožnika konkretizirano ne izpodbijata), da so ta pravila veljala le za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v zasebni lastnini, ne pa za gradnjo na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini. Enako je zaključilo tudi glede priposestvovanja ter ob tem še dodatno poudarilo, da tožnika nista mogla pridobiti lastninske pravice niti kasneje, ko je prišlo do ukinitve družbene lastnine, saj nista bila dobroverna (že same tožbene trditve, da sta imela na spornih parcelah pravico uporabe in da sta gradila z dovoljenjem in soglasjem očeta I.D. naj bi njuno dobro vero izključevale). Po oceni sodišča prve stopnje pa tožnika nista postala lastnika spornih nepremičnin niti na podlagi ZLNDL, saj je pravico uporabe pridobil I.D., ki te pravice (z ustnim soglasjem za gradnjo) na tožnika ni prenesel oziroma ni mogel prenesti. Po stališču izpodbijane sodbe torej tožnika nista izkazala, da sta imela pravico uporabe pred začetkom gradnje, zato kljub izdanemu lokacijskemu in gradbenemu dovoljenju nista pridobila lastninske pravice na stavbi in ne pravice uporabe na pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču.

7. Pritožba sicer (laično) polemizira s procesnimi ravnanji in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter v določeni meri enostransko prikazuje nekatere pravne in dejanske vidike tega spora, vendar pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede pravice uporabe naredilo nepravilne materialno pravne zaključke. V pretekli družbeno politični ureditvi ni mogla obstajati lastninska pravica na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja /.../, zato je bil s posebnimi predpisi urejen prehod teh zemljišč v družbeno lastnino. Stavbna zemljišča, ki so na takšen ali drugačen način postala družbena lastnina, je po tem pravnem prehodu upravljala občina v imenu družbene skupnosti.2 Po stališču teorije ta pravica upravljanja ni bila premoženjska pravica, vsebovala pa je pravico razpolagati z zemljiščem tako, da se je dalo v uporabo ali začasno uporabo oziroma zakup. Nezazidano stavbno zemljišče je bilo torej lahko po posebnem postopku in praviloma za plačilo dano v uporabo tudi fizičnim osebam, z namenom, da si na tem zemljišču sezidajo stavbo ali drug predviden gradbeni objekt3. Šlo je za t.i. pravico uporabe za graditev (pravico gradnje na zemljišču), torej za dodelitev namenske pravice, katere cilj je bil v izgradnji stavbe, za katero je bila dodeljena. Ta pravica je imela pomemben vpliv na premoženjskopravna razmerja graditelja stavbe, saj je graditelj, ki je to pravico imel, že na podlagi zakona (s samo izgradnjo) pridobil lastninsko pravico na stavbi4, s tem pa tudi pravico uporabe zemljišča pod njo in zemljišča, ki je potrebno za redno rabo te stavbe.

8. Drži, da je bila pravica uporabe na parceli št. 17/2 k.o. Pr. II s pogodbo dodeljena I.D. in da je bil promet s to pravico načeloma prepovedan oziroma je bil kasneje - z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih v letu 1984 - dovoljen zgolj v omejenem obsegu (prenos na zakonca in možnost dedovanja zakonitih dedičev), vendar sodišče prve stopnje pri tem ni ustrezno upoštevalo vseh posebnosti tedanje pravne ureditve ter okoliščin konkretnega primera. Že iz pisne vloge I.D. iz avgusta 1971 namreč izhaja, da je Skupščino občine Pr. zaprosil za dodelitev dodatnega zemljišča (bodisi njemu, bodisi njegovemu sinu - prvemu tožniku), ter pri tem kot poglavitni razlog navedel okoliščino, da si želi sin na tem zemljišču urediti lastno družinsko stanovanje. Na podlagi te prošnje je bila I.D. tudi dodeljena pravica uporabe na parceli št. 17/2 k.o. Pr. II, v izmeri 537 m2, kot to izhaja iz predložene pogodbe iz leta 1973.

