VSK Sklep I Cp 833/2016

Jedro

Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora namreč predstavljeni upošteven poseg v posestno stanje tožeče stranke. Tožnik ne more zahtevati sodnega varstva posesti, kadar zatrjevano motilno ravnanje predstavlja le nebistveno spremembo dejanskega stanja oziroma kadar predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Izrek

I. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki najkasneje v roku 8 dni od prejema sklepa, na svoje stroške vzpostaviti prejšnje posestno stanje in omogočiti tožniku neovirano uporabo poti, ID znak 1 in sicer pešpoti in uporabo vozičkov po tej poti (samokolnice na eno kolo, vozička za prevoz zabojev na dve kolesi, električnega vozička za prevoz tovora in prtljage na štiri kolesa) vse do nepremičnine ID znak 2 tako, da v postavljenem roku odstrani s poti ID znak 1 postavljeno zavarjeno ograjo ter vzpostavi ograjo z "dvižno zaporo" ter tožniku s tem omogoči neoviran dostop do nepremičnine ID znak 2.

toženi stranki se prepoveduje v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi ravnanji v tožnikovo posest dovozne poti, ID znak 1, da ne bo izvršbe:

III. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki 432,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti stranskemu intervenientu 188,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki najkasneje v roku 8 dni od prejema sklepa na svoje stroške vzpostaviti prejšnje posestno stanje in omogočiti tožniku neovirano uporabo poti, ID znak 1 in sicer pešpoti in uporabo vozičkov po tej poti (samokolnice na eno kolo, vozička za prevoz zabojev na dve kolesi, električnega vozička za prevoz tovora in prtljage na štiri kolesa) vse do nepremičnine ID znak 2 tako, da v postavljenem roku odstrani s poti ID znak 1 postavljeno zavarjeno ograjo ter vzpostavi ograjo z "dvižno zaporo" ter tožniku s tem omogoči neoviran dostop do nepremičnine 2. Hkrati je toženi stranki prepovedalo v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi ravnanju v tožnikovo posest dovozne poti ID znak 1 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje stranski intervenient Republika Slovenija (v nadaljevanju: intervenient). Sodišču prve stopnje očita napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in procesno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče v postopku motenja posesti dolžno ugotavljati, ali je zatrjevano motilno ravnanje takšno, da onemogoča dotedanjo uporabo sporne poti na enak način kot prej. Tožnik je zatrjeval, da je del parcele 1 do marca 2014, t.j. dokler je na oporni ograji ob stopnicah še obstajala dvižna zapora, pot uporabljal na način, da je z vozički ob ograji ustavil, dvignil zaporo, zapeljal mimo in nato za sabo ponovno spustil zaporo. Glede na takšne trditve je nesporno in več kot očitno, da tožnik po spornem delu poti nikoli ni imel povsem nemotenega oziroma prostega prehoda na način, da se mu na tem delu ne bi bilo potrebno ustavljati ter za nadaljnji prehod mimo podporne ograje porabiti nekoliko več časa, kot če ograje sploh ne bi bilo. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj se v izpodbijanem sklepu glede konkretnega načina, predvsem časovne komponente uporabe poti pred samim motilnim ravnanjem, ni opredelilo in to kljub temu, da je v točki 10 obrazložitve to štelo za odločilno. Po mnenju pritožbe je odločilno vprašanje, na kakšen konkreten način je tožnik skozi oziroma mimo podporne ograje ob stopnicah uporabljal pot, o tem pa izpodbijana odločba nima jasnih razlogov. Tudi po zatrjevanem motilnem ravnanju je tožnik ta del poti namreč še vedno uporabljal, to je potrdil sam tožnik na ogledu na kraju samem, pri čemer je pojasnil, da je kljub zavarjeni cevi imel prehod s kolesom, ročnim in električnim vozičkom tako, da se je pod ograjo sklonil. Možnost prehoda je sodišče na ogledu tudi samo preverilo, to pa nesporno kaže, da prehod mimo podporne ograje ni bil onemogočen. Način prehoda pod ograjo je morda res drugačen, vendar nikakor ne onemogočen. To pa je po oceni pritožbe odločilnega pomena in sodišče ni upoštevalo, da tožnik za nov način prehoda ni porabil bistveno več časa kot pred tem za dvigovanje in spuščanