VSK Sodba I Cpg 68/2018

Jedro

Položaj pri odgovornosti projektanta na podlagi police št. 01-0107167962 je drugačen kot pri zavarovanju splošne civilne odgovornosti tožeče stranke kot izvajalca del. V tem razmerju je namreč tožeča stranka v vlogi oškodovanca, prva toženka pa je zavarovalnica povzročitelja škode, kar pomeni, da prva toženka ima ugovor soodgovornosti, če je k nastanku škode prispeval tudi oškodovanec.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II spremeni, tako da mora prva toženka tožeči v 15 dneh plačati 215.476,66 EUR (namesto prisojenih 233.988,44 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2010 dalje do plačila, višji zahtevek (razlika med 215.476,66 EUR in 233.988,44 EUR) pa se zavrne.

II. Pritožbi se delno ugodi tudi glede pravdnih stroškov in se spremeni točka V izpodbijane sodbe, tako da mora prva toženka tožeči stranki plačati 14.810,53 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji (namesto prisojenih 16.189,12 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Pritožbene stroške krije vsaka stranka svoje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 635/2018 z dne 19.3.2018.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani v za pritožbo spornem delu naložilo prvi toženki v plačilo 233.988,44 EUR s pripadajočimi obrestmi in 16.189,12 EUR pravdnih stroškov. Gre za povračilo škode, ki je nastala v škodnem dogodku v noči med 2. in 3. septembrom 2010, ko je popustila zaščita gradbene jame v L.. Vzroka za dogodek sta bila poddimenzioniranje varovalne konstrukcije ter prehiter in preobsežen enkraten izkop gradbene jame. Po zavarovalni pogodbi o zavarovanju splošne civilne odgovornosti po polici št. 1 je prva toženka dolžna plačati tožeči znesek 200.330,66 EUR (gre za škodo, ki je nastala tretjim v zvezi s sanacijo vročevoda, cestišča in ostalih komunalnih vodov). Po pogodbi o zavarovanju projektantske odgovornosti po polici št. 2 pa je prva toženka dolžna plačati 33.657,78 EUR iz naslova stroškov režijskega kadra EP na gradbišču, stroškov gradbišča in ur delavcev (strošek z odpravljanjem škode zaradi porušene gradbene jame). Prva toženka mora tožeči povrniti 16.189,12 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper opisani del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prva toženka. Najprej navaja, da je sodišče ugotovilo, da sta bila dva vzroka škodnemu dogodku. To dejstvo bi moralo sodišče upoštevati tudi v nadaljevanju in ugotoviti le polovično odgovornost (ta očitek pritožnica v pritožbi ponovi še večkrat). Razlogi v sodbi si zato nasprotujejo. Sodišče je tudi spregledalo določbo 1. člena zavarovalnih pogojev PG-odg/07-1, da so z zavarovanjem kriti odškodninski zahtevki tretjih oseb, teh pa tožnica ni predložila. Pritožnica ocenjuje, da izstavljeni računi ne dokazujejo višine škode v priznanem obsegu za sanacijo vročevoda in poškodbo G. ceste. Napačna je odločitev, da je ugovor po šestem odstavku 5. člena pogojev neutemeljen, saj je tudi vročevod sosednji gradbeni objekt. Poleg tega je napačen zaključek, da cesta in vročevod nista bila poškodovana zaradi opustitve zaščite. Če se je zaščita gradbene jame podrla tudi zaradi prehitrega izkopa, je jasno, da se je zaradi praznine, ki je nastala, zmanjšala podpora zaščitni steni gradbene jame. Ko ni bilo več opore za vročevod in cesto, sta se ta dva zrušila. Gre za povsem logičen sklep, saj posledica potrjuje vzrok. Pritožnica prereka ugotovitev sodišča v 26. točki, da izvedenka zaščite v smislu spodnje vrste sider in obloge ni prepoznala kot vzrok škode. Tudi 4. do 6. alineja povzetka izvedenskega mnenja na 22. strani kaže na pomanjkljivo izvedbo zaščite G. stene gradbene jame, 6. alineja pa izrecno demantira ugotovitev sodišča. Pritožnica podrejeno opozarja, da izvedenka ni odgovorila na izrecno postavljeno vprašanje, ali je tožnica s prehitrim izkopom opustila ustrezno zaščito v smislu ojačanja, podpiranja ali opiranja zaščitne stene. To procesno kršitev je tožena stranka grajala. Glede zavarovanja projektantske odgovornosti prva tožena stranka ne sprejema obrazložitve sodišča v 33. točki, da ni potreben izračun izvedenca. Predmetno izvedensko mnenje tako temelji le na navedbah tožnice. Sicer pa je prvo tožena stranka podala ugovor nastanka zavarovalnega primera po 1. členu zavarovalnih pogojev, ker ni podana strokovna računska napaka. Sodišče je v 39. točki priznalo tožnici zavarovalno kritje za stroške režijskega kadra EP na gradbišču, pri čemer ni upoštevalo 10 % odbitne franšize, da je tožnica v tabeli opredelila te stroške le v višini 23.026,36 EUR bruto in da je prva toženka ugovarjala, da je škodo že povrnila v obliki zavarovalnine, izplačane družbi G. d.o.o.. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških.

4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Odločilno dejansko stanje v zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, dejanske ugotovitve je tudi prepričljivo obrazložilo.

7. V predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje pri vzrokih za nastalo škodo oprlo na izvedensko mnenje G.(nosilec naloge je bila D. B.). Iz mnenja res izhaja, da je k nastali škodi prispevalo sicer več različnih vzrokov, vendar pa je bila izvedenka v nadaljevanju jasna, ko je ugotovila, da sta najpomembnejša le dva in sicer poddimenzioniranje varovalne konstrukcije ter prehiter in preobsežen enkraten izkop gradbene jame. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo le ta dva vzroka. Za izračun poddimenzioniranosti varovalne konstrukcije je izvedenka uporabila statični izračun iz primerjalnih računskih analiz, ki jih je izvedla Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, ki jo je tožeča stranka angažirala pred pravdo in gre zato za navedbe tožeče stranke. Samo po sebi pa to še ne pomeni, da tega izračuna ni mogoče uporabiti. Nanj tožena stranka namreč nikoli ni podala nobenih konkretnih pripomb, tega ne stori niti v pritožbi¹. Izvedenka je pojasnila, da bi ponovljen statični izračun na enakih vhodnih podatkih vodil k enakim rezultatom, kar pomeni, da je izračun (kot strokovnjakinja) sprejela kot ustrezno podlago za izdelavo mnenja o vzrokih nastale škode. Zgolj pavšalno vztrajanje, da bi bilo treba izračun ponoviti, ob povedanem ne zadošča, da bi zbudilo dvom v pravilnost mnenja.

8. Izvedenka je poudarila, da ni mogoče ugotoviti, v kolikšnem deležu je k nastanku škode prispeval posamezen vzrok. Da sta vzroka enakovredna, med strankama niti ni sporno (tožena stranka se v pritožbi sklicuje na "polovični temelj", tožeča v odgovoru na pritožbo pritrjuje sodišču, da sta oba vzroka enakovredna). Zaključek, da sta vzroka za nastalo škodo dva: poddimenzioniranje varovalne konstrukcije ter prehiter in preobsežen enkraten izkop gradbene jame, gre pa za enakovredna vzroka, je na podlagi povedanega pravilen. Prvi vzrok je posledica projektantske napake, drugi pa napake izvajalca, to je tožeče stranke.

9. V predmetni zadevi sta tako projektant kot tožeča stranka imela sklenjeno zavarovanje pri prvi toženki. Po zavarovanju splošne civilne odgovornosti po polici št. 3 je imela tožeča stranka zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki jo je pri izvajanju gradbene dejavnosti povzročila tretjim. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kakšna je ta škoda in da jo je tožeča stranka že poravnala tretjim. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge v 27. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka o začetku sanacije na zahtevo tretjih obveščena že z dopisom z dne 15.11.2010 in da so računom priložene končne situacije ali pa gre za likvidirane račune. Pavšalno vztrajanje, da računi sami po sebi niso dokaz škode, nastale tretjim, zato ne more zbuditi dvoma v dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Pritožnica neutemeljeno sodišču prve stopnje očita tudi, da naj bi napačno ugotovilo, da vročevod ni sosednji objekt v smislu Splošnih pogojev zavarovanja in da je škoda nastala kot posledica opustitve ustrezne zaščite. Z razlogi, da pojma sosednji objekt ni mogoče razširiti na vročevod in ostale podzemne vode, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zakaj naj ti razlogi ne bi držali, pritožba niti ne pove, zato kakšnega posebnega odgovora ta ugovor niti ne terja. Eden od dveh poglavitnih razlogov nastanka škode je prehiter izkop (torej ravnanje tožeče stranke). Izvedenka je navajala tudi druge vzroke za nastanek škode (kar je sodišče prve stopnje v razlogih povzelo), vendar se večina od njih nanaša kvečjemu na slabo izvedbo zaščite, ne pa na opustitev zaščite. Res je ugotovila tudi, da vsa dela v zvezi z varovalno konstrukcijo še niso bila izvedena (spodnja vrsta pilotov in obloge na sveže odkopanem delu), ker bi sledila šele v naslednji fazi, vendar te okoliščine ni prepoznala kot odločilen (najpomembnejši) vzrok za nastalo škodo, pri takem mnenju pa je vztrajala tudi pri odgovoru na pripombo prve toženke. Da izvedenka ni prepoznala opustitve zaščite kot (odločilen) vzrok nastanka škode, pomeni dokazno oceno izvedenega dokaza. S tako oceno se pritožbeno sodišče strinja, saj je bilo izvedensko mnenje glede dveh enakovrednih najpomembnejših razlogov za nastanek škode jasno. Splošnih pogojev zavarovanja pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati na način, da zgolj dejstvo, da zaščita še ni bila v celoti postavljena, ne glede na to, ali je to odločilno prispevalo k nastanku škode, že zadošča za izključitev odgovornosti zavarovalnice.

10. Z Zavarovalno pogodbo je bila torej zavarovana ravno škoda, ki jo je zavarovanec povzročil tretjim, zato je tožeča stranka, ki je s plačilom odškodnine tretjim vstopila v njihov položaj, v razmerju do svoje zavarovalnice upravičena do celotnega zneska.

11. V zvezi z zavarovanjem projektantske odgovornosti pritožbeno sodišče ob pregledu spisa ugotavlja, da je prva toženka sicer imela splošne pripombe na mnenje, ni pa izrecno opozorila, da naj izvedenka na kakšno od vprašanj ne bi odgovorila. Tudi na naroku je prva toženka opustitev dopolnitve izvedenskega mnenja grajala le na splošno. Ob obrazloženi oceni sodišča prve stopnje, da je izvedenka odgovorila na vsa odločilna vprašanja (in ob dejstvu, da je sodišče na za pritožbo sporno vprašanje na podlagi izvedenskega mnenja tudi dejansko odgovorilo), so konkretni očitki, podani šele v pritožbi, prepozni. Nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) predstavljajo trditve o računski napaki, saj se je tožena stranka med postopkom branila s trditvami, da projekt sploh ni imel napak. Tudi sicer pa je bil predmet projekta načrt varovanja gradbene jame, zato poddimenzioniranje varovanja ne more biti le računska napaka, temveč gre za bistvo naloge. Sodišče prve stopnje je tudi podrobno pojasnilo, da je odškodnino, ki jo je prva toženka plačala G. d.o.o., upoštevalo in da se prisojena odškodnina ne nanaša na škodo, ki jo je uveljavljal G. d.o.o.. Pritožnica zgolj s pavšalnim nestrinjanjem ne more omajati obrazloženih zaključkov sodišča. Iz razlogov sodbe tudi jasno izhaja, katero škodo in v kakšni višini glede na zahtevek je sodišče pri zavarovanju projektantske odgovornosti upoštevalo, zato trditve, da naj bi tožeča stranka uveljavljala le škodo v višini 23.026,36 EUR niti niso razumljive.

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je položaj pri odgovornosti projektanta na podlagi police št. 2 drugačen kot pri zavarovanju iz 10. točke te obrazložitve. V tem razmerju je namreč tožeča stranka v vlogi oškodovanca, prva toženka pa je zavarovalnica povzročitelja škode, kar pomeni, da prva toženka ima ugovor soodgovornosti, če je k nastanku škode prispeval tudi oškodovanec. Pritožba v tem delu utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker sicer ugotovljene soodgovornosti ni upoštevalo pri odločitvi o tožbenem zahtevku. Ker izvedenka ni mogla ugotoviti, v kolikšni meri je k nastanku škode prispevala napaka projektanta, v kolikšni meri pa napaka izvajalca in ker drugih okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločilo o deležu soodgovornosti ni, je bilo treba uporabiti določbo tretjega odstavka 188. člena Obligacijskega zakonika, po kateri pade na vsakega od dolžnikov enak delež. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, tako, da je upoštevalo polovični soprispevek tožeče stranke k nastanku škode. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo tudi nesporno in v 29. točki obrazložitve sodbe ugotovljeno dejstvo, da je bila pri pogodbi med prvo toženko in projektantom dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 %. Tudi v tem delu je zato moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sodbo ustrezno spremeniti. Povedano pomeni, da je tožeča stranka namesto do 33.657,78 EUR upravičena do 15.146,00 EUR (33.657,78 EUR, zmanjšan za odbitno franšizo 3.365,78 EUR, ob upoštevanju soodgovornosti pa še za polovico). Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), tako da mora prva toženka namesto 233.988,44 EUR plačati 215.476,66 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo.

13. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je uspela v deležu 65 %. Glede na za pritožbo nesporne stroške obeh strank (tožnica 22.801,58 EUR, prva toženka 30,00 EUR) to pomeni, da mora prva toženka tožeči povrniti namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 16.189,12 EUR pravdnih stroškov 14.810,53 EUR.

14. Prva toženka je s pritožbo delno uspela. Glede na vse okoliščine zadeve, zlasti pa vsebino sodbe, pritožbe in odgovora na pritožbo ter dejstvo, da je bila pritožba glede ene podlage v večjem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Čeprav je to možnost glede na vsebino strokovnega mnenja FAGG v prilogi A2 imela.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1153/93
• VSL Sodba I Cpg 749/2019
• Sodba II Ips 135/2006