VSK Sodba Cpg 233/2017

Jedro

1. Pritožbena kritika, da ni nobena od strank v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, je utemeljena. Sodišče se je pri odločanju o utemeljenosti izstavitve računa sicer sklicevalo tudi na izpoved direktorja tožene stranke, vendar četudi bi slednji kaj takega izpovedal (iz njegove izpovedi dogovor o prevzemu dolga ne izhaja), bi taka izpoved ne mogla nadomestiti trditvene podlage nobene od pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnitvenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v ugodilnem delu glede zneska 6.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka) sodba spremeni tako, da se tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek; v stroškovnem delu (III. točka izreka) pa se sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 1.711,77 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 916,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43460/2016, z dne 3.5.2016, v prvem in tretjem odstavku tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 7.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 390,00 EUR od 12.12.2015 dalje in od zneska 6.780,00 EUR od 6.1.2016 dalje do plačila ter povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR s pp (I. točka izreka); v preostalem delu je sklep v 1. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v petnajstih dneh povrne 784,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča iz II. in III. točke izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka ni bila naročnik del na objektih S. D., ker naj bi pravdni stranki ne razširili veljavnosti pisno sklenjene pogodbe z naknadnim ustnim dogovorom. Razlogov, s katerimi sodišče utemeljuje to svojo odločitev se ne da preizkusiti. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo, „da je pravno neutemeljen razlog za ustno sklepanje pravnih poslov med gospodarskimi subjekti, da je R. slepo verjel M. in N.“. Zakon ne zahteva pisne sklenitve podjemne pogodbe, kar ugotovi tudi sodišče, zato so razlogi sodišča med seboj v nasprotju. Sodišče napačno zaključi, da naj bi dejstvo, da je tožeča stranka računa št. 171 in 172 najprej izstavila družbi N. d.o.o. nato pa toženi stranki, potrjevalo ugotovitev, da ustnega dogovora med strankama ni bilo, saj potrjuje ravno to, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo naročnik del tožena stranka in ne družba N. d.o.o., ki je račune zavrnila, tožena stranka pa jih ni zavrnila. Zastopnik tožeče stranke je jasno izpovedal, da ga je zastopnik tožene stranke prosil, naj počaka z izdajo računov, dokler ne pridobi DDV številke, kar je potrdil tudi zastopnik tožene stranke. Še več, slednji je izrecno izpovedal, da je sam dal navodilo zastopniku tožeče stranke, kaj naj zapiše na račune, in da naj se izstavijo po tem, ko postane davčni zavezanec. Ni jasno, kako je sodišče po ugotovitvi, da je N. d.o.o. zavrnila računa 171 in 172, prišlo do zaključka, da tožena stranka ni bila naročnik teh del. Razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svoj zaključek, so med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu ter z izpovedbami zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank. Še posebej je napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo pri zaključku sodišča, da naj bi bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o prevzemu dolga glede izvedenih del na objektu G. H. U.. Do zaključka o prevzemu dolga je prišlo sodišče na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, kar pa ne predstavlja trditvene podlage tožene stranke.

