VSK Sodba I Cpg 90/2018

Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila poškodba delavca tožene stranke O. A. posledica neizvedenih ukrepov varstva pri delu, saj je tožena stranka kritičnega dne opustila enega od temeljnih načel zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu s tem, ko ni poskrbela, da bi bila pešpot od vhoda v tovarno do garderobnega lesenega prostora1 (delovno mesto delavca A.) varna, to je brez spolzkih (poledenelih) površin. Tožena stranka je bila dolžna zagotoviti, da na pohodnih površinah ne drsi, kar pomeni, da je bila dolžna te površine redno čistiti (6. in 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih - Pravilnik).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 635/2018 z dne 19.3.2018 je v pritožbenem postopku za odločanje o konkretni pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 12.896,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2015 dalje, poleg tega pa tudi pravdne stroške v višini 469,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

3. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka čistila dostopne poti in imela organizirano službo za čiščenje, ki je v nočnem času posipala dostopne poti s soljo. Po drugi strani pa se poškodovani delavec A. ni obnašal vremenskim razmeram primerno, saj ni upošteval navodil in ni hodil s posebno previdnostjo. Hoja z vrečko v eni roki in kozarcem kave v drugi roki predstavlja nevarnost pri hoji v opisanih razmerah. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na zmotni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila ukrepe za zagotovitev varstva in zdravja delavcev pri delu. Sodišče je zanemarilo soodgovornost poškodovanega delavca. Delavec namreč mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s potrebno pazljivostjo, tako da s tem varuje svoje življenje ter življenje in zdravje drugih ljudi. V konkretnem primeru pa je delavec A. ravnal nepazljivo in v nasprotju s potrebno skrbnostjo vsakega človeka, ki hodi vsak dan po isti poti v istih vremenskih razmerah na delo in ima za povrh v eni roki vrečko, v drugi pa kozarec s kavo. Delavec A. je bil opozorjen na spolzka tla in je isto dostopno pot vsakodnevno uporabljal brez kakršnegakoli problema. Skrben človek ne hodi s kavo v roki, saj zdrs predpostavlja, da človek v takem primeru instinktivno drži kavo v roki že zato, da se z njo ne bi polil ali celo opekel. Do nezgode in padca A. je prišlo samo zaradi njegove nepazljivosti ali nesrečnega slučaja in ne zaradi kakršnekoli krivde tožene stranke kot delodajalke. Delavec je bistveno prispeval k nastanku poškodbe. V tej zvezi tožena stranka opozarja na namen določb 86. in 87. člena ZZVZZ. Tožena stranka je v postopku predlagala tudi postavitev izvedenca za varstvo pri delu, da bi dokazala trditve, da je izvedla vse potrebne ukrepe za varno delo, ki jih je objektivno mogla izvesti v konkretnih okoliščinah primera. V tej zvezi je tudi trdila, da je za padec odgovoren poškodovani delavec, ki je bil pri hoji prav zaradi zasedenosti obeh rok s kavo in vrečko nepazljiv, saj ni upošteval opozoril na previdnost pri hoji v zimskih razmerah. To je navedel tudi varnostni inženir K. v zapisniku o raziskavi nezgode. Izvedenec bi lahko podal mnenje, ali bi tožena stranka lahko sploh še kaj naredila za preprečitev padca A., upoštevaje, da je imela organizirano čistilno službo in da so bila postavljena opozorila na previdnost pri hoji. Dostopna pot je bila vsakodnevno organizirano čiščena in posipana s soljo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Delodajalec je krivdno odgovoren za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varstvenih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati, da se odstranjujejo vzroki, zaradi katerih lahko pride do poškodbe pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1). Če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, da pri delodajalcu niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varnosti pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravico, da povzročeno škodo povrne delodajalec (tretji odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila poškodba delavca tožene stranke O. A. posledica neizvedenih ukrepov varstva pri delu, saj je tožena stranka kritičnega dne opustila enega od temeljnih načel zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu s tem, ko ni poskrbela, da bi bila pešpot od vhoda v tovarno do garderobnega lesenega prostora¹ (delovno mesto delavca A.) varna, to je brez spolzkih (poledenelih) površin. Tožena stranka je bila dolžna zagotoviti, da na pohodnih površinah ne drsi, kar pomeni, da je bila dolžna te površine redno čistiti (6. in 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih – Pravilnik). Delodajalec mora namreč zagotoviti, da so prometne poti vzdrževane tako, da služijo svojemu namenu in da se promet na njih odvija tako, da ne ogroža delavcev in drugih oseb (53. člen Pravilnika).