<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba I Cpg 66/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2018:I.CPG.66.2018
Evidenčna številka:VSK00011818
Datum odločbe:24.05.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevarj (preds.), mag. Jana Petrič (poroč.), Nada Škrjanec Milotič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:opis poteka služnostne poti - služnostna pogodba - načelo kavzalnosti - prostorske meje služnosti

Jedro

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku služnostne poti ni podrobno opisala, ampak zgolj na splošno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila služnosti poti preko toženkine nepremičnine. Ni sporno, da zatrjevana pot poteka le po delu parc.št. 728/24 k.o., zato opis služnosti, kakršen je v tožbenem zahtevku, ne zadošča. Tudi če je v naravi vidno, kje naj bi služnost potekala, to ne pomeni, da v opisu služnosti v izreku ni treba navesti vsaj sintagme "po obstoječi poti, ki poteka od... do...". Taka zahteva je v skladu s splošnimi načeli služnosti, zlasti z določbo 219. člena SPZ, po kateri se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar in v skladu z določbo 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri se prostorske meje izvrševanja služnosti, če je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 635/2018 z dne 19.3.2018.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za ustanovitev služnosti proste in neomejene hoje in vožnje z vsemi vozili na parc.št. 728/24 in za vse potrebe nepremičnin parc.št. 798/1 in 798/8 v korist vsakokratnega lastnika teh dveh nepremičnin ter služnosti izgradnje in vzdrževanja kanalizacijskega voda, vključno s ponikovalnicami, na parc.št. 728/24 in v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 728/1 in 728/8. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča od tožene zahtevala izdajo pisnega soglasja k projektu spremembe gradbenega dovoljenja UE L., z dne 23.10.2008 št. 3. Iz razlogov sodbe izhaja, da je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil tožeča stranka temeljila na Sporazumu z dne 7.10.2010, ki pa po svoji vsebini ne predstavlja zavezovalnega pravnega posla za ustanovitev služnosti, prav tako se s sporazumom tožena stranka ni zavezala izdati soglasja h konkretnemu projektu spremembe gradbenega dovoljenja. Poleg tega je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja preveč splošen, saj v njem potek služnosti ni opisan.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Meni, da je odločilno vprašanje najprej, ali je vsebina določb Sporazuma med strankami sporna in potrebuje razlago po drugem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Nejasnost dogovora namreč ni pogoj za uporabo te določbe, temveč mora tožeča stranka izkazati, da imata pogodbenici različno razumevanje dogovora. Prav to je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala. Stranki sta s Sporazumom želeli urediti medsebojna razmerja v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja in si vzajemno omogočita izvedbo projektov. Za pridobitev le-tega pa ne zadošča soglasje, temveč mora tožeča stranka izkazati ustrezno pravico graditi kar je v predmetni zadevi služnostna pravica. Sporazum ob razlagi, kakršno je prejelo sodišče, zato ne bi imel smisla. V zvezi s tem je sodišče zaslišalo predlagano pričo g. R., brez obrazložitve pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem g. B.. V sodbi tudi ni razlogov o tem, zakaj sodišče izpovedi priče R. ni upoštevalo, kar vse predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbe pa v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Nerazumljiv in kontradiktoren je zaključek sodišča, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi njen tožbeni zahtevek temeljil tudi na dodatnih ustnih dogovorih, hkrati pa je sodišče zapisalo, da je tožeča stranka sicer opisala okoliščine sklenitve Sporazuma, da pa iz tega ni mogoče sklepati, da vsi takratni dogovori niso bili zapisani v Sporazumu. Tožeča stranka je zatrjevala ustne dogovore, s katerimi je potrebno razlagati pomen/namen/vsebino dogovorov iz Sporazuma ter da je dikcija sporazuma takšna, ker ga niso sestavljali pravniki. Vse to sta potrdila g. Š. in g. R., vendar njune izpovedi sodišče ni upoštevalo in tudi ni obrazložilo, zakaj ju ni upoštevalo. Pritožnica povzema po njenem mnenju relevantne dele izpovedi obeh prič. O trditvah tožeče stranke, da Sporazuma ni mogoče razumeti brez ustnih dogovorov, o tem, kako se je usklajeval Sporazum in kdo je pri tem sodeloval, zakaj je njegova vsebina laična in o namenu strank sodišče ni izvajalo dokazov in se do teh trditev ni opredelilo, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Napačen je tudi zaključek, da Sporazum ne ustreza pogojem iz drugega odstavka 215. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj je Višje sodišče v Ljubljani glede iste služnosti v zadevi I Cpg 1062/2013 že ugotovilo, da je strankama jasno, za katero pot gre, saj je služeče zemljišče v naravi itak cesta. Služnostna pot v naravi že obstaja in je v uporabi. Tožena stranka je ob postavljanju gradbiščnih ograj za svoj projekt pot celo ogradila in s tem tožnici omogočila nemoteno uporabo poti. Nobene zveze zato nimajo ugovori tožene stranke, da nepremičnina v naravi ni le cesta. Stranki sta dobro vedeli, kaj je predmet zahtevka. Če pot obstoji in jo toženka sama vrisuje v svoje načrte, ni jasno, kako lahko sodišče zaključi, da je obseg poti sporen. Na koncu pa pritožnica navaja še, da gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče na naroku v okviru odprtega sojenja povedalo, da zaupa izpovedbi g. R. kot verodostojni, vsa izvajanja je peljalo v smeri ugoditi tožbenemu zahtevku. Če je štelo, da tožbene navedbe glede spornosti določil Sporazuma niso popolne, bi moralo na nepopolnost tožečo stranko opozoriti in pozvati na dopolnitev. Toženko pa je celo grajalo zaradi neustanovitve služnosti.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Iz 10. točke Sporazuma izhaja, da stranki priznavata prej sklenjene pravne posle v zvezi z dostopom in jih s Sporazumom potrjujeta, ne pa da ustanavljata služnost. Iz navedb tožeče stranke o ustnih dogovorih izhajajo kvečjemu okoliščine sklepanja Sporazuma, te pa ne morejo prevladati nad jasno vsebino dogovora. Toženka je lastnica parc.št. 728/24, na kateri namerava izvesti svoj projekt. Ta projekt ima prednost pred ustanovitvijo služnosti. Tožeča stranka pa te pogoje prehiteva in se obnaša kot bi bila ona lastnica te nepremičnine. Pravna podlaga zahtevkov je ves čas jasna, dejstvo je le, da so zahtevki neutemeljeni sami po sebi, upoštevajoč zgolj Sporazum in navedbe tožeče stranke, zato o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je primarno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbi dveh služnosti pri parc.št. 728/24 in sicer služnosti proste in neomejene hoje in vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe nepremičnine s parc.št. 798/1 in 798/8 ter služnosti pravice izgradnje in vzdrževanja kanalizacijskega voda, vključno s ponikovalnicami, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc.št. 798/1 in 798/8.

7. Za nastanek služnostne pravice se poleg veljavnega pravnega posla zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo ter vpis v zemljiško knjigo (215. člen SPZ). V našem pravnem sistemu velja načelo kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom pri prenosu stvarnih pravic, kar pomeni, da upravičenje zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine izhaja iz veljavnega zavezovalnega pravnega posla, s katerim se odsvojitelj zaveže, da bo na pridobitelja prenesel služnostno pravico. Pogodba o ustanovitvi služnosti mora vsebovati ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik gospodujoče nepremičnine. Tožeča stranka je trdila, da je zavezovalni pravni posel Sporazum z dne 7.10.2011, ki je v spisu v prilogi A31 (v nadaljevanju Sporazum).

8. Glede služnosti poti je sodišče prve stopnje na koncu 20. točke obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v tožbenem zahtevku služnostne poti ni podrobno opisala, ampak zgolj na splošno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila služnosti poti preko toženkine nepremičnine. Ni sporno (razvidno pa je tudi iz priloženih fotografij), da zatrjevana pot poteka le po delu parc.št. 728/24, zato opis služnosti, kakršen je v tožbenem zahtevku, ne zadošča. Tudi če je v naravi vidno, kje naj bi služnost potekala (kar je med postopkom na opozorila tožene stranke navajala tožeča), to ne pomeni, da v opisu služnosti v izreku ni treba navesti vsaj sintagme "po obstoječi poti, ki poteka od... do...". Taka zahteva je v skladu s splošnimi načeli služnosti, zlasti z določbo 219. člena SPZ, po kateri se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar in v skladu z določbo 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri se prostorske meje izvrševanja služnosti, če je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Le z natančnim opisom je namreč omogočeno varstvo služnostnega upravičenca pred morebitnimi posegi v služnostno pravico po eni strani, kot tudi varstvo služnostnega zavezanca pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Že iz tega razloga je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna1. Enako seveda velja tudi za služnost komunalnih vodov.

9. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in glede spornega vprašanja, ali obstaja zavezovalni posel, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, pravilno uporabilo materialno pravo. Sporazum, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve stvarne služnosti, najsi bo sklenjen pisno ali ustno, se mora namreč raztezati na toliko okoliščin, da te omogočajo jasno določitev vrste, obsega, trajanja itn. služnosti. Če se ne ve, kaj služnost predstavlja oziroma kakšna je po vsebini in kdo ali kaj je z njo obremenjen, koliko časa ter v čigavo korist, o njeni ustanovitvi pač ni mogoče govoriti2.

10. V zvezi s komunalnimi vodi je bilo v točki 7 Sporazuma dogovorjeno, da stranki soglašata, da bosta skupaj pregledali nove projektne plane za prestavitev jaškov in cevi in se dogovorili za rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. V točki 7.2. pa je le dogovor o stroških. V točki 11 je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka dala soglasje k večetažni parkirni hiši, ki jo načrtuje tožeča stranka pod pogojem, da tako soglasje ne bo povzročilo dodatnih stroškov ali zahtev v načrtih tožene stranke. Celo če bi točko 11 razlagali kot dogovor o ustanovitvi služnosti (kar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni), in če bi upoštevali navedbe tožeče stranke, da so Sporazum sestavljali pravni laiki, v trenutku podpisa Sporazuma še ni bilo znano niti, kje naj bi ta služnost sploh potekala. Sporazum zato glede služnosti komunalnih vodov v nobenem primeru ne izpolnjuje pogojev za zavezovalni pravni posel iz drugega odstavka 215. člena SPZ. Tožena stranka se je res sklicevala na ustne dogovore, ki naj bi pojasnili vsebino Sporazuma in na dejstvo, da so Sporazum sklepali pravni laiki, vendar ni postavila nobenih trditev o tem, da bi bil z ustnimi dogovori Sporazum glede poteka in vrste komunalnih vodov kakorkoli konkretiziran in bi skupaj z ustnimi dogovori lahko predstavljal zavezovalni posel za ustanovitev služnosti. To bi bilo tudi v direktnem nasprotju z vsebino Sporazuma, saj iz citirane 7. točke izhaja, da se stranki šele bosta uskladili o prestavitvi jaškov in cevi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Sporazum glede komunalnih vodov zato v nobenem primeru ne predstavlja zavezovalnega posla, ki bi bil lahko podlaga izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila.

11. Podobno pa velja za služnost poti. Glede le-te je v Sporazumu poleg že povzete določbe točke 11 še določba točke 8, po kateri stranki soglašata, da bosta druga drugi dovolili nemoten dostop na zemljišče podjetja N., v točki 10 pa, da tožena stranka izjavlja, da bo v celoti izpolnila vse pogodbene obveznosti, da bi zagotovila dostop na zemljišče tožeče stranke (točke dostopa v skladu z načrti OPPN) z avtomobilom ves čas trajanja gradnje centra Š. in v času obratovanja centra Š.. Iz listine torej potek poti ni viden. Zaključek sodišča, da potek poti med strankama niti ni nesporen, je pravilen. Tožena stranka je namreč vztrajala, da pot preko nepremičnine tožene stranke ni vrisana pravilno in da tožeča stranka vztraja pri svojih rešitvah in se obnaša kot bi bila ona lastnik. Da bi bilo z ustnimi dogovori ob sklepanju Sporazuma dokončno in natančno dogovorjeno, kje bo pot potekala (ne glede na potrebe tožene stranke ob izvedbi njene investicije) in da bo služnost ustanovljena za vsa vozila in za vse potrebe, tožeča stranka navsezadnje konkretizirano niti ni trdila. Držijo zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da zgolj pasivno dopuščanje uporabe nepremičnine ne pomeni sklenitve zavezovalnega pravnega posla, temveč bi bilo kvečjemu lahko podlaga priposestvovanju služnosti3.

12. Glede na zgoraj predstavljana materialnopravna stališča se pokaže, da predlagani dokazi z zaslišanjem prič R. in B. za ta postopek niso relevantni. Ker Sporazum ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva za pogodbo o ustanovitvi služnosti, zlasti pa, ker v zemljiškoknjižnem dovoljenju, kot ga vtožuje tožeča stranka, ni določen obseg služnosti (del nepremičnine, na katerem naj bi služnost poti in komunalnih vodov potekala), tudi ni več pomembno, ali je sodišče prve stopnje Sporazum razlagalo pravilno kot sporazum o ustanovitvi (kot pojasnjeno prostorsko neopredeljene) služnosti in se do pritožbenih ugovorov v zvezi z namenom strank pritožbenemu sodišču ni treba še posebej opredeljevati. Prav tako ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja, saj je na vse razloge, iz katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožena stranka med postopkom opozarjala, tožeča pa na opozorila ni reagirala.

13. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožeča stranka toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

-------------------------------
1 Taka odločitev ne pomeni presenečenja za stranke, saj je na pomanjkljivost opisa tožena stranka opozarjala ves čas postopka. Tožeča stranka se je o tem tudi opredelila in sicer je (materialnopravno napačno) menila, da zadošča, da je potek poti viden v naravi.
2 Primerjaj sodbo VS II Ips 20/2008.
3 Pa še v tem primeru bi moral biti potek poti določen tudi v izreku sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 215, 219.
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 19.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4ODk0