<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba Cpg 329/2016

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2017:CPG.329.2016
Evidenčna številka:VSK00001089
Datum odločbe:18.04.2017
Senat, sodnik posameznik:Nada Škrjanec Milotič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VOLITVE
Institut:lokalne volitve - povračilo stroškov potrebnih za izvedbo volitev - stroški dela - materialni stroški - upravičenost do povračila stroškov

Jedro

Določbo 3. člena ZLV, ki o vrsti stroškov ne pove ničesar, je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno tolmačilo tako, da se je postavilo na stališče, da lahko organ, ki je sodeloval pri lokalnih volitvah, zahteva povračilo tistih izdatkov, ki so nastali izključno zaradi izvedbe lokalnih volitev, kar velja ne samo za materialne stroške, ampak tudi za stroške dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 175,56 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18504/2015, z dne 23.2.2015, tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2014 dalje do plačila, in da ji povrne izvršilne stroške v znesku 70,23 EUR s pripadki (I. točka izreka). V preostalem delu je izvršilni sklep v tretjem odstavku za izvršilne stroške razveljavilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 8 dneh plača 245,79 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper to odločitev je pritožbo vložila tožena stranka in navedla, da jo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov. Najprej je prvostopenjskemu sodišču očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker navkljub spornemu dejanskemu stanju ni opravilo v zadevi obravnave. Nekonkretizirano mu je očitala tudi neizvedbo materialnega procesnega vodstva. Pritožba je izpostavila, da 3. člen Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju: ZLV) ne specificira, katere stroške za izvedbo lokalnih volitev, in v kakšnem obsegu, krijejo občine. Stroškov izvorne pristojnosti, ki so jih sicer dolžne izvesti upravne enote, in se nanašajo le na evidenco volilne pravice, ni dolžna nositi tožena stranka. Razlog za dežurstvo upravne enote je le v odpravljanju morebitnih napak upravne enote same, ki volivca ni vpisala v volilni imenik. Glede višine ugotovljene terjatve pa je pritožba vztrajala pri ugovorih, da je strošek računa nesprejemljiv in po višini pretiran, sploh v primerjavi z računom Upravne enote C. Tožeča stranka ni obrazložila, zakaj je potrebovala tako veliko število delavcev in s takšnim profilom za opravljanje nadurnega dela. Dokazno breme glede višine stroškov je bilo na tožeči stranki, ki ga v postopku ni zmogla. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo več dela zaradi delitve občine na dve občini, iz razlogov tudi ne izhaja, kako bi to vplivalo na povečan obseg dela. Tožena stranka je tudi zatrjevala, da je nov volilni imenik izvedlo Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti, česar toženi stranki ni zaračunalo, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Povečanega obsega tudi niso zaračunali drugi organi, ki so pomagali volilnim komisijam pri izvedbi lokalnih volitev. Dežurstvo je za potrebe obeh občin potekalo sočasno, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo. Pristojnost predstojnika ne opravičuje njegovega očitnega negospodarnega in neracionalnega sklepanja dogovorov o opravljanju povečanega obsega dela. Tožeča stranka ni substancirano utemeljila nastanka konkretno vtoževanih stroškov, ampak se je branila zgolj z navedbo, da je predstojnik upravičen oceniti obseg del in izdati odredbo o nadurnem delu.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, opozorila na pritožbeno širitev navedb, poudarila, da Zakon o lokalnih volitvah (ZLV) predvideva, da krijejo občine vse vrste stroškov, ne zgolj materialne stroške, in da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala vtoževanim stroškom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni pri postopanju zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, niti tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Opredelilo se je do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, svoje ugotovitve pa je zapisalo jasno in pregledno. Četudi je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi med strankama sporno, je lahko prvostopenjsko sodišče odločalo o zadevi brez razpisa naroka, saj je presodilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena izmed strank pa izvedbe naroka v tožbi ali v odgovoru na tožbo oz. v pripravljalnih vlogah ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe v sporu majhne vrednosti vezano, izhaja, da je na povečan obseg dela v zvezi z lokalnimi volitvami v letu 2014 vplivala delitev B. na dve občini, saj se je število potrebnih opravil podvojilo, da se je A. konstituirala in začela opravljati svoje naloge šele 1.1.2015, da je resorno ministrstvo v letu 2010 zavzelo stališče, da so upravne enote v zvezi z izvedbo lokalnih volitev upravičene do povračila stroškov dežurstva, nadurnega dela, malic, potnih in drugih materialnih stroškov, kar je nato praksa tudi sprejela, in da je tožena stranka v času predčasnih lokalnih volitev in na dan samih lokalnih volitev odredila svojim uslužbencem nadurno delo.

8. Pritožbene trditve, da se dežurstvo ni izvajalo za volilne komisije lokalne skupnosti, ampak za odpravo lastnih napak tožeče stranke, da je bil strošek računa pretiran po višini, nepotreben in nesprejemljiv glede na račune Upravne enote C.., da je nov volilni imenik za prebivalce A. izdelalo Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti, da tudi drugi organi niso zaračunali povečanega obsega dela, da je dežurstvo za potrebe obeh občin potekalo sočasno, in da je predstojnik, ki je odredil dodatno delo, ravnal negospodarno in neracionalno, da tožeča stranka ni utemeljila nastanka konkretno vtoževanih stroškov, ter da se sodišče ni opredelilo do trditev o istočasnosti volitev, predstavlja grajanje popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja. Ker slednje ne more biti predmet pritožbene presoje, se višje sodišče do teh pritožbenih navedb tudi ni opredeljevalo.

9. Edino sporno pritožbeno vprašanje je materialnopravno vprašanje, ali je lahko tožeča stranka terjala povrnitev stroškov za izvedbo lokalnih volitev od tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pravna podlaga za zahtevo za povrnitev stroškov lokalnih volitev dana v 3. členu ZLV, ki pa določa zgolj, da stroške za izvedbo lokalnih volitev krijejo občine. To določbo, ki o vrsti stroškov ne pove ničesar, je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno tolmačilo tako, da se je postavilo na stališče, da lahko organ, ki je sodeloval pri lokalnih volitvah, zahteva povračilo tistih izdatkov, ki so nastali izključno zaradi izvedbe lokalnih volitev, kar velja ne samo za materialne stroške, ampak tudi za stroške dela. Ocena prvostopenjskega sodišča, ali so stroški tožeče stranke zaradi izplačila zaposlenim iz naslova nadurnega dela in povečanega obsega dela nastali izključno zaradi izvedbe lokalnih volitev, in v kolikšni višini, je stvar dejanske ocene, katera, kot je bilo že večkrat poudarjeno, pa ni predmet pritožbene presoje v sporu majhen vrednosti.

10. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo na 175,56 EUR, predstavljajo pa nagrado za odgovor na pritožbo (odmerjeno po tarifi 21 OT), in materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o lokalnih volitvah (1993) - ZLV - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NzA0