VSK Sodba I Cp 64/2018

Jedro

Konkludentna dejanja - prevzem kartice in uporaba le-te s strani toženke ter seznanitev oziroma soglasje s splošnimi pogoji, ki vsebujejo določbe o poroštvu, za vzpostavitev poroštvene zaveze toženke ne zadoščajo, saj je le jasna oziroma izrecna pisna zaveza poroka tista, ki ustvarja učinke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni:

- v I. točki izreka, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149551/2015 z dne 3.12.2015 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 1.334,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2015 dalje do plačila in

- v III. točki izreka, tako da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 44,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149551/2015 z dne 3.12.2015 v celoti v veljavi v prvem in deloma v tretjem odstavku izreka sklepa, tako da je tožena stranka ( v nadaljevanju: toženka) v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 1.334,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2014 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka sklepa razveljavilo (II. točka izreka). V III. točki izreka pa je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 417,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka) se pritožuje toženka z lastno pritožbo. V pritožbi navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se prvostopenjsko sodišče očitno ni seznanilo z vsebino njene prve in druge pripravljalne vloge, saj ju v obrazložitvi ni povzelo, niti ju ni navedlo v dokaznem sklepu. S tem je kršilo določila pravdnega postopka in 22. člen Ustave RS, ki sodišču nalaga dolžnost, da se seznani z vsemi navedbami strank. Poleg tega je izpodbijana sodba obremenjena z napačno uporabo materialnega prava. Stališče prvostopenjskega sodišča, da jo Splošni pogoji poslovanja s poslovno kartico A. E. (v nadaljevanju: splošni pogoji) zavezujejo, ker naj bi s samim prevzemom kartice A. E. št. xy soglašala z vsakokrat veljavnimi pogoji, saj je svoje soglasje potrdila z lastnoročnim podpisom na potrdilu o prevzemu plačilne kartice in ker je bila ob prevzemu kartice z njimi seznanjena, je materialnopravno povsem zgrešeno in v nasprotju z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča¹. V predmetni zadevi je bistveno, da toženka ni nikoli podpisala pristopnice za izdajo poslovne kartice A. E.. Na to je opozorila že v postopku na prvi stopnji, prvostopenjsko sodišče pa je to v izpodbijani sodbi namenoma zamolčalo. S tem, ko navedene listine ni podpisala, posledično s tožnico ni sklenila nikakršne pogodbe o pridobitvi in uporabi poslovne kartice A. E., niti ni privolila v to, da ji tožnica obravnavano kartico izda, še manj zanjo zaprosila. Še toliko manj privolila oziroma podala soglasje za vstop v kakršenkoli odnos solidarnega poroštva skupaj z osnovnim uporabnikom obravnavane kartice, družbo P. d.o.o., za kakršnokoli plačilo kakršnihkoli obveznosti in stroškov, ki so nastali z uporabo poslovne kartice ali z uporabo dodatne poslovne kartice, ali navsezadnje kakršnekoli plačilne kartice. Na to je izrecno opozorila v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 26.5.2017. Prvostopenjsko sodišče je kljub temu zmotno uporabilo relevantne določbe XXIX. poglavja Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo poroštvo, in sicer določbo 1013. člena, ki določa, da poroštvena pogodba zavezuje poroka le tedaj, če da poroštveno izjavo pisno. Ker sama v predmetni zadevi nobene takšne pisne poroštvene izjave nikoli ni podala, je v skladu z določbo 1013. člena OZ edini pravilen zaključek ta, da ne more biti zavezana k plačilu kakršnegakoli zahtevka tožnice, ki izvira iz naslova poroštva. To potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča². V zvezi s tem izpostavlja še, da je tožnica - banka, ki se profesionalno ukvarja z bančnimi in finančnimi storitvami. Zato se na tem področju, to je tudi glede sklepanja poroštvenih pogodb, od nje zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, medtem ko je sama posameznica, ki je prava neuka oseba. Glede na navedeno je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka solidarno odgovorna na podlagi splošnih pogojev, zato ker je obravnavano plačilno kartico prevzela in jo tudi uporabljala kot dodatna uporabnica, materialnopravno in ustavnopravno nedopusten in pomeni obid določb 1013. člena OZ. Ta za veljavnost poroštvene izjave ne zahteva le nekakšne „seznanjenosti“ solidarnega poroka z nekakšnimi splošnimi pogoji, temveč jasno in nedvoumno izraženo voljo solidarnega poroka, da vstopi v upniško-dolžniško razmerje med banko izdajateljico plačilnih kartic (tožnico) in osnovnim uporabnikom kartice (družbo P. d.o.o.). Poleg tega poroštvene izjave ni mogoče podati s kakršnimkoli konkludentnim ravnanjem dolžnika, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč le in izključno v pisni obliki poroštvene izjave. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj se je sama kot toženka udeleževala obravnavanega postopka, čeprav v tej zadevi sploh ne more biti stranka. Tožnica namreč v razmerju do nje nima nikakršnega upravičenja do vložitve tožbe oziroma sama ni dejanski dolžnik tožnice (ugovor pasivne legitimacije). Na to je opozorila že v postopku na prvi stopnji, vendar se prvostopenjsko sodišče do navedenega ugovora ni opredelilo. S tem pa je kršilo pravico toženke do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sodnega postopka (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju: ESČP). Nazadnje sodišču prve stopnje očita še kršitev 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, saj v njej niso zaobsežene vse navedbe obeh strank, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in so med seboj v nasprotju, pri čemer je evidentno, da je v sodbi tudi bistveno in odločilno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče prve stopnje v nasprotju z dejansko vsebino potrdila o prevzemu plačilne kartice tej listini dodaja atribute, ki jih takšna listina v svoji resnični vsebini sploh nima in se na takšno listino v izpodbijani sodbi neutemeljeno opira. Povsem jasno je namreč, da podpis o prevzemu nekega dokumenta nikakor še ne pomeni, da se prevzemnik strinja z njegovo vsebino ali da je z njegovo vsebino sploh kakorkoli seznanjen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica s tožbo (postopek se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in se nato nadaljeval v pravdnem postopku) zahteva od toženke kot solidarnega poroka in plačnika plačilo zneska 1.334,51 EUR s pripadki iz naslova obveznosti in stroškov, ki so nastali z uporabo dodatne plačilne kartice A. E. G. B. C. št. xx, katera je glasila na ime toženke kot dodatne uporabnice.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), v postopku o katerem se sme odločba, s katero je spor končan, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka dne 11.4.2014 pri tožnici prevzela zgoraj navedeno plačilno kartico, da se je ta glasila na ime toženke kot dodatne uporabnice, da je osnovni uporabnik kartice družba P. d.o.o., da je toženka kot dodatna uporabnica navedeno kartico uporabljala ter višina obveznosti in stroškov nastalih z uporabo obravnavane kartice. Sporno je, ali je toženka s prevzemom obravnavane plačilne kartice postala solidarno odgovorna za obveznosti iz naslova uporabe te dodatne kartice skupaj z osnovnim uporabnikom družbo P. d.o.o.. To toženka izpostavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je toženka s prevzemom obravnavane plačilne kartice in njeno uporabo izrazila svoje soglasje k sklenitvi upniško-dolžniškega razmerja s tožnico ter se tako (s konkludentnimi dejanji) zavezala, da v primeru neplačila s strani osnovnega uporabnika prevzame obveznosti kot solidarni plačnik in porok in da zato tožnica utemeljeno od nje zahteva plačilo vtoževanega zneska³.

