VSK Sodba I Cpg 115/2018

Jedro

Spremembo imetnika priključka ureja 35. člen Splošnih pogojev. Če se SODO in novi lastnik priključka dogovorita o vstopu novega lastnika v vse pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, ni potrebno pridobiti novega soglasja za priključitev ter sklepati novih pogodb o priključitvi, temveč novi lastnik vstopi v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika (tretji odstavek). Prav za tako situacijo je šlo v predmetni zadevi. Tožena stranka ni pridobivala novega soglasja za priključek, temveč je na podlagi soglasja, priloženega pogodbi, vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika priključka (izrecno je s tem soglašala tudi tožeča stranka). Dejansko je torej šlo za prenos pogodbe. Po določbi 122. člena Obligacijskega zakonika to pomeni, da je tožena stranka s tem postala imetnik vseh pravic in obveznosti odstopnika iz te pogodbe, torej tudi dogovora o obračunavanju električne energije po tarifi za nizko napetost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je za odločanje o pritožbi v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 635/2018 z dne 19.3.2018.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 117096/2016 z dne 16.11.2016, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo štirih računov za dobavo električne energije. Tožena stranka mora plačati tudi stroške postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravna prednika pravdnih strank leta 1998 sklenila pogodbo, s katero je bil pravni prednik tožene stranke v skladu s takratnimi predpisi uvrščen v skupino odjemalcev, katerim se omrežnina obračunava po tarifi za nizko napetostni odjem, čeprav je tožeča stranka električno energijo toženi dobavljala ves čas in tudi v vtoževanem obdobju pod srednjo napetostjo. Tak dogovor je bil možen in je temeljil na v času sklenitve pogodbe veljavnih predpisih. Uveljavitev novih predpisov na pogodbo ni vplivala. Tožena stranka s tožečo ni sklenila nove pogodbe, temveč je zgolj vstopila v pogodbo, sklenjeno med E. d.d. in E. L. d.d.. Ker nikoli ni zaprosila za spremembo, je bila električna energija obračunana pravilno. Poleg tega je tožena stranka vse do spornega obdobja račune po tarifi za NN plačevala in jim ni nikoli ugovarjala.

3. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca energetske stroke, ki bi lahko pojasnil tehnično specifikacijo priključka, predvsem pa pojasnil, kakšna je priključna napetost in vrsta števca na spornem merilnem mestu. Tožena stranka je namreč trdila, da niti ni tehnično izvedljivo, da se opravi dobava po zaračunani nizki napetosti. V zvezi s tem je napačen dejanski zaključek, da merilna naprava, ki je nesporno bila priključena na srednjenapetostni nivo, omogoča dobavo in obračun po NN. Sodišče se je glede tehničnih stvari in dejstev, ki bi jih sicer moral pojasniti predlagani izvedenec, oprlo na izpovedi prič, ki ju je predlagala tožeča stranka in ju je sodišče nekritično povzelo. Ker ne gre za izvedeni priči, je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer je izhajalo iz zmotne predpostavke, da tožena stranka ni nov uporabnik odjemnega mesta, temveč naj bi s sklenitvijo pogodbe št. 36/2015 zgolj vstopil v pogodbeno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med družbama E. d.d. in E. L. d.d.. Tak zaključek tudi nima podlage v listinski dokumentaciji, saj pravdni stranki nista sklenili aneksa k pogodbi, temveč sta sklepali povsem novo razmerje. Zato prošnja E. d.d. za spremembo tarife ne more zavezovati tožene stranke. Ker gre za novo razmerje, bi sodišče za pravno podlago moralo uporabiti Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje, po katerem se tožena stranka uvršča v odjemno skupino, kateri se omrežnina zaračunava po tarifi za SN.