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (šlo je za nesporna dejstva), da je bila kritičnega dne (16.12.2013 okoli 5.45 ure zjutraj)² poledenela, brez posutja s soljo³ in pokrita s tanko plastjo sreža oz. ivja, pri čemer je imela tožena stranka organizirano tudi lastno zimsko službo za pluženje snega in posipavanje, ki je kritičnega dne začela z delom celo pred peto uro zjutraj (kar pomeni, da ni šlo za enkraten in nepredvidljiv dogodek, s katerim tožena stranka ni mogla računati). Vendar pa površina pešpoti, kjer je padel delavec A., v času padca ni bila posuta s soljo. Iz teh razlogov (glede na nezanikana dejstva, da je bila sporna pot v času sporne nezgode poledenela, prekrita s tanko plastjo sreža in brez posutja s soljo) tudi po oceni pritožbenega sodišča za ugotovitev krivdne odgovornosti tožene stranke (opustitev ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu) dokazni predlog za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ni bil potreben in ga je sodišče prve stopnje zato upravičeno zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP)⁴.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je delavec A. pred nezgodo hodil po omenjeni poti z vrečko v eni roki in s kozarcem kave v drugi roki, pri čemer pa zgolj ta okoliščina (zasedenost obeh rok pri hoji) samo po sebi še ne vpliva na (so)odgovornost samega delavca za nastalo škodo⁵. Resda so pri vhodu v tovarno nameščena splošna varnostna navodila, kjer je med drugim zapisano tudi opozorilo glede zdrsov in padcev na spolzkih tleh v primeru dežja, snega ali mraza (priloga B3, fotografije v prilogah B5 in B6), vendar pa v postopku na prvi stopnji nihče ni trdil, da je delavec A. vedel ali bi moral vedeti, da je sporna pešpot poledenela (tudi glede na to, da je bila prekrita s tanko plastjo sreža) in da v kritičnem trenutku še ni bila posuta s soljo. Ob tem pri toženi stranki tudi ni obstajalo nobeno varnostno navodilo, da delavci ob hoji po označeni pešpoti do delovnega mesta ne smejo imeti zasedenih obeh rok, oziroma da ne smejo nositi v roki kozarca kave⁶. Že zaradi tega pri postopanju delavca A. v konkretnem primeru ne moremo govoriti o nedopustnosti kot elementu odškodninske odgovornosti⁷. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje (glede na razpoložljivo dokazno gradivo) prepričljivo zaključilo, da povprečen posameznik pri nošenju kozarca kave roko drži v smeri hoje in v višini komolca ter je kvečjemu zaradi tega bolj pozoren: hodi počasneje in bolj previdno, če zaradi drugega ne, da se kava ne polije. Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča samega zdrsa na poledeneli površini "prazne roke" težko preprečijo, upoštevaje ob tem, da nobena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev, da je omenjeni delavec (ki je padel vznak in si poškodoval komolca) zaradi zasedene roke utrpel hujše (po obsegu oz. vrsti) poškodbe, kot bi jih utrpel, če bi bila roka ob padcu prosta (nezasedena). V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da so padci vznak hipni in nepričakovani, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Pešpot, ki se nahaja na dvorišču tožene stranke v D., je dolga okoli 250 metrov, široka en meter in je označena z belimi črtami.
² Temperatura ponoči je bila med -2,5 in -3,5 stopinje Celzije.
³ Pritožbena trditev, da je bila sporna pot posoljena s soljo, je prepozna in zato nedovoljena pritožbena novota – prvi odstavek 337. člena ZPP.
⁴ V tej zvezi je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedbo priče J. K., ki je pri toženi stranki zaposlen kot strokovni delavec za varnost pri delu. Tudi ta priča je jasno izpovedala, da kritičnega dne sporna pešpot še ni bila posipana s soljo – listovna številka 60 spisa.
⁵ Delavec je stopil na spolzko površino, spodrsnilo mu je obe nogi in je padel vznak, pri čemer se je udaril v ledveni del in oba komolca. Bolniški stalež je trajal od 16.12.2013 do 5.1.2015 – nesporna dejstva.
⁶ Glede na to, da je očitno, da se je kavomat nahajal nekje zunaj delovnega mesta poškodovanca.
⁷ Upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je omenjeni delavec, ki je bil pri toženi stranki že 30 let zaposlen kot prevzemnik lesa, opravil je tudi vse teoretične in praktične preizkuse zavarovanja pri delu.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 923/2012
• VSRS Sklep VIII Ips 12/2019
• VSL Sodba I Cpg 112/2019