9. V tem kontekstu je treba presojati tožbene trditve, da je I.D. deloval v "sinovem imenu" oziroma je pridobil pravico uporabe za račun tožnikov (prvega tožnika). Ob tem gre upoštevati, da je imela tedanja Skupščina občine Pr. takó pristojnost razpolaganja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči (oddaja v uporabo za gradnjo), kot tudi pristojnost odločanja v upravnih postopkih za izdajo lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Ta dovoljenja sicer ne vsebujejo neposrednega soglasja glede pravice uporabe sporne nepremičnine, temveč opredeljujejo zgolj skladnost gradnje s prostorsko ureditvijo in gradbenimi normativi. Ne glede na to pa sta morala investitorja (tožnika) v upravnem postopku izkazati tudi možnost razpolaganja oziroma pravico uporabe zemljišča, na katerem sta nameravala graditi. S predložitvijo pogodbe o dodelitvi pravice uporabe na parceli št. 17/2 k.o. Pr. II ter pisnim soglasjem I.D. za gradnjo na tej parceli ter na (delu) parcele št. 66/3 k.o. Pr. II - sta tem zahtevam (očitno) zadostila, saj jima je Skupščina občine Pr. zatem izdala lokacijsko in gradbeno dovoljenje. V skladu s tedanjim sistemom družbene lastnine je bilo torej omenjeno zemljišče namenjeno ravno gradnji tožnikov, ki sta z dovoljenjem upravljavca (Skupščine občine Pr.) ter ob soglasju I.D. zgradila na njem stanovanjsko zgradbo, v kateri že vrsto let prebivata. Po mnenju pritožbenega sodišča sta torej tožnika postala lastnika te stavbe ter s tem pridobila pravico uporabe na zemljišču pod njo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo.5

10. Drugačno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi vseh potrebnih (dodatnih) procesnih aktivnosti je namreč ocenilo, da postopka ne more sámo dopolniti, nenazadnje pa bi bila s tem tudi bistveno okrnjena strankina pravica do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s tožnikoma najprej razčistiti obseg (vsebino) njunega tožbenega zahtevka - med drugim tudi, ali zahtevata ugotovitev lastninske pravice na celotnih parcelah št. 1/2 in /3, kar prvi tožnik navaja v svojih lastnoročnih vlogah, ali pa na delu parcel št. 1/1, /2 in /3, kot je navedeno v vlogi njunega pooblaščenca z dne 25. 4. 2016 - ter v skladu s prej navedenimi stališči sprejeti ustrezno odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do podanih navedb o kasnejših prenosih oziroma naknadnih zemljiškoknjižnih vpisih spornih nepremičnin v korist drugih (tretjih) oseb ter ugotoviti obseg stavbišča in pripadajočega zemljišča. Ob navedenem naj vsekakor upošteva, da je bil izvedenec geodetske stroke (vsaj smiselno) predlagan tudi zaradi elaborata parcelacije zemljišča, ki je potrebno za redno rabo stanovanjske hiše tožnikov (X. in XI. točka tožbe), ne pa zgolj zaradi prikaza legalnih gradenj in zunanje ureditve ter obsega (formalno postavljenega) tožbenega zahtevka. Gre torej za pravno - strokovna vprašanja v zvezi s katerimi bo zagotovo smiselno, da sodišče prve stopnje opravi tudi ogled spornega zemljišča.

11. Potrebno je še dodati, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je prišlo do (domneve) umika tega dokaznega predloga - ogleda. Iz vloge prvega tožnika z dne 6. 7. 2016 namreč (neposredno) ne izhaja, da bi slednji ta dokazni predlog umaknil, temveč gre iz tega dopisa razbrati kvečjemu vprašanje oziroma prošnjo, ali bi se dalo spremeniti odločitev sodišča "da bi bila terenska sodna obravnava iz P. vrnjena v sodno dvorano /.../". Glede na vsebino tega pisanja je sodišče prve stopnje odvetnika tožnikov tudi pravilno pozvalo, da se izjavi o tem, ali ta dokazni predlog umikajo. Slednji je sodišču izrecno sporočil, da ta predlog ne umikajo (pri njem vztrajajo) ter sodišču pojasnil, da je treba omenjeno vlogo stranke razumeti v kontekstu njene emocionalne obremenjenosti s tem postopkom ter željo, da bi se ta proces čim prej končal. Pooblaščenec tožnikov je torej sodišču jasno sporočil, da naj se dopis prvega tožnika šteje za brezpredmeten, zato tudi ni bilo potrebno še kakšno dodatno razčiščevanje vsebine omenjenega pisanja, prav tako pa ni pravilen zaključek, da sta tožnika dokazni predlog z ogledom umaknila, ker se ob napovedani uri nihče z njune strani ni udeležil razpisanega naroka. Potrebno je namreč šteti, da bi z neudeležbo na naroku kvečjemu sama sebe prikrajšala za sodelovanje pri izvedbi tega dokaza.

12. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, se višje sodišče do drugih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo (smiselno prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Ker se vse parcele nahajajo na območju katastrske občine Po. je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena, razen ko gre za parcele stare katastrske občine (Pr. II).
2 Dr. Alojzij Finžgar, Družbena lastnina, Nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, zbirka člankov in razprav, Ljubljana 1979, str. 42 - 44.
3 Navedeno delo, str. 48 - 49.
4 Marija Krisper Kramberger, Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik št. 1-2/1987, str. 28 - 29.
5 Sodna praksa namreč dopušča, da ob upoštevanju namena in dejanske uporabe pride do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je na primer ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov, z vsemi dovoljenji oz. soglasji, kot investitor zgradil objekt in ga nato uporabljal. Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNTc0