VSK Sodba I Cp 104/2017

Jedro

Med strankama je obstajala in bila sklenjena družbena pogodba v smislu pravil XXVII. oglavja ODZ. Glede na to da sta se ob dogovoru za skupni nakup nepremičnine dogovorili tudi, da bosta njuna deleža na nepremičnini enaka - polovična in glede na to, da sta dogovor tudi uresničili s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, v kateri sta kot kupki navedeni obe, vsaka s polovičnim solastninskim deležem, kot tudi z vknjižbo v zemljiško knjigo, v kateri sta prav tako navedeni vsaka s polovičnim solastninskim deležem, sta to premoženje že razdelili in se dogovorili za solastništvo po polovičnih deležih. Tak dogovor je dopusten. Določba 1193. paragrafa ODZ je dispozitivna in se družbeniki lahko dogovorijo za drugačen način delitve premoženja, ki je nastalo z njihovimi prispevki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) solastnica do 6073/10000 nepremičnine - posameznega dela št. 51 v stavbi št. 265 k.o. T. z ID znakom 1, tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa do 3927/10000, in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oz. druge za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo sposobne listine za vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini v višini deleža do 1073/10000, tako da bo tožnica skupaj z že obstoječim solastniškim deležem do 1/2 skupna solastnica te nepremičnine z deležem do 6073/10000. Tožnici je naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka v višini 2.098,24 EUR v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe.

2. Zoper sodbo v celoti se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Zmoten je zaključek, da sta se stranki že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 12.12.1991 dogovorili, da bosta lastnici stanovanja vsaka do 1/2 in da sta to z vpisom v zemljiško knjigo tudi realizirali. Prav tako je zmoten zaključek, da posledično ne gre za nerazdeljeno premoženje in bi zato na stanovanju obstajala lastniška skupnost. Bistvo kupoprodajne pogodbe namreč ni bilo urejanje medsebojnih razmerij med strankama (to tudi ni bilo predmet te pogodbe), ampak je bila pogodba sklenjena le zaradi pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Pogodba tudi ni urejala dejanskega prispevka strank k nakupu nepremičnine, saj tega v času sklepanja pogodbe niti ni bilo mogoče določiti, ker še ni bilo znano, koliko bo katera od strank dejansko prispevala - to je bilo mogoče ugotoviti in določiti šele po izvršitvi nakupa in poplačilu vseh obveznosti, tj. po 10 letih od sklenitve pogodbe. Glede na dejstvo, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je med strankama najmanj od leta 1983 do 2011 (torej tudi v času sklepanja in realizacije kupoprodajne pogodbe) obstajala družbena pogodba, bi bilo tudi pravna razmerja med njima glede te nepremičnine ob prenehanju njune družbene pogodbe potrebno obravnavati celovito z uporabo pravnih pravil, ki urejajo družbeno pogodbo. Obravnavana situacija je povsem primerljiva s položajem, ko zakonca pridobita lastninsko pravico na nepremičnini, vendar se v zemljiško knjigo vknjiži samo eden izmed njiju ali pa se vknjižita oba v določenih solastniških deležih. Tudi v tem primeru za določitev deležev namreč niso odločilna določila prodajne pogodbe ali vpis v zemljiško knjigo, ampak nastanek skupnega premoženja po nedoločenih deležih (55. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR) in domneva enakih deležev oz. dokazovanje višjega deleža glede na prispevek (59. člen ZZZDR). Sodišče zmotno ni uporabilo določb XXVII. poglavja Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in na njihovi podlagi enotne sodne prakse, da tak dogovor strank predstavlja pravno veljaven naslov za nastanek solastnine po pravilih ODZ (tako sodba II Ips 154/94 z dne 14.9.1995), da gre pri premoženju družbe za solastnino (tako sodba II Ips 515/98 z dne 23.6.1999) in da je posledica tega dogovora in skupnega delovanja nastanek solastnega premoženja, v katerem so predmeti, ki so bili v ta namen nabavljeni in da je to premoženje mogoče razdeliti med oba solastnika po predpisih, ki veljajo za delitev solastnine, ni pa mogoče zahtevati vrnitev v tako družbo vloženega denarnega zneska (tako sodba VSL I Cp 1 z dne 29.11.2001). To pomeni, da je v obravnavanem primeru nastala solastnina, pri kateri je višina solastniškega deleža odvisna od prispevka vsakega udeleženca. Paragraf 1192 ODZ določa, da je imovina, ki ostane poleg glavnice po odbitku vseh stroškov in nastale škode, dobiček, le-ta pa se po paragrafu 1193 ODZ razdeli po razmerju prispevka h glavnici, po paragrafu 1194 ODZ pa, ako ni dobička v gotovini, marveč v drugih vrstah užitkov, je treba deliti po predpisu, ki je v poglavju o skupnosti lastnine (tj. paragrafi 840-843 ODZ), pri čemer paragraf 840 ponovno določa, da se izkupiček izplača deležnikom sorazmerno. Tudi v sodbi VSL I Cp 2, z dne 23.12.2009 je sodišče ugotovilo, da je bil solastniški delež določen na podlagi ocene vrednosti prispevkov tožeče stranke k nastanku nepremičnine. Vse navedeno pritrjuje stališču, da je za ugotavljanje solastniškega deleža pravdnih strank odločilen njun prispevek, kar terja tudi občutek za pravičnost. Ker sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sploh ni ugotavljalo zatrjevanega višjega prispevka tožnice, je bilo posledično tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Glede na napačnost odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in za pritožbo to ni sporno, da sta pravdni stranki v letih od 1983 do 2011 živeli v življenjski in ekonomski skupnosti in je med njima, glede na to, da sta v skupno korist vlagali svoj trud, delo in denar, bila sklenjena in obstajala družbena pogodba v smislu pravil XXVII. poglavja ODZ. Leta 1991 sta kupili nepremičnino, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, pri čemer sta obe sklenili kupoprodajno pogodbo, in se na njeni podlagi v zemljiško knjigo vpisali kot solastnici, in sicer vsaka z deležem do 1/2. Zaslišani sta obe izpovedali, da sta se že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dogovorili, da bo nepremičnina od vsake pol.

