VSK Sklep II Cpg 56/2018

Jedro

Tožena stranka je sledljivost puščic dokazovala, kot rečeno, tudi z dobavnicami in ostalo dokumentacijo, z zaslišanjem predstavnika italijanske družb ter z zaslišanjem svojih predstavnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagane dokaze ocenjevati in če res vsaj verjetno izkazujejo trditve tožene, potem tožeča stranka ne more uspeti zgolj z zanikanjem, da pregledanih puščic ni proizvedla ona. Drugačno stališče sodišča prve stopnje postavlja toženo stranko v nesorazmerno težak položaj pri dokazovanju njenih trditev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 21624/2011 z dne 14.3.2011 za znesek 12.454,85 EUR s pripadki in ugotovilo, da v pobot uveljavljana odškodninska terjatev tožene stranke (zaradi napak pri izdelavi puščic) ne obstoji. Gre za plačilo strojne obdelave puščic za podvodni ribolov. V zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka sicer izkazala, da so pregledane puščice imele napako, ni pa pa izkazala, da je pregledane puščice obdelala ravno tožeča stranka.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje in uveljavlja kršitev kontradiktornosti. Ker mnenje izvedenca S. ni bilo verodostojno, je sodišče imenovalo drugega izvedenca, F.P., ki pa ga sodišče, kljub pravočasni zahtevi tožene stranke ni zaslišalo. Naslovno sodišče je zavrnilo tudi številne druge dokaze (zlasti dobavnice), njihove zavrnitve pa ni obrazložilo. Tožena stranka je s predlaganimi dokazi želela dokazati, da je tožeča stranka puščice obdelala mimo načrta ter da ji je s tem nastala škoda. Sodišče se je do mnenja g. K. opredeljevalo kot bi šlo za mnenje sodnega izvedenca, čeprav je bilo to mnenje naročeno izven sodnega postopka s strani tožeče stranke in ima le naravo trditvene podlage. Nasprotno pa analize, ki jo je naročila tožena stranka, predloga za zaslišanje prič in predloženih skic, ni upoštevalo. Gre za neenakopravno obravnavanje strank. Tožeča stranka opozarja na dejstva, ki jih je sodišče povsem izpustilo: tožeča stranka je šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, v katerem so bile ugotovljene napake na puščicah, navajala, da ne gre za puščice, ki jih je sama proizvedla, pred tem pa je trdila, da ni naredila nobenih napak. Da so napake imele prav puščice, ki jih je obdelovala tožeča stranka, je tožena dokazovala s sledljivostjo, kakršna izhaja iz točke 3 pripravljalne vloge z dne 30.1.2012 (dobavnice), s predlogom za zaslišanje M.M., M. R. in zakonite zastopnice ter s postavitvijo izvedenca strojne stroke. Priča M. je pojasnil, na kakšen način so ugotovili, da gre za puščice, ki jih je obdelovala tožeča stranka. Do te izpovedi se sodišče ni opredelilo in tudi ni navedlo, zakaj ji ne verjame, čeprav gre za neodvisno pričo, ki dela za vodilno družbo pri razvoju in proizvodnji potapljaške opreme na svetu. Tožeča stranka je z mnenjem K. potrdila, da je izdelala puščice, ki so v končni fazi imele napake, zato je vsaj soodgovorna za nastanek škode. Sodba je tako povsem nelogična. Napačno je uporabljeno dokazno breme, saj je tožeča stranka tista, ki je trdila, da ni vseh puščic izdelala sama. Ona je torej tista, ki bi morala dokazati, katerih ni obdelala sama. Sodišče je tudi napačno ugotavljalo dejansko stanje glede tampo tiska. Na ta način bi lahko ugotovilo, da gre za puščice, ki so se vrnile od O. so bile torej pregledane. Zanje je bilo ugotovljeno, da jih je izdelala tožeča stranka. Ker sodišče pobotnega ugovora ni ugotavljalo po višini, je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje pritožbenim očitkom glede izvedbe (oziroma neizvedbe) dokazov, glede ugotovljenega dejanskega stanja in glede tega, da zavrnitev dokaznih predlogov v večjem delu niti ni obrazložena. V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je puščice, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo napake, izdelal tožnik ali drugi dobavitelj tožene stranke. V zvezi z vprašanjem sledljivosti je tožena stranka predlagala več dokazov, ne samo izvedenca. Iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z dobavnicami (to je dobavnicami tožeče stranke toženi in dobavnicami tožene stranke italijanski družbi), zakaj ni upoštevalo dokumentacije, iz katere je razvidno, katere puščice je italijanska družba reklamirala, zakaj ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do izpovedi M.M., izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke ter M.R. ter ostale predložene korespondence med strankami. Celo v primeru, da izvedenec na podlagi pregledanih puščic ne more ugotoviti njihovega proizvajalca, to namreč sami po sebi še ne pomeni, da tega dejstva ni mogoče dokazati na drug način. V našem pravu velja načelo proste dokazne presoje, po katerem posamezni dokazi vnaprej nimajo večje vrednosti od ostalih. Dokazna ocena, oprta zgolj na izvedensko mnenje, je zato v tolikšni meri pomanjkljiva, da je niti ni mogoče preizkusiti in strankama ne omogoča vsebinskega odgovora na razloge sodišča.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na izvedensko mnenje (z dopolnitvami in zaslišanjem ) izvedenca mag. T.S. in na pisno mnenje Fakultete za strojništvo (oziroma v njenem imenu izvedenca dr. P.). Pri tem je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca¹, ker naj bi tožena stranka pripombe podala prepozno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec pregledal le del puščic ter da mu tožena stranka kljub pozivu ni predložila preostalih. Tožena stranka je predlagalo njegovo zaslišanje, sodišče pa jo je pozvalo naj pove, glede česa predlaga zaslišanje, sicer sodišče dokaza ne bo izvedlo. Tožena stranka je v odgovoru na poziv navedla, o čem želi zaslišanje (pred tem pa bi si moral izvedence ogledati še puščice, shranjene pri I.), sodišče pa je v nasprotju s pozivom predlog za zaslišanje zavrnilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je ostalo mnenje izvedenca nerazčiščeno, zlasti glede vprašanja nepregledanih puščic. Po določbi 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) to pomeni, da ima sodišče že samo nalogo, da nejasnosti razjasni in glede na okoliščine primera izvedenca zasliši ali pa zahteva ustrezno dopolnitev. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe ZPP o izvedbi dokaza z izvedencem.

