VSK Sklep Cpg 190/2017

Jedro

Družbeniška tožba je izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. Za tožbo, ki je umaknjena, se šteje kot da nikoli ni bila vložena. Pogoj, "da tožba ni bila vložena" je zato izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo in odločitev o stroških se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II in III razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep o spremembi tožbe se zavrne in se v točki I potrdi izpodbijana odločba.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (II) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in povrnitev stroškov in (I) ni dovolilo spremembe tožbe. Poleg tega je (III) tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da gre za družbeniško tožbo po 503. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Skupščina družbe je namreč sprejela sklep o vložitvi tožbe zoper toženca, imenovala posebnega pooblaščenca, ki je tožbo tudi vložil. Tožba je bila sicer zaradi neplačila sodne takse umaknjena, vendar ta situacija ni navedena v 503. členu ZGD-1. Ker gre pri družbeniški tožbi za izjemo v sistemu, je pogoje potrebno tolmačiti ozko in pogojev za razlago ni dopustno širiti. Poleg tega je tožeča stranka imela možnost preprečiti izdajo sklepa o umiku, pri družbeniški tožbi pa gre za subsidiarno možnost družbenika, če ne uspe svojih pravic uveljaviti na noben drug način. Glede na pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke za družbeniško tožbo, bi dopustitev spremembe tožbe (tožeča stranka je tožbo dopolnila z zahtevkom na izključitev družbenika) po nepotrebnem zavlekla postopek, z odločitvijo pa tudi ne bi dokončno uredili razmerij med strankama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje in vztraja, da se pri umiku tožbe po določbi 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da tožba ni bila nikoli vložena. Nastopil je torej pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 503. člena ZGD-1. Stališče sodišča omogoča zlorabe družbenika, zoper katerega bi bila vložena tožba in ima kot poslovodja možnost ne plačati sodne takse in na ta način doseči umik tožbe. Sodišče navedb tožeče stranke o razlogih za neplačilo sodne takse (o zlorabi) ni vsebinsko obravnavalo, tožena stranka pa ni predložila prepričljivih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni imela sredstev za plačilo sodne takse. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, izvira iz obdobja veljavnosti ZGD, ki družbeniške tožbe ni urejal, poleg tega pa iz te prakse izhaja, da pri oceni obstoja vsebinskih predpostavk za vložitev tožbe ne gre za formalno, temveč za vsebinsko oceno. Napačno je sklicevanje sodišča na možnosti, ki naj bi jih tožeča stranka imela, da prepreči izdajo sklepa o umiku. Stranska intervencija je pravica tretje osebe, poleg tega imajo njena dejanja učinek le v primeru, da niso v nasprotju z dejanji stranke, umik pa je močnejše dejanje. Pritožba ni imela upanja na uspeh, četrti odstavek 503. člena ZGD-1 namreč ne pride v poštev, saj je šlo za tožbo družbe in ne družbenika. Poleg tega sklicevanje na neplačilo sodne takse, stransko intervencijo in neplačilo sodne takse ni pravilno, saj ne gre za ukrepe, ki bi izhajali iz korporacijskega prava, temveč za ukrepe procesne narave. Glede na razlog, zaradi katerega sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, se tožeča stranka pritožuje tudi zoper ta sklep. Ker je stališče sodišča prve stopnje glede neizpolnjevanja pogojev za družbeniško tožbo napačno in bi tožbo moralo vsebinsko obravnavati, odpade argument, da bi obravnava spremembe tožbe zavlekla postopek.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Vztraja, da širša razlaga določbe 503. člena ZGD-1 kot izjeme ni dopustna, saj bi to pomenilo razširitev možnosti vložitve družbeniške tožbe na vse situacije, kot družbenik z rezultatom tožbe, ki jo je družba vložila zoper drugega družbenika, ne bi bil zadovoljen. Besedilo zakona je jasno in zahteva, da tožba nikoli ni bila vložena. V prid taki razlagi govori dejstvo, da bi družba lahko tožbo vložila ponovno. Pravilo 188. člena ZPP namreč ureja razmerje med pravdnim strankama, ne pa razmerje do tretjih in ne uvaja splošnega materialnopravnega pravila, da tožba ni bila vložena. Če tožeča stranka misli, da je šlo za zlorabo, pa je dolžnost udeležencev v postopku, da od sodišča zahtevajo, da zlorabo prepreči. S potekom pravde I Pg 177/2016 je bila tožeča stranka nedvomno seznanjena, saj jo zastopa pooblaščenec, ki je bil imenovan za posebnega pooblaščenca.

4. Pritožba je v večjem delu utemeljena.

Glede sodbe

5. V tej fazi postopka je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji za vložitev družbeniške tožbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je družbeniška tožba izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna¹, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. V predmetni zadevi je skupščina družbe sprejela sklep o vložitvi odškodninske tožbe zoper družbenika, prav tako je imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe in ta je tožbo tudi vložil. Ker pa družba ni plačala sodne takse, je pristojno sodišče postopek zaradi umika tožbe ustavilo (odločilno dejansko stanje ni sporno). Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni izkoristil vseh možnosti, ki jih ima, saj se zoper sklep o odmeri takse ni pritožil, prav tako bi lahko takso plačal sam ali predlagal oprostitev sodne takse. Glede na subsidiarno naravo družbeniške tožbe zato pogoji zanjo niso izpolnjeni². S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja, saj izhaja iz napačne predpostavke, da je tožba, ki naj bi bila vložena po sklepu skupščine, dejansko tožba družbenika, ki je vložitev take tožbe predlagal, in da je posebni zastopnik zastopnik tega družbenika. Tožba, ki bi jo družba morala vložiti, je navadna odškodninska tožba in ni pomembno, kako je do odločitve zanjo prišlo³. Posebni zastopnik pa je zastopnik družbe in ne posameznega družbenika in mora tudi zastopati interese družbe. Gre za podobno situacijo kot pri začasnem zastopniku iz 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), le da si v tem primeru nasprotujejo koristi tožeče stranke in njenega zakonitega zastopnika, saj ni mogoče pričakovati, da bi toženec kot zakoniti zastopnik vložil tožbo zoper sebe. Tožeča stranka kot družbenik je zato storila vse, kar ji zakon omogoča in od nje zahteva. Stališče, da bi morala poskrbeti tudi za dejanja, ki niso njena obveznost, oziroma, da je morebitne opustitve posebnega zastopnika treba pripisati njej, pa je prestrogo, tudi z vidika zahteve po restriktivni razlagi določb zakona.

6. Argument, da 503. člen ZGD-1 izključuje uporabo določbe četrtega odstavka 188. člena ZPP, po kateri se za tožbo, ki je umaknjena, šteje kot da nikoli ni bila vložena, ni utemeljen. Umik tožbe je procesno dejanje in ne materialnopravno, posledice umika zato določa ZPP kot procesni zakon. V ZGD-1 ni nobene drugačne določbe, na podlagi katere bi lahko veljalo, da se tudi za umaknjeno tožbo šteje, da je bila vložena. Na odločitev prav tako ne vpliva možnost ponovne vložitve tožbe, saj bi drugačno stališče pomenilo, da mora družbenik z vložitvijo družbeniške tožbe čakati v nedogled, oziroma čakati do zastaranja zahtevka, ali bo morda posebni zastopnik ponovno vložil tožbo. Odločitev o vložitvi tožbe je bila sprejeta 25.5.2016, tožba takrat glede na posledice umika ni bila vložena, tožena stranka pa ne trdi, da bi bila tožba medtem ponovno vložena. Neutemeljen je tudi argument, da bi dopustitev tožbe v predmetni zadevi pomenila razširitev možnosti vložitve družbeniške tožbe na vse situacije, ko družbenik z rezultatom tožbe ni zadovoljen, saj v nobeni drugi situaciji (razen pri umiku) zakon ne določa, da se šteje, da tožba ni bila nikoli vložena, in torej nevarnosti nedopustne razširitve na druge primere ni.

7. Na podlagi vsega povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogoj, "da tožba ni bila vložena" izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati. Ker se doslej z vprašanjem izpolnjevanja odškodninskih predpostavk sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo (in z njo povezano odločitev o pravdnih stroških) razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo sojenje (zadnji stavek 355. člena ZPP, kot je veljal pred novelo ZPP-E). V ponovnem sojenju bo moralo odškodninski zahtevek vsebinsko obravnavati.

Glede odločitve o spremembi tožbe

8. Tožeča stranka je med postopkom tožbo spremenila, tako da je poleg odškodninskega zahtevka postavila tudi zahtevek na izključitev družbenika. S spremembo se tožena stranka ni strinjala, prav tako se ni spustila v obravnavo stvari. Sodišče v tem primeru odloči, ali bo spremembo kljub temu dopustilo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glede na pravno stališče sodišča prve stopnje ob zaključku glavne obravnave je bila odločitev, da spremembe ne dovoli, nedvomno pravilna. Res razveljavitev sodbe pomeni, da ni nujno, da bi obravnava razširjenega zahtevka zavlekla postopek, vendar je sodišče prve stopnje kot razlog, da se sprememba ne dopusti, navedlo tudi, da glede na konkretno izražena nesoglasja med družbenikoma sprememba tudi ne bi pripomogla k dokončni ureditvi razmerja med njima. Ker temu zaključku pritožba ne nasprotuje, pogoji za dovolitev spremembe tožbe niso izpolnjeni. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo zoper odločitev v točki I kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Taka je tudi sodna praksa v zvezi z družbeniško pogodbo, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.
² O vprašanju, kako v smislu 503. člena ZGD-1 obravnavati tožbo, ki je bila vložena, nato pa umaknjena, sodne prakse ni.
³ Zato so tudi neutemeljene trditve tožene stranke, da taksna obveznost v primerih vložitve odškodninske tožbe sploh ne nastane in da bi pooblaščenec že z vložitvijo ustrezne pritožbe dosegel obravnavo tožbe.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1589/2018
• VSK Sklep I Cpg 73/2018
• VSM Sklep I Cpg 43/2021