<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Cpg 83/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2018:I.CPG.83.2018
Evidenčna številka:VSK00012594
Datum odločbe:07.06.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Jana Petrič (preds.), mag. Gorazd Hočevar (poroč.), Nada Škrjanec Milotič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:tuja javna listina - razglasitev izvršljivosti tuje javne listine - ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi - prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja

Jedro

V sklepu o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izvršilno sodišče (če je ugovor utemeljen) ne razveljavi le sklepa o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, temveč odloči tudi, da bo o zahtevku in stroških odločalo stvarno in krajevno pristojno pravdno sodišče (62. člen ZIZ). Zaradi tega nikakor ne drži pritožbeni očitek, da se v konkretnem primeru sklep izvršilnega sodišča (Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL), VL 71551/2015 z dne 5.10.2015 glede pravnomočnosti ne razteza tudi na odločitev, da bo o zahtevku in stroških v pravdi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Naknadno (v pravdi) vložen ugovor tožene stranke glede nepristojnosti slovenskega sodišča je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozen, upoštevaje ob tem, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavitvenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka (točka I izreka) se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prvega toženca zoper ugodilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških, ki se nanašata na prvega toženca (točka VI in VIII izreka) se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 635/2018 z dne 19.3.2018 je za odločanje o pritožbi prvega toženca v konkretni zadevi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da se predlog prvega toženca za prekinitev postopka zavrne (točka I izreka izpodbijane sodne odločbe) ter da mora prvi toženec (skupaj z drugo toženko, tretjim tožencem in četrto toženko) plačati znesek 91.568,17 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 9,559 % od 8.6.2015 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 86,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2015 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo (točka VIII izreka), da mora prvi toženec (skupaj z drugo toženko, tretjim tožencem in četrto toženko) povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v znesku 3.942,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti.

3. Zoper sklep glede prekinitve postopka ter ugodilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožil prvi toženec in predlagal pritožbenemu sodišču, da sodno odločbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru glede na dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča pristojnost slovenskega sodišča ni podana. Pritožnik je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Pritožnik se res ni pritožil na sklep, s katerim je izvršilno sodišče odločilo o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi pristojne listine, vendar pa se omenjeni sklep izvršilnega sodišča ne more pravnomočno raztezati tudi na odločitev glede pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo na podlagi 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po prejemu tožbe presoditi, ali je za odločanje v zadevi pristojno. Ugovorne pristojnosti slovenskega sodišča je prvi toženec pravočasno podal v konkretni pravdi. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno odločilo glede pravnega interesa za vodenje pravdnega postopka ter glede predloga prvega toženca za prekinitev postopka. Tožeča stranka je namreč pred pristojnim sodiščem v Republiki Hrvaški vložila vsebinsko identično tožbo za plačilo obveznosti, ki izhajajo iz posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Tudi vprašanje ničnosti kreditne pogodbe je predhodno vprašanje, kar bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni pravdi upoštevati in prekiniti postopek. Ne drži, da je nesporno, da sta prvi toženec in druga toženka tožeči stranki iz naslova kredita poravnali znesek 230.232,62 EUR in da skupne obveznosti po kreditni pogodbi znašajo 321.804,79 EUR. Že iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 28.11.2017 (tabela plačil) jasno izhaja, da je tožeča stranka prejela od tožene stranke najmanj znesek 242.428,62 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da znaša skupna obremenitev po pogodbi 321.804,79 EUR. Ne gre za dejansko obveznost tožeče stranke, temveč gre v tem delu zgolj za informativni znesek, pri čemer pa se pri tem znesku ne upošteva, da se je EURIBOR med trajanjem pogodbenega razmerja spreminjal. Glede na padanje EURIBOR-ja pa so bile pogodbene obresti vsekakor bistveno nižje, kot to bile informativno izračunane v času sklenitve posojilne pogodbe.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba zoper sklep o prekinitvi ni utemeljena, pritožba zoper odločitev o glavni stvari (točka VI in VIII izreka) pa je utemeljena.

6. V sklepu o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izvršilno sodišče (če je ugovor utemeljen) ne razveljavi le sklepa o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, temveč odloči tudi, da bo o zahtevku in stroških odločalo stvarno in krajevno pristojno pravdno sodišče (62. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zaradi tega nikakor ne drži pritožbeni očitek, da se v konkretnem primeru sklep izvršilnega sodišča (Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL), VL 71551/2015 z dne 5.10.2015 glede pravnomočnosti ne razteza tudi na odločitev, da bo o zahtevku in stroških v pravdi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Naknadno (v pravdi) vložen ugovor tožene stranke glede nepristojnosti slovenskega sodišča je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozen, upoštevaje ob tem, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavitvenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v konkretni pravdi 4.1.2016 izdalo tudi sklep (ki je postal pravnomočen), s katerim je odločilo, da se ugovor pristojnosti slovenskega sodišča zavrže.

7. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka pred pristojnim sodiščem v Republiki Hrvaški vložila vsebinsko identično tožbo za plačilo obveznosti, ki izhajajo iz posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Glede na procesno gradivo, ki ga je v postopku predložila tožena stranka, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pred pristojnim sodiščem v Republiki Hrvaški vložena le tožba na ničnost sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, spričo česar tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bili podani pogoji za prekinitev konkretne pravde (prav tako pa tudi ne zavrženje tožbe zaradi litispendence). V konkretni pravdi se namreč odloča o obstoju ter višini terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova posojilne pogodbe, zato vprašanje ničnosti zavarovanja v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne predstavlja reševanja predhodnega vprašanja po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca zoper odločitev v točki I izreka izpodbijane sodne odločbe zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izvršljiv notarski zapis je izvršilni naslov, pri čemer gre v konkretnem primeru za notarski zapis, ki ga je sestavil in izdal pristojni notar v Republiki Hrvaški (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Za ta notarski zapis, ki je javna listina, izdana 29.4.2004, se v skladu s 66. členom Uredbe (EU) št. 1215/2012 z dne 12.12.2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah uporabljajo določbe Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 22.12.2000 (Bruseljska uredba I, ki je začela veljati 1. 3.2002). V skladu s 57. členom te uredbe pa se mora listina, ki je bila uradno sestavljena ali registrirana kot javna listina in je izvršljiva v eni od držav članic, razglasiti za izvršljivo v drugi državi članici na podlagi zahteve, vložene v skladu s postopkom iz člena 38 in naslednjih omenjene uredbe. Ker glede omenjenega notarskega zapisa niti ni trditev in dokazov, da je bil takšen postopek sploh sprožen, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za obstoj procesne predpostavke pravnomočnosti, upoštevaje ob tem tudi, da se nepremičnina, ki je predmet omenjene notarske hipoteke, nahaja na območju Republike Hrvaške.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje (glede prvega toženca, ki se je zoper takšno odločitev edini pritožil) glede izračuna višine iztoževane denarne terjatve. Tožeča stranka je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 28.11.2007 v okviru tabele plačil sama jasno navedla, da je od tožene stranke iz naslova vračila posojila skupaj prejela 242.021,62 EUR (seštevek plačil iz tabele), zato nikakor ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je tožena stranka plačala tožeči stranki iz naslova obveznosti, določenih v kreditni pogodbi, le 230.236,62 EUR1. Prav tako prvi toženec v obravnavani pritožbi pravilno opozarja, da je znesek bremenitve v četrtem odstavku 4. člena Pogodbe o obročnem odplačevanju posojila (priloga A25) le informativni znesek pogodbenih obveznosti (106 obrokov glavnice po 2.359,00 EUR/obrok, 1 % od 250.000,00 EUR za stroške obdelave, znesek 9,75 EUR za vsako četrtletno koriščenje in vračanje, pogodbena obrestna mera, ki je vezana na EURIBOR za trimesečne vloge + dodatek 3 % in zamudne obresti v višini 4,5 %). Pogodbene obveznosti (če bi jih tožena stranka pravilno in pravočasno plačevala) so resda na dan sklenitve posojilne pogodbe znašale skupaj 321.804,79 EUR, upoštevaje tedaj trenutno veljavno obrestno mero v višini 5,059 %. Vendar pa je sodišče prve stopnje v tem delu samo s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 359. člena in posledično tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje), saj je samo pravilno ugotovilo, da se je obrestna mera v času trajanja pogodbenega razmerja več kot očitno spreminjala, upoštevaje ob tem, da je bila vezana na (padajočo) višino EURIBORA. Zaradi tega pritožbenega očitka v smeri informativnega izračuna, nikakor ni mogoče šteti kot nedovoljene pritožbene novote, kot to skuša prikazati tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

10. Iz teh razlogov (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP) je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje, upoštevaje ob tem naravo stvari in okoliščine konkretnega primera, zlasti v smeri, da bo moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka oziroma pravilnem izračunu pogodbenih obveznosti prvega toženca (upoštevaje pravočasno in pravilno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ter spreminjajočo se obrestno mero pogodbenih obveznosti med trajanjem pogodbenega razmerja) upoštevati tudi dokazni predlog tožeče stranke za postavitev ustreznega finančnega izvedenca (če seveda tožeča stranka predhodno sama ne bo predložila v spis takšnega obračuna, ki mu nato ne bo nasprotovala niti nasprotna stranka). Glede na zakonska merila za odločanje o tem, ali je bila (skupaj tudi z ustrezno bodočo prognozo) strankam v postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (4. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO), pritožbeno sodišče tudi ugotavlja (ob tehtanju pravice do pritožbe in pravice do sojenja v razumnem roku), da razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1 Očitno v tem znesku ni upoštevano plačilo z dne 26.11.2012.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 57

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - ZPP-UPB3 - člen 17, 18, 206, 206/1
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 62

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMDEy