VSK Sodba in sklep Cpg 192/2017

Jedro

V okviru dogovora o plačilu komunalnega prispevka po naravi stvari tožena stranka ni nastopala v vlogi enakopravnega gospodarskega partnerja, temveč v oblastni oz. nadrejeni vlogi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre pri vprašanjih v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka za upravno pravno vprašanje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), pri čemer pa sta se pravdni stranki v okviru omenjene pogodbe o plačilu komunalnega prispevka dogovorili, da bo tožnik že vnaprej (pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja) plačal del predvidenega komunalnega prispevka, ki bi mu bil sicer v upravnem postopku odmerjen s strani pristojnega organa občinske uprave, in sicer v višini, ki je bila strankam prav tako znana. To pa pomeni, da v konkretni zadevi nikakor ni šlo za izvajanje dejavnosti na trgu, torej za ponujanje proizvodov in storitev, katerih cena se oblikuje po tržnih zakonitostih (četrti odstavek 13. člena OZ). Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča v tem delu sploh ne gre za gospodarsko pogodbo oz. za terjatev (vrnitveni zahtevek) iz gospodarske pogodbe. Uporaba določbe iz 349. člena OZ zaradi tega sploh ne pride v poštev, marveč je treba v obravnavani zadevi uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o pravdnih stroških spremeni tako, da se prisojeni znesek 6.110,21 EUR nadomesti z zneskom 6.088,25 EUR. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi 909,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 105.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2016 ter ji povrniti stroške postopka v višini 6.110,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je bila v družbi P. d.d. sprejeta odločitev o prenovi H. in je tako pri tožeči stranki dokončno odpadla namera po izvedbi projekta P.. V tej zvezi je bil prav M. B. oseba, ki je preko različnih vlog v okviru različnih družb vse obvladovala. Tožeča stranka je v juliju 2010 kupila 100% delež T. d.d., ki se je kmalu preimenoval v družbo P. d.d. 17.8.2010 je direktor tožeče stranke postal hkrati tudi predsednik upravnega odbora družbe P. d.d.. Direktor tožeče stranke je za časnik F. že 8.9.2010 izjavil, da se bo posvetil zgolj še postojnskima naravnima znamenitostma in da bi rezervni scenarij ogrožal izvedbo projekta J., saj je to zelo velik finančni zalogaj. Za obnovo H. bo potrebna sprememba občinskega prostorskega načrta in da upa, da se bo to zgodilo do konca leta 2011. Ko se za določen načrt odločijo, gredo le še v smeri njegove izvedbe. Vse te izjave nedvomno izkazujejo, da je bila odločitev o prenovi H. in preusmeritev tožeče stranke v turistično dejavnost preko družbe P. d.d., sprejeta že v letu 2010. V tej zvezi pritožba opozarja, da je bil v decembru 2010 sprejet občinski Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu P.. Prvi razlog za opustitev gradnje objekta P. je bilo to, da se je družba P. d.d. lotila več projektov od urejanja okolice do sanacije posameznih objektov, oz. tudi do nakupa novih objektov, kar pomeni, da je bil njen kader, ki je prišel iz tožeče stranke, zelo zaposlen. Drugi pomemben razlog pa je v tem, da je bila v družbi P. d.d. sprejeta odločitev o prenovi H. in je tako dokončno odpadla namera po izvedbi projekta P.. Ta dva projekta sta se med seboj izključevala. V tej zvezi pritožba opozarja na izpoved direktorja tožeča stranke, ki je izpovedal, da je odločitev sprejeta zelo hitro, ko se začne o projektu razmišljati. Tudi sicer je bila tožničina odločitev o tem, da objekta P. ne bo gradila, navzven spoznavna konkludentno že s tem, da v zvezi z gradnjo ni ničesar ukrenila več kot pet let. Dokazno breme o začetku teka zastaranja je po koncu decembra 2010 prešlo na tožnico. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je storilo tudi procesne kršitve, ker ni zaslišalo predlaganih prič B. U. in J. V.. Pritožba opozarja tudi na bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti glede na navedbe sodišča prve stopnje v točki 34 oz. 14 razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v zvezi z izgradnjo objekta P. nikdar ni vložila zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da naj bi občina pri obligacijskem dogovoru o plačilu komunalnega prispevka nastopala v oblasti vlogi.

3. Sodišče je napačno odmerilo tudi stroške postopka.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, in na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Po oceni pritožbenega sodišča sta pravdni stranki z enim obligacijskim dogovorom (Pogodba o menjavi nepremičnin - priloga B3) združili dve različni pogodbi: menjalno pogodbo in pogodbo o plačilu komunalnega prispevka (ki je urejena v 8. členu Pogodbe o menjavi nepremičnin), pri čemer sta ti dve pogodbi kljub enotnemu dogovoru ohranili vse značilnosti posamezne pogodbe. V okviru dogovora o plačilu komunalnega prispevka pa po naravi stvari tožena stranka ni nastopala v vlogi enakopravnega gospodarskega partnerja, temveč v oblastni oz. nadrejeni vlogi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre pri vprašanjih v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka za upravno pravno vprašanje (šesti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt), pri čemer pa sta se pravdni stranki v okviru omenjene pogodbe o plačilu komunalnega prispevka dogovorili, da bo tožnik že vnaprej (pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja) plačal del predvidenega komunalnega prispevka, ki bi mu bil sicer v upravnem postopku odmerjen s strani pristojnega organa občinske uprave, in sicer v višini, ki je bila strankam prav tako znana. To pa pomeni, da v konkretni zadevi nikakor ni šlo za izvajanje dejavnosti na trgu, torej za ponujanje proizvodov in storitev, katerih cena se oblikuje po tržnih zakonitostih (četrti odstavek 13. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča v tem delu sploh ne gre za gospodarsko pogodbo oz. za terjatev (vrnitveni zahtevek) iz gospodarske pogodbe. Uporaba določbe iz 349. člena OZ zaradi tega sploh ne pride v poštev, marveč je treba v obravnavani zadevi uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

8. V konkretnem primeru je v okviru pravnega posla o plačilu komunalnega prispevka kavza navzven vidno označena in se natančno ve, zaradi česar sta se pravdni stranki zavezali, oz. zakaj se je tožeča stranka zavezala, da bo vnaprej (kot avans) plačala 10% dogovorjenega komunalnega prispevka. Kavza konkretnega posla je bila v tem (kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur obravnavana pritožba ne nasprotuje), da bo tožeča stranka na nepremičnini, ki jo je prejela v last in posest na podlagi menjalne pogodbe, zgradila (čas izgradnje ni fiksno pogodbeno določen) določen poslovni, trgovski in stanovanjski objekt (objekt P.). Ker se je tožeča stranka kasneje odločila (zgolj od nje same je bila odvisna ta odločitev), da objekta P. na zamenjani nepremičnini sploh ne bo gradila, je zaradi pozneje nastalih okoliščin pri tožeči stranki odpadla pravna podlaga posla o plačilu komunalnega prispevka, spričo česar je ta pravni posel prenehal veljati (prvi odstavek 39. člena OZ). Kar sta stranki v izvrševanju tega posla dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj, oz. sta to dolžni vrniti (190. člen OZ).

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru zastaranje terjatve na vrnitev plačanega avansa za komunalni prispevek začelo teči takrat, ko je odpadla kavza omenjenega pravnega posla, to je takrat, ko se je tožeča stranka jasno in nedvoumno odločila (izjavila svojo voljo), da ne bo gradila na sporni nepremičnini, oz. da ne bo šla v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sprejela odločitev, da na zamenjani nepremičnini ne bo gradila objekta P. šele v letu 2015, pri čemer je konkretno zahtevo (naslovljeno na toženo stranko) za vrnitev avansnega plačila podala 20.10.2015. Ker je bila v obravnavani zadevi tožba na vrnitev avansnega plačila vložena na sodišče 19.1.2016, je več kot očitno, da je ugovor zastaranja terjatve neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da sta pravdni stranki pogodbo o menjavi sklenili 8.10.2009, aneks k tej pogodbi pa je bil sklenjen 29.12.2009, pri čemer je tožeča stranka dogovorjeni avansni del komunalnega prispevka plačala z dvema nakaziloma: s prvim nakazilom 1.3.2010 in z drugim nakazilom 29.7.2010. Po trditvah tožene stranke pa se je tožeča stranka že v mesecu septembru 2010 (kar naj bi potrjeval članek, objavljen v časniku F. 8.9.2010), najkasneje pa 14.12.2010 (s sprejemom sprememb občinskega prostorskega akta za H.), odločila, da ne bo gradila objekta P. na zamenjani nepremičnini, ker se je že tedaj odločila za gradnjo drugega projekta, to je za prenovo H.. Da takšna odločitev (nedvoumna opustitev projekta P. zaradi projekta J.) tedaj pri tožeči stranki ni mogla biti še sprejeta, kaže že okoliščina, da je tožeča stranka drugo nakazilo komunalnega prispevka izvedla 29.7.2010, in sicer kljub temu, da je že v mesecu juliju 2010 kupila 100% delež družbe T. d.d., ki se je nato preimenovala v družbo P. d.d. - projekt J. (pritožbene navedbe tožene stranke, zadnji odstavek stran 2). V tej zvezi tudi ni prepričljiva pritožbena navedba, da je ključnega pomena to, da je šele 17.8.2010 direktor tožeče stranke postal hkrati tudi predsednik upravnega odbora družbe P. d.d. Nenazadnje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je tudi v sami pogodbi o menjavi nepremičnin (četrta alineja 1. člena - priloga B3) jasno zapisano, da je začetek gradnje objekta P. predviden šele leta 2011, in še to ob predpostavki ustreznih ekonomsko gospodarskih razmer.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podalo celovite in razumne razloge o tem, zakaj iz vsebine omenjenega časopisnega članka (v povezavi s sprejemom sprememb občinskega prostorskega akta za H.) ne izhaja, da bi direktor tožeče stranke M. B. že do konca leta 2010 sprejel jasno in nedvoumno izraženo poslovno odločitev, da tožeča stranka dokončno odstopa od svoje namere, da bo na zamenjani nepremičnini zgradila objekt P.. Iz vsebine tega časopisnega članka (priloga B5), ki ga je v celoti oblikovala novinarka kot tretja oseba (in že zato ne gre za povsem jasno in neposredno izraženo voljo poslovodstva tožeče stranke, temveč za posredno in subjektivno dojemanje spornih dejstev s strani tretje osebe po opravljenem razgovoru z direktorjem tožeče stranke M. B.), nikjer ni jasno in določno razvidno, da se je tožeča stranka že do konca leta 2010 dokončno odločila, da bo projekt P. povsem opustila. Za takšen zaključek namreč niso dovolj posamezni, selektivno obravnavani citati iz članka (direktor tožeče stranke je izjavil: da se bo posvetil zgolj še postojnskima naravnima znamenitostma; da bi rezervni scenarij ogrožal izvedbo projekta J., ki je zelo velik finančni zalogaj, ki bi tožečo stranko lahko pokopal; da ko se za določen načrt odločijo, gredo samo še v njegovi smeri; da upa, da bo do konca leta 2010 prišlo do sprejetja sprememb občinskega prostorskega načrta), na kar neprepričljivo opozarja obravnavana pritožba. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da je šlo pri projektu P. (izgradnja poslovno - trgovsko - stanovanjskega objekta), ki ga omenjeni časopisni članek sploh ne omenja (kar kaže zgolj na posredno sklepanje tožene stranke), za povsem drugačen projekt od projekta J. (obnova hotela oz. turistične destinacije). Nobenega dvoma sicer ni, da je pri tožeči stranki (ki je bila imetnica vseh delnic v družbi P. d.d.) že tedaj (do konca leta 2010) obstajala pristna želja (namera), da bo kompletno obnovila objekt J., vendar pa je v resnem poslovnem svetu vsakomur znano, da lahko od poslovne ideje do samega začetka realizacije te ideje poteče kar nekaj časa¹, pri čemer je to odvisno predvsem od razpoložljivih finančnih sredstev (izpovedi direktorja tožeče stranke M. B.). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je pri tožeči stranki prišlo do dokončne odločitve o prenovi H. šele v začetku leta 2015, ko je bilo podano naročilo za izdelavo konkretne projektne dokumentacije (izpoved direktorja B. v zvezi z navedbami tožeče stranke, podanimi v drugi pripravljalni vlogi v točki VIII). Ta dokončna odločitev je bila sprejeta postopoma, upoštevaje ob tem (iz leta v leto) vedno večje število obiskovalcev v jami in s tem vedno večje angažiranje kadrov tožeče stranke pri upravljanju družbe P. d.d. V obratnem sorazmerju je pri tožeči stranki zaradi tega dozorevala ideja o opustitvi izvedbe projekta P., kar je razvidno iz prepričljive in poslovno logične izpovedbe direktorja tožeče stranke M. B.. Zaradi tega tudi sprejem spremembe občinskega prostorskega akta za H. ne more pomeniti, da je tožeča stranka že v mesecu decembru 2010 sprejela dokončno odločitev o opustitvi izvedbe projekta P.. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno sledilo celovito zaokroženi in razumni izpovedi direktorja tožeče stranke M. B., česar obravnavana pritožba (s selektivnim pristopom oz. iztrganimi citati iz celotnega konteksta) ne more z ničemer ovreči. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je tožeča stranka s konkretnim ravnanjem (več kot pet let v zvezi z gradnjo ni storila ničesar) izrazila svojo odločitev, da objekta P. ne bo gradila. Ne le, da je tožeča stranka v pogodbi o menjavi izrazila le predvidevanje, da bo z izgradnjo predvidoma začela v letu 2011, če bodo splošne ekonomske razmere to dopuščale; tudi sicer iz preteklih ravnanj tožeče stranke (gradnja apartmajev v središču P.), pa tudi iz splošno znanih ravnanj drugih gradbincev na trgu v času splošne gospodarske krize, jasno izhaja, da od sprejetja odločitve o nekem projektu do začetka realizacije tega projekta lahko poteče tudi večje število let. V tem kontekstu je torej izpoved direktorja tožeče stranke več kot prepričljiva. Na tem mestu pritožba ne more uspeti niti s sklicevanjem na prevalitev dokaznega bremena. Tožena stranka namreč svojih trditev o odločitvi tožeče stranke, da je ta stranka že konec leta 2010 sprejela odločitev o opustitvi projekta P., na dokazni ravni sploh ni ustrezno podkrepila, zato se ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da bi morala tožeča stranka (z zaslišanjem direktorja B.) dokazati, da je v času od leta 2010 do leta 2015 karkoli naredila v zvezi z realizacijo projekta P.. Zato tudi ne drži, da je s tem tožena stranka dokazno breme o začetku teka zastaranja (po 14.12.2010) prevalila na tožečo stranko, niti ni mogoče slediti pritožbenemu očitku o bistveni postopkovni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (glede na obrazložitev v točki 14 oz. 34 izpodbijane sodbe).