6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta se stranki že ob nakupu nepremičnine dogovorili, da bosta njeni lastnici vsaka do polovice, da sta to z vpisom v zemljiško knjigo tudi realizirali in da zato ne gre za nerazdeljeno premoženje oz. lastniško skupnost, na kateri bi stranki ob razdrtju družbene pogodbe lahko zahtevali ugotovitev deleža glede na njuna prispevka.

7. Povzet zaključek sodišča prve stopnje je življenjsko prepričljiv in pravilen. Pritožbeno sodišče z njim soglaša. Glede na skladni izpovedbi strank, da sta se ob dogovoru za skupni nakup nepremičnine dogovorili tudi, da bosta njuna deleža na nepremičnini enaka - polovična in glede na to, da sta dogovor tudi uresničili s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, v kateri sta kot kupki navedeni obe, vsaka s polovičnim solastninskim deležem, kot tudi z vknjižbo v zemljiško knjigo, v kateri sta prav tako navedeni vsaka s polovičnim solastninskim deležem, namreč drži, da sta to premoženje že razdelili in se dogovorili za solastništvo po polovičnih deležih. Tak dogovor je dopusten. Določba 1193. paragrafa ODZ, na katero se sklicuje pritožba, je dispozitivna in se družbeniki lahko dogovorijo za drugačen način delitve premoženja, ki je nastalo z njihovimi prispevki.¹ Posledično prav tako drži stališče sodišča prve stopnje, da ob takem dejanskem stanju za obravnavano zadevo ni pomemben dejanski prispevek strank k nakupu nepremičnine. V kolikor so bili prispevki tožnice res večji od toženčevih, kot trdi pritožba, ima slednja izravnalni zahtevek, vendar le v denarju, saj bi bil sicer izključen dogovorjeni cilj družbe, da postaneta stranki solastnici premoženja po polovičnih deležih.²

8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno in tožnica z nasprotnim pritožbenim zavzemanjem ne more uspeti. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje, v obravnavanem primeru niso uporabni, saj v njih ni bilo predhodnega dogovora družbenikov o delitvi premoženja kot v obravnavani zadevi in se je zato delitev skladno z ustreznimi določbami ODZ res opravila glede na višino prispevkov družbenikov. Pritožba se prav tako neuspešno sklicuje na ureditev skupnega premoženja zakoncev iz ZZZDR, saj med pravdnima strankama, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in pritožba tega ne zanika, ni obstajala niti zakonska, niti zunajzakonska skupnost in zato uporaba s tem povezanih določb ZZZDR ne pride v poštev.

9. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijana sodba nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna kriti vsaka stranka svoje, in sicer tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k njeni rešitvi in zato ne gre za stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi VSRS v sodbi II Ips 710/2004 z dne 13.7.2006.
² Ibidem.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 872/2018
• Sklep II Ips 889/94
• I Cp 620/2005