4. V odgovoru na pritožbo sta tožeča stranka in stranski intervenient pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. V postopku med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi elektriko dostavljala po srednji napetosti. Zato imenovanje izvedenca energetske stroke, ki bi to ugotovil, ni bilo potrebno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre v zadevi le za pravno vprašanje in je bilo odločilno dejansko stanje pravilno ugotovljeno (pravna prednika pravdnih strank sta v letu 1998 sklenila pogodbo, v kateri je bil dogovorjen obračun elektrike po tarifi za nizko napetost in to kljub temu, da se je elektrika ves čas in tudi v spornem obdobju dobavljala po srednji napetosti, v letu 2015 je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prodaji in nakupu električne energije, ki ji je bilo priloženo soglasje dotedanjega imetnika priključka za sporno merilno mesto, tožena stranka ni pridobila novega priključka, tožena stranka do konca spornega obdobja nikoli ni zaprosila za spremembo obračunavanja, tožeča stranka je toženi dobavljala električno energijo in ji izstavljala račune, med ostalim tudi sporne štiri račune, v računih je bil obračun izveden po tarifi za nizko napetost, tožena stranka teh računov ni niti deloma plačala, količine dobavljene elektrike niso več sporne). Sporno vprašanje v tej zadevi je tako ostalo, ali je obračun po tarifi za nizko napetost pravilen, oziroma ali je tožena stranka v letu 2015 sklenila novo pogodbo ali pa je le vstopila v pogodbo med tožečo stranko in dotedanjim imetnikom priključka.

8. Dogovor o uporabi tarife za nizko napetost je imel podlago v predpisih, ki so to področje urejali v letu 1998. 26. člen Tarifnega sistem za prodajo električne energije iz elektroenergetskega sistema in za odkup električne energije od malih proizvajalcev je namreč omogočal obračun po tarifi za nizko napetost in to kljub temu, da se je elektrika dobavljala po višji napetosti. Gre za pogodbeni dogovor, sklenjen v okviru pogodbene svobode strank, ki velja do prenehanja pogodbe ali do njene spremembe (odjemalec je lahko kadarkoli zaprosil za spremembo obračunavanja). Leta 2007 so bili sprejeti novi predpisi, ki so urejali to področje, to je Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji). Splošni pogoji niso posegali v obstoječa razmerja (od dobaviteljev in odjemalcev niso zahtevali sklepanja novih pogodb in njihove prilagoditve novim predpisom), ampak so dejansko veljali le za nove odjemalce. Nobenega dvoma zato ni, da se je dogovor o obračunavanju po tarifi za nizko napetost na podlagi dogovora iz leta 1998 uporabljal v razmerju med dobaviteljem električne energije in prejšnjim imetnikom priključka, to je E. d.d. in njenim pravnim naslednikom B. d.o.o. tudi še v času veljavnosti Splošnih pogojev.

9. Spremembo imetnika priključka ureja 35. člen Splošnih pogojev. Če se S. in novi lastnik priključka dogovorita o vstopu novega lastnika v vse pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, ni potrebno pridobiti novega soglasja za priključitev ter sklepati novih pogodb o priključitvi, temveč novi lastnik vstopi v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika (tretji odstavek). Prav za tako situacijo je šlo v predmetni zadevi. Tožena stranka ni pridobivala novega soglasja za priključek (kar je povezano s precejšnjimi stroški, treba je skleniti novo pogodbo o priključitvi in izvesti nov priključek), temveč je na podlagi soglasja, priloženega pogodbi, vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika priključka (izrecno je s tem soglašala tudi tožeča stranka). Dejansko je torej šlo za prenos pogodbe. Po določbi 122. člena Obligacijskega zakonika to pomeni, da je tožena stranka s tem postala imetnik vseh pravic in obveznosti odstopnika iz te pogodbe, torej tudi dogovora o obračunavanju električne energije po tarifi za nizko napetost. Tožena stranka nikoli ni zahtevala spremembe tega dogovora, kar pomeni, da je veljal tudi v spornem obdobju. Materialno pravo je zato sodišče prve stopnje uporabilo pravilno, ko je ugotovilo, da ima obračunavanje po tarifi za nizko napetost pogodbeno podlago. Zahtevku tožeče stranke je bilo na podlagi povedanega pravilno ugodeno v celoti (tožena stranka je imela še nekaj ugovorov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožnik pa te odločitve v pritožbi ni izrecno napadal, uradni preizkus pa kršitev ni pokazal).

10. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka¹ v znesku 214,19 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo in za materialne stroške ter DDV na odvetniške storitve.

-------------------------------
¹ Za pritožbo je bila sporna le odločitev o uporabi tarife za nizko napetost, torej 3.091,27 EUR.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 284/2014
• VSK sklep CDn 60/2014
• VSRS Sklep III Ips 142/2015