7. Takšnemu zaključku pritožba utemeljeno nasprotuje. Toženka v pritožbi ponovno izpostavlja določbo 1013. člena OZ, ki določa obvezno pisnost poroštvene izjave. V skladu z navedeno določbo poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo. Pogoj pisnosti pomeni, da mora biti v pisni obliki dana jasna in nedvoumna izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika ter obveznost glavnega dolžnika identificirana tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze. Če pogoj pisnosti glede zgoraj navedenega ni podan, poroštvena izjava ne učinkuje.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka obravnavano plačilno kartico prevzela pri tožnici in jo uporabljala ter da je s prevzemom kartice soglašala s splošnimi pogoji. Ne izhaja pa, da se je toženka tožnici jasno in nedvoumno pisno zavezala, da bo kot porok odgovarjala za obveznosti iz naslova uporabe obravnavane plačilne kartice skupaj z osnovnim uporabnikom družbo P. d.o.o. (zaveza toženke bi obstajala le v primeru, če bi sama podpisala pristopnico za obravnavano kartico, iz katere izhaja jasna izjava, da se zavezuje k solidarnemu poroštvu, kateri so v konkretni zadevi podpisali ostali dodatni uporabniki⁴). Te bistvene okoliščine prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Konkludentna dejanja - prevzem kartice in uporaba le-te s strani toženke ter seznanitev oziroma soglasje s splošnimi pogoji, ki vsebujejo določbe o poroštvu, za vzpostavitev njene poroštvene zaveze ne zadoščajo, saj je, kot že navedeno, le pisna zaveza poroka tista, ki ustvarja učinke.

9. Ker torej v konkretni zadevi pogoju pisnosti poroštvene zaveze iz 1013. člena OZ ni zadoščeno, toženka ni veljavno sprejela poroštvene zaveze za obveznosti glavnega dolžnika - družbe P. d.o.o. iz naslova uporabe sporne plačilne kartice. Zato tožbeni zahtevek zoper njo ni utemeljen.

10. Glede na navedeno je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker glede na obrazloženo niso odločilnega pomena.

11. Glede na tak izid pritožbenega postopka je moralo pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 165.člena ZPP poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka sodbe. Ker po spremembi sodbe tožnica v postopku ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti 44,00 EUR potrebnih pravdnih stroškov, kolikor znaša sodna taksa za ugovor. Ostalih priglašenih stroškov toženki ni priznalo, saj do povračila stroška (nagrade) za sestavo ugovora in pripravljalnih vlog ni upravičena. Nagrado za sestavo navedenih vlog je mogoče priznati zgolj odvetniku oziroma drugim osebam, ki jim zakon priznava pravico do nagrade (2. odstavek 151. člena ZPP), toženka pa med te osebe ne sodi. Prav tako toženki ni priznalo priglašenih materialnih in PTT stroškov, saj le-teh ni izkazala.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.

-------------------------------
¹ VSRS sklep II Ips 186/2016.
² VSRS sklep II Ips 186/2016, II Ips 969/2007, II Ips 232/2005.
³ 12. točka obrazložitve.
⁴ Primerjaj VSL sodba II Cp 1983/2009.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1595/2017
• Sodba III Ips 138/98
• VSL Sodba II Cp 291/2019