VSK Sodba I Cpg 93/2018

Jedro

Šele na naroku je tožena stranka prvič postavila trditev, da naj tožeča stranka zaračunanih del ne bi izvedla, takrat je tudi postavila pobotni ugovor. Ker pred tem to vprašanje ni bilo sporno, so za sklepčnost zahtevka zadoščale navedbe tožeče stranke, da naj bi "za toženo opravila storitev barvanja okvirjev motorjev v obsegu in na način, ki izhaja iz računov, ki so sestavni del trditvene podlage". Obseg trditev, ki so potrebne za ugoditev zahtevku, je namreč odvisen tudi od nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno na naroku tožeči stranki dodelilo rok, da se o novih navedbah tožene stranke opredeli in navedbe v tretji pripravljalni vlogi zato niso prepozne in očitana kršitev postopka ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 499,78 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 24.781,24 EUR, ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 2.656,00 EUR, obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 94/2017 z dne 4.1.2017 ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka za toženo izvedla storitve varjenja in barvanja okvirov za motorje, da tožena stranka računov za opravljene storitve, ki so že zapadli, ni plačala, da tožena ni izkazala, da bi imelo opravljeno delo napake (vse napake so bile pred izdajo spornih računov odpravljene), prav tako ni izkazala, da bi zaradi napak prišlo do zastoja v proizvodnji. V pobot uveljavljena terjatev iz naslova odškodnine zaradi zastojev v proizvodnji se ne nanaša na storitve, ki so predmet računov, poleg tega pa tožeča stranka ni izkazala, da bi do zastojev v proizvodnji in torej do škode sploh prišlo.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. V večjem delu pritožbe opozarja, da je sodišče kršilo pravilo postopka, ker je upoštevalo prepozne trditve tožeče stranke. Če bi upoštevalo le pravočasne trditve, bi se izkazalo, da je utemeljen kvečjemu zahtevek iz naslova lakiranja v višini 4.498,38 EUR. Napačni so razlogi sodišča za zavrnitev v pobot uveljavljene terjatve. Sodišče je namreč pobotni ugovor zavrnilo, ker naj bi se zatrjevana škoda ne nanašala na napake storitev, ki so predmet spornih računov. Vendar to ni pogoj za dopustnost pobota. Pomembno je le, da sta upnik in dolžnik stranki obeh pravnih razmerij, iz katerih izvirajo terjatve, ki so predmet pobota.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da tožena stranka ni argumentirano ugovarjala terjatvi oziroma jo je konkludentno priznavala, da se je tožeča stranka izrecno sklicevala na vsebino računov kot svojo trditveno podlago in da toženi stranki v zvezi s pobotom ni uspelo izkazati niti temelja niti višine škode.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podatki spisa pokažejo, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi temelju terjatve (da je bilo delo v zaračunanem obsegu opravljeno) ni ugovarjala, saj se je sklicevala le na stvarne napake in na zatrjevani dogovor o odlogu plačila. Šele na naroku je tožena stranka prvič postavila trditev, da naj tožeča stranka zaračunanih del ne bi izvedla, takrat je tudi postavila pobotni ugovor. Ker pred tem to vprašanje ni bilo sporno, so za sklepčnost zahtevka zadoščale navedbe tožeče stranke, da naj bi "za toženo opravila storitev barvanja okvirjev motorjev v obsegu in na način, ki izhaja iz računov, ki so sestavni del trditvene podlage". Obseg trditev, ki so potrebne za ugoditev zahtevku, je namreč odvisen tudi od nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno na naroku tožeči stranki dodelilo rok, da se o novih navedbah tožene stranke opredeli in navedbe v tretji pripravljalni vlogi zato niso prepozne in očitana kršitev postopka ni podana.

6. Res je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve zapisalo, da naj se zatrjevana škoda ne bi nanašala na storitve, ki so predmet računov, in pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da za ugoditev pobotnemu ugovoru ni pomembno, na katere storitve se škoda nanaša. Vendar pa pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (10. točka obrazložitve) pobotni ugovor vseeno obravnavalo in ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala niti obstoja zatrjevane škode niti načina njenega obračuna. Temu zaključku pritožnica v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje. Neprerekan tako ostaja zaključek sodišča prve stopnje, da priče (razen D. B.) niso potrdile, da bi prišlo do zastoja v proizvodnji, tožeča stranka pa ni navedla, kako je izračunala višino zatrjevane škode. Če je tako, je bil zahtevek iz naslova odškodnine, ker niso izpolnjene vse štiri predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti, pravilno zavrnjen.

7. Pritožbeno sodišče je preverilo sodbo še glede ostalih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 499,78 EUR (stroški odvetniških storitve po tar.št. 21/1 Odvetniške tarife in po 11. členu Odvetniške tarife ter DDV).

Datum zadnje spremembe:

06.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 662/2007
• VSL Sodba I Cpg 642/2018
• VSL sodba II Cp 3655/2011