VSK Sklep Cpg 167/2017

Jedro

Tožena stranka bi torej morala, če naj bi s svojim predlogom uspela, v predlogu podati takšne trditve, iz katerih bi jasno izhajalo, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse, in da jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo (zoper sodbo), ugodilo pa je njenemu podrejenemu predlogu tako, da je plačilo sodne takse odložilo za obdobje šestih mesecev.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse se je tožena stranka pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala napačno ugotovitev, da naj tožena stranka ne bi zatrjevala, da bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Napačno je sodišče tudi povzelo bilanco stanja tožene stranke "v smislu, da kljub temu, da posluje z izgubo, razpolaga z določenimi kratkoročnimi sredstvi, za katere pa naj ne bi trdila, da v kakršnemkoli obsegu niso na voljo za vnovčenje oziroma izterjavo". Napačno je tolmačilo tudi zatrjevanje o blokiranih računih, češ da lahko tožena stranka kljub blokadi prejema prilive. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka izkazala, da nima sredstev za plačilo sodne takse, in da jih ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja njene dejavnosti. Že tako težko finančno stanje tožene stranke bi bilo z naložitvijo plačila dodatne obveznosti še poslabšano oz. njeno poslovanje oteženo.

3. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 1465/2017, z dne 13.7.2017, prenesena z Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na pravdni stranki, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse, je trditveno in dokazno breme za utemeljevanje, da nima sredstev za plačilo sodne takse, in da jih ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Obveznost plačila sodne takse je namreč določena kot splošna obveznost stranke, ki pred sodiščem predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Zato je taksni zavezanec dolžan ob uveljavljanju izjeme od tega pravila podati vse navedbe in predložiti vse dokaze, da bi se lahko njegova taksna obveznost zmanjšala ali časovno odložila¹. Tožena stranka bi torej morala, če naj bi s svojim predlogom uspela, v predlogu podati takšne trditve, iz katerih bi jasno izhajalo, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse, in da jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka v svojem predlogu za oprostitev plačila sodne takse le posplošeno zatrjevala, da je v izredno težkem "finančnem stanju", da ima transakcijske račune začasno blokirane, da pričakuje, da se bo ta blokada odpravila v najkrajšem možnem času, da za podatke o njenem premoženjskem in finančnem stanju prilaga bilanco stanja na dan 31. 12. 2016, in da iz bančnih izpiskov izhaja, da v zadnjih 3 mesecih ni imela prilivov na TRR.

7. Na podlagi povzetih trditev je bil mogoč le zaključek, da tožena stranka v času, ko bi morala izpolniti svojo taksno obveznost, likvidnih sredstev ni imela, kar je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno upoštevalo z odločitvijo, da je ugodilo podrejenemu predlogu o odlogu plačila sodne takse. Niso pa ti podatki zadoščali za zaključek, da tožena stranka tudi kasneje, po poteku nekega časovnega obdobja, ne bo imela sredstev za plačilo sodne takse in jih ne bo mogla niti zagotoviti. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in česar pritožba obrazloženo tudi ne izpodbija, iz bilance stanja tožene stranke izhaja, da ima kratkoročna sredstva², za katera pa ni pojasnila, zakaj jih ne more vnovčiti niti v tolikšni višini, kot znaša njena taksna obveznost³. Poleg tega je tudi sama zatrjevala, da naj bi bila blokada njenih računov le začasna, kar pomeni, da tudi po svojih podatkih pričakuje izboljšanje likvidnostnega stanja.

8. Pritožba torej neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka izkazala, da sredstev za plačilo sodne takse nima, in da jih tudi ne bo mogla zagotoviti (niti po obdobju odloga). Ker pri odločanju prvostopnega sodišča tudi niso bile podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

-------------------------------
¹ tako npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 394/2013.
² zaloge v višini 16.933,00 EUR
³ 621,00 EUR

Datum zadnje spremembe:

26.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1516/2019
• VSL Sklep I Cpg 322/2019
• VSM Sklep I Cpg 28/2019