VSK Sklep II Cp 315/2018

Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje imajo oporo v izvedenih dokazih, predvsem v mnenju izvedenca A.A, ki ga pritožbi s svojimi delno pavšalnimi ter delno tendenčnimi očitki ne uspeta omajati. Njegovo mnenje je namreč strokovno ter ustrezno argumentirano, izvedenec pa ga je oblikoval po vpogledu v relevantno zdravstveno dokumentacijo ter pregledu zadržane osebe (druga točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri tem je pravilno upošteval tudi njen zdravstveni historiat ter prepričljivo pojasnil, zakaj je v konkretnem primeru potrebno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom (in druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se T.N. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Idrija (v nadaljevanju: PB Idrija) do 27. 6. 2018.

2. Zoper ta sklep se pritožuje zadržana oseba preko odvetnice in osebno. Odvetnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nepravilno oprlo na mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. P.P., saj iz tega mnenja ne izhajajo dejstva, ki bi pri pritožnici nedvomno izkazovala obstoj potrebnih zakonskih pogojev. Poleg tega je v izvedenskem mnenju dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, ker ne vsebuje vseh bistvenih dejstev in okoliščin, ki bi potrjevala končno oceno izvedenca glede zdravstvenega – duševnega stanja pritožnice. Izvedenec je podal mnenje, da naj bi pri pritožnici šlo za neopredeljeno psihično motnjo, vendar ni prepričljivo pojasnil, čemu je potrebno njeno zdravljenje in prejemanje terapije na oddelku pod posebnim nadzorom. V svojem mnenju se je izvedenec sicer skliceval na pritožničino preteklo zdravstveno stanje in preteklo zdravljenje v PB Idrija, kar pa za trenutno obravnavo ni bistveno. Glede na navedeno naj bi bilo mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nekonkretizirano ter zmotno v delu, kjer ta zaključuje, da pritožnica zaradi psihične motnje hudo ogroža svoje zdravje in življenje. Pritožnica je prepričana, da ni nikomur nevarna in da za zdravljenje ne potrebuje omejenega gibanja in omejitve stikov z okolico. Zadržanje je skrajni ukrep, kadar pri zadržani osebi obstaja resna nevarnost za ogrožanje sebe ali drugih ali za povzročitev hude škode, kar pri pritožnici ni izkazano. Sodišče je pri svoji odločitvi nekritično sledilo le oceni izvedenca, čeprav pravna presoja presega okvire zdravniškega mnenja in mora tehtati med stopnjo ogroženosti in posegom v ustavne pravice. Zaradi navedenega napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se pritožnico zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Prav tako je z izpodbijanim sklepom zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj v sklepu ni navedenih vseh potrebnih razlogov, ki jih določa 53. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

Zadržana oseba pa v svoji pritožbi navaja, da narok v bolnišnici ni bil sneman, zato pisni povzetek ne odraža pravega dogajanja med zaslišanjem. Poleg tega naj bi ji izvedenec postavil diagnozo, katere sploh nima. V nadaljevanju je nasprotovala stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bili v obravnavanem primeru podani vsi zakonski pogoji za njeno zadržanje v PB Idrija, prav tako pa je nasprotovala temu, da ne obstajajo druge možnosti zdravljenja kot jih ponuja zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. V nadaljevanju je problematizirala še postopek ob (pred) njeno napotitvijo v PB Idrija ter določena pretekla ravnanja zdravstvenih in drugih delavcev oziroma njenih bližnjih oseb (matere).

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je pri pritožnici podana neopredeljena psihotična motnja oziroma (najverjetnejša) diagnoza paranoidne shizofrenije. Zaradi navedene bolezni je njen stik z realnostjo hudo okrnjen, saj se pri njej pojavljajo tako vsebinske kot formalne motnje mišljenja, s pretiranim poudarjanjem določenih podatkov, ki so skladni z vsebino teh blodenj ter zanemarjanjem ali minimiziranjem podatkov, ki s tem niso skladni. Zaradi navedenega si utegne tudi nevtralna (prijateljska) dejanja razlagati (zanjo) ogrožujoče, lastnega stika z realnostjo pa ni sposobna izboljšati (niti ob pomoči drugih). Prav tako je hudo omejena njena sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja, saj je pod neposrednim vplivom teh vsebinskih motenj mišljenja. Zaradi psihične bolezni torej hudo ogroža svoje zdravje in življenje, saj je nekritična do potrebe po ustreznem zdravljenju (psihofarmako terapija), prav tako pa ni sposobna prepoznati realnih nevarnosti v okolju. Obstaja možnost, da bi ponovno odšla v tujino in bi pod vplivom psihotičnega doživljanja realnosti vstopala v zanjo nevarne situacije ali pa bi v določenih primerih reagirala heteroagresivno. Navedenega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v nadzorovani obravnavi, ambulantno psihiatrično zdravljenje, …), temveč le z zdravljenjem na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom. Z drugimi oblikami pomoči namreč zadostnega sodelovanja pritožnice ni bilo mogoče zagotoviti oziroma pretekla nadzorovana obravnava ni potekala v skladu z načrtom.

5. Ugotovitve sodišča prve stopnje imajo oporo v izvedenih dokazih, predvsem v mnenju izvedenca Preglja, ki ga pritožbi s svojimi delno pavšalnimi ter delno tendenčnimi očitki ne uspeta omajati. Njegovo mnenje je namreč strokovno ter ustrezno argumentirano, izvedenec pa ga je oblikoval po vpogledu v relevantno zdravstveno dokumentacijo ter pregledu zadržane osebe (2. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri tem je pravilno upošteval tudi njen zdravstveni historiat ter prepričljivo pojasnil, zakaj je v konkretnem primeru potrebno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom (in druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev). Glede na navedeno torej višje sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju, prav tako pa soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da so podani vsi zakonski pogoji za sprejem pritožnice na zdravljenje brez privolitve po 39. členu ZDZdr. Sodišče prve stopnje je torej ustrezno ugotovilo vse relevantne dejanske okoliščine ter pravilno uporabilo materialno pravo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa tudi implicitno izhaja, da je bilo zaradi narave in teže pritožničine bolezni nujno potrebno (začasno) omejiti njeno gibanje in stike z okolico. Sprejem na zdravljenje brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje (53. člen ZDZdr) je bil torej upravičeno izveden, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da tovrstni razlogi (v izpodbijanem sklepu) niso podani. Nenazadnje pa je sam ukrep ustrezno časovno omejen na relativno krajše obdobje (šest tednov), v katerem se bo lahko pritožničino psihično stanje toliko izboljšalo, da bo mogoče uporabiti druge (blažje) oblike pomoči in zdravljenja.

6. Glede na navedeno sta torej pritožbi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), je torej pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7. O priglašenih stroških pritožbenega postopka odvetnice zadržane osebe pritožbeno sodišče ni odločalo. Glede na določbo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih krili udeleženci postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr), zato bo o tem odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 714/2022
• VSL Sklep II Cp 1348/2020
• VSL Sklep I Cp 2123/2020