13. Prav tako je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče J. V. (tedanjega župana tožene stranke) in priče B. U. (tedanjega direktorja občinske uprave). Za te dve priči je tožena stranka podala dokazni predlog, da se ju zasliši, in sicer glede okoliščin sklenitve menjalne pogodbe (točka I odgovora na tožbo). Te okoliščine pa same po sebi sploh niso bile sporne in je bilo izvajanje dokaza v tej smeri docela nepotrebno. Pri dokaznem predlogu "kot doslej" pa tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh ne gre za ustrezno opredeljen dokazni predlog.

14. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede odločitve o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo za dvakratni prihod na razdalji L. - N. G. - L. 174,80 EUR namesto pravilno 156,88 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izrek o pravdnih stroških spremenilo tako, da je znesek 6.110,21 EUR nadomestilo z zneskom 6.088,25 EUR.

16. Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni zadevi ni uspela, zato ji ne gredo stroški pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 909,97 EUR (sestava odgovora 1625 odvetniških točk in 22% DDV).

-------------------------------
¹ V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da iz omenjenega članka tudi izhaja, kako je B. že pred petnajstimi leti kupil objekt za namen turističnih apartmajev v središču P., do konkretnega gradnje pa je prišlo šele v maju 2009.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 307/2016
• VSC Sodba Cpg 182/2018
• VSL Sodba I Cpg 1020/2016