6. Ni dvoma, da je materialnopravno dokazno breme za trditve, da so puščice, ki jih je izdelal tožnik, imele napake, na toženi stranki, ki napake zatrjuje. V procesnem smislu pa je dokazno breme dinamično in se seli od stranke do stranke glede na njune navedbe in dokaze. Tožena stranka je sledljivost puščic dokazovala, kot rečeno, tudi z dobavnicami in ostalo dokumentacijo, z zaslišanjem predstavnika italijanske družbe ter z zaslišanjem svojih predstavnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo vse predlagane dokaze ocenjevati in če res vsaj verjetno izkazujejo trditve tožene, potem tožeča stranka ne more uspeti zgolj z zanikanjem, da pregledanih puščic ni proizvedla ona². Drugačno stališče sodišča prve stopnje postavlja toženo stranko v nesorazmerno težak položaj pri dokazovanju njenih trditev.

7. Iz mnenja izvedenca dr. P. izhaja, da ni mogel pregledati strojev tožeče stranke, ker jih ta nima več. Pred tem prvi izvedenec nikoli ni dobil naloge, da pregleda stroje pri tožeči stranki in tudi ni sam predlagal ogleda strojev, tožena stranka pa je ves čas menila, da je sporno dejstvo mogoče ugotoviti že na podlagi pregleda puščic. Zato je očitek sodišča prve stopnje, da je razloge, da dokaza ni več mogoče izvesti, pripisati toženi stranki, neutemeljen. Posebej še, ker je tožeča stranka ves čas vedela, da ima odprt spor v zvezi z obdelavo puščic na njenih strojih.

8. Na podlagi vsega zgoraj pojasnjenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, posledica kršitev je bilo tudi napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, da bi se po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da je tožena stranka sledljivost dokazala, pa v celoti manjkajo ugotovitve glede višine pobotnega ugovora. Druga alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP nalaga pritožbenemu sodišču, da mora razpisati obravnavo, če je treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni izvedlo celotnega sklopa relevantnih dokazov, poleg tega je dokazna ocena tako pomanjkljiva, da pravdni stranki nista imeli vsebinske možnosti do pritožbe, zato gre za situacijo, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se je posledično ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Glede na obseg dokaznega postopka, ki ga je potrebno izvesti, izvedba le-tega pred sodiščem prve stopnje (in ne pred pritožbenim sodiščem) ne bo bistveno vplivala na pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno dopolniti izvedensko mnenje, izvesti tudi ostale predlagane dokaze, se opredeliti do navedb obeh strank in izvesti dokazno oceno v skladu z določbo 8. člena ZPP. Če se bo izkazalo, da gre za puščice, ki jih je obdelal tožnik, bo moralo izvesti tudi dokazni postopek v smeri ugotavljanja višine pobotnega ugovora.

9. Ker je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo, ker naj tožena stranka ne bi poskrbela za sledljivost puščic, pri tem pa (že drugič) ni izvedlo ali se ni opredelilo do vseh dokazov, ki jih je tožena stranka v zvezi s tem predlagala, je pritožbeno sodišče odredilo, da se v ponovnem sojenju zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 343/3 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo opravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Potem, ko je bila sodba prvič razveljavljena v veliki meri prav zaradi tega, ker sodišče prvega izvedenca ni zaslišalo.
² Tožeča stranka je nekatere navedbe v zvezi s tem podala, vendar se sodišče prve stopnje tudi do teh navedb ni opredelilo.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1592/2014
• VSL sodba in sklep I Cp 1488/2014
• VSC sodba Cpg 232/2007