4. Tožena stranka je sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov izpodbijala v ugodilnem delu (v točki I izreka), vendar le glede zneska 6.780,00 EUR, ki se je nanašal na dela na objektu G. H. U.¹. Navedla je, da nobena od strank ni v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, zato je sodišče svojo sodbo oprlo na nezatrjevana dejstva. S tem je kršilo pravico tožene stranke do sodelovanja v postopku (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta ugotovitev ne izhaja niti iz izpovedi Ž. M., sodišče tudi ni obrazložilo, na kateri del izpovedi Ž. M., ali na kateri del trditvene podlage je oprlo svojo odločitev. Sodišče tudi ni nesporno ugotovilo, za kateri objekt je bil izdan račun št. 189. Tudi M. je povedal, da ne ve, na kateri objekt se ta račun nanaša, ker na njem ni imena objekta, ampak le kraj. Ni zato jasno, na podlagi česa je sodišče naredilo zaključek iz 9. točke obrazložitve sodbe. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi pravico iz 22. člena Ustave RS. Ko se opira na „domnevno izpoved M.“, ki je takšne sploh ni podal, pa tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila, pritrdila je razlogom prvostopenjskega sodišča in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Zaključek o tem, da pravdni stranki nista z naknadnim ustnim dogovorom razširjali veljavnosti pisno sklenjene Pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju (priloga A2, v nadaljevanju: Pogodba)² še na druge objekte v N., je prvostopenjsko sodišče naredilo na podlagi celovite dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tako je poleg dejstva, da je tožena stranka le za en objekt sklenila pisno pogodbo, pri svoji oceni upoštevalo neprepričljivo izpoved direktorja tožeče stranke, da je slepo verjel direktorju tožene stranke in „N.“, zaradi česar ni zahteval pisne dopolnitve Pogodbe³, pa tudi dejstvo, da je tožeča stranka sprva dva računa (št. 171 in 172) izstavila podjetju N. d.o.o. (podjetju, ki je sicer dajalo naročila tožeči stranki za izvedbo del na objektih v N.) in je šele nato, ko je to podjetje z dopisom račune zavrnilo, češ da z njihove strani storitve niso bile naročene, oba računa izstavila toženi stranki. Upoštevalo je tudi, da je bil Ž. M., sicer direktor tožene stranke, tožeči stranki že od začetka njenega poslovnega sodelovanja znan kot posrednik oz. koordinator del za podjetje N. d.o.o., in da je v vlogi njenega pooblaščenca za to družbo delal tudi po tem, ko je bila tožena stranka že ustanovljena, in sicer nekje do septembra ali oktobra 2015. Od 1.9.2014, ko je družba N. d.o.o. pooblastilo dala Ž. M., tega pooblastila ni preklicala, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi njegovo pooblastilo posrednika in koordinatorja za to družbo prenehalo z ustanovitvijo tožene stranke. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, ki jih tožeča stranka v pritožbi tudi ne izpodbija, in upoštevajoč tudi trditve pravdnih strank je prvostopenjsko sodišče naredilo povsem prepričljiv zaključek⁴, da četudi pisnost za podjemno pogodbo ni zakonsko predpisana, v obravnavanem primeru tožeča stranka ni izkazala, da bi bila podjemna pogodba, ki je bila sicer sklenjena v pisni obliki, razširjena z ustnim dogovorom med strankama. Sodišče je torej obširno in jasno pojasnilo, na podlagi katerih dejstev, je prišlo do zaključka, da je bila tožeča stranka v poslovnem razmerju s toženo stranko le za izvedbo tistih del, za katere se je pisno dogovorila v Pogodbi. Očitek pritožbe, da razlogov za to ugotovitev sodišče ni podalo, je torej neutemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj prvostopenjsko sodišče zgoraj navedenega zaključka ni temeljilo na ugotovitvi, da mora biti podjemna pogodba pisna⁵, ampak je dejstvo, da sta sicer za določen projekt sklenili pisno pogodbo, upoštevalo kot enega izmed indicov, ki je kazal na to, da se pravdni stranki za druge objekte nista dogovorili za poslovno sodelovanje.

9. Nobenega nasprotja v razlogih sodbe tudi ni med ugotovljenim dejstvom, da je podjetje N. d.o.o. zavrnilo računa št. 171 in 172, in med zaključkom, da tožena stranka ni bila naročnik storitev, obračunanih v teh računih. Kot je bilo zgoraj že navedeno, je prvostopenjsko sodišče iz dejstva, da je tožeča stranka oba računa najprej izstavila siceršnjemu svojemu naročniku del, in šele nato toženi stranki, naredilo pravilen zaključek, da tudi to dejstvo kaže na to, da tožena stranka ni bila tista, ki bi storitve tožeči stranki naročila. S tem povsem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj če bi bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor o sodelovanju tudi na objektih, obračunanih v teh dveh računih, ne bi tožeča stranka poskušala računov v zvezi z opravljenimi storitvami izstaviti nekomu tretjemu, ampak bi računa najprej naslovila na tistega, s katerim naj bi sklenila zatrjevani dogovor.

10. Tožeča stranka, ki v pritožbi poskuša dokazno oceno izpodbiti z izpostavljanjem vsakega posameznega dokaza, nekatere izmed njih tudi napačno povzema. Tako navaja, da naj bi zastopnik tožene stranke na zaslišanju izrecno izpovedal, da je sam dal navodilo zastopniku tožeče stranke, kaj naj zapiše na računih, ki jih bo izstavil toženi stranki, in da namenoma ni želel, da naj bi bili na računih tudi navedeni objekti. Iz njegove izpovedi (na list. št. 95a in naslednjih) pa izhaja ravno nasprotno. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je od tožeče stranke zahteval, da naj na računih napiše imena objektov in ne imen delavcev, ker veljajo takšna davčna pravila v zvezi s pisanjem računov v N.. Ne drži tudi pritožbena trditev, da naj bi zastopnik tožene stranke izpovedal, da je tožeči stranki dal navodila, naj se izstavi računa toženi stranki po tem, ko bo ta postala zavezanec za plačilo DDV. Takšna izjava iz zapisnika o njegovem zaslišanju namreč ne izhaja.

11. Tožeča stranka torej s svojo pritožbo ni uspela izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni bila naročnik storitev, ki jih je tožeča stranka obračunala v računih št. 168, 171 in 172, zato je v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zahtevek tožeče stranke zavrne, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v II. točki izpodbijane sodbe potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP). K temu je dodati še, da sodišče pritožbenih trditev tožeče stranke v zvezi s računom št. 189 (za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da naj bi bila podlaga za njegovo plačilo v dogovoru o prevzemu dolga) pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo, ker v zvezi s tem računom tožeča stranka ni imela pravnega interesa za pritožbo, saj je bila odločitev prvostopenjskega sodišča njej v prid. Je pa mogoče iz teh pritožbenih navedb ugotoviti usklajenost pritožbenih trditev obeh pritožnic, da nobena izmed pravdnih strank ni podala trditvene podlage, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče odločilo glede računa št. 189, o čemer bo sodišče več zapisalo v nadaljevanju.

K pritožbi tožene stranke:

12. Tožena stranka je izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča le glede terjatve, ki jo je tožeča stranka obračunala v računu št. 189, in sicer v višini 6.780,00 EUR. Njena pritožbena kritika, da ni nobena od strank v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, je utemeljena. Sodišče se je pri odločanju o utemeljenosti izstavitve računa št. 189 sicer sklicevalo tudi na izpoved direktorja tožene stranke, vendar četudi bi slednji kaj takega izpovedal (iz njegove izpovedi dogovor o prevzemu dolga ne izhaja), bi taka izpoved ne mogla nadomestiti trditvene podlage nobene od pravdnih strank.

13. Trditve, ki jih je tožeča stranka podala v zvezi z računom št. 189, so povsem enake trditvam za druge račune, ki jih v tej pravdi vtožuje. Zatrjevala je, da je z ustnim dogovorom s toženo stranko razširila veljavnost Pogodbe tudi na druge objekte, in da je torej bila tudi za storitve, obračunane v tem računu, naročnica tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) in posledično tudi kršitev pravice strank do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki ju je storilo prvostopenjsko sodišče s tem, ko je samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista navajali, odpravilo tako, da je upoštevalo zgolj trditve, ki jih je tožeča stranka podala v zvezi s tem računom in trditve, s katerimi se je tožena stranka plačilu tega računa branila (6. alineja 358. člena ZPP). Pri presoji o utemeljenosti tožbenih trditev je pritožbeno sodišče sledilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede ustnega dogovora o razširitvi veljavnosti Pogodbe⁶, s katero je pritožbeno sodišče povsem soglašalo. Zato je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila tožena stranka tista, ki je naročila storitev, obračunano v računu štev. 189, odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke na plačilo tega računa zavrnilo.

14. Posledično je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v stroške postopka, in je upoštevajoč dejstvo, da pravdni stranki nista posebej izpodbijali stroškovne odmere prvostopenjskega sodišča, spremenilo odločitev o stroških postopka zgolj tako, da je upoštevalo drugačen uspeh pravdnih strank v pravdi. Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari, je tožeča stranka v postopku uspela le s 1,27% svojega zahtevka (od vtoževanih 30.690,00 EUR je uspela le s terjatvijo v višini 390,00 EUR), kar pomeni, da je bil uspeh tožene stranke 98,73%. To pomeni, da je glede na odmerjene stroške tožeče stranke v višini 2.504,00 EUR imela slednja pravico do povrnitve 31,80 EUR stroškov pravdnega postopka (1,27%), tožena stranka pa je imela od odmerjenih 1.766,00 EUR pravico do povrnitve stroškov v višini 1.743,57 EUR (98,73%). Po pobotanju njunih stroškov torej dolguje tožeča stranka glede na uspeh v pravdi (154. člen ZPP) toženi stranki plačilo 1.711,77 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

15. O pritožbenih stroških je sodišče prav tako odločalo glede na uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku (154. člen ZPP) in je toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne 559,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke (odmerjene od vrednosti pritožbenega predmeta 6.780 EUR) za nagrado za pritožbo (po tarifni številki 21 Odvetniške tarife, OT), za sodno takso za pritožbo, za materialne stroške po 11. členu OT, vse povečano za 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Poleg tega je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo tožeče stranke, katere je sodišče odmerilo na 356,98 EUR, predstavljajo pa izdatke za nagrado za pritožbo (po tarifni številki 21 OT) in za materialne stroške (po 11. členu OT), oboje povečano za 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Te stroške je odmerilo od vrednosti pritožbenega predmeta 23.520 EUR, v zvezi s katerim je tožena stranka podala odgovor na pritožbo tožeče stranke. Skupaj tako dolguje tožeča stranka toženi stranki iz naslova pritožbenih stroškov 916,16 EUR, v primeru zamude z njihovo povrnitvijo pa še zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ rač. štev. 189
² ki je bila sklenjena le za objekt P. K. W.
³ v zvezi s to ugotovitvijo pritožba sicer očita prvostopenjskemu sodišču napačno uporabo materialnega prava, čeprav predstavlja ta očitek le grajo dokazne ocene o izpovedi zakonitega zastopnika stranke
⁴ pritožbeno sodišče z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča namreč povsem soglaša
⁵ kar bi bilo tudi materialnopravno napačno
⁶ glej točko 7 te obrazložitve

Datum zadnje spremembe:

31.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 930/2015
• VSK sklep Cp 133/2012
• VSL sodba I Cp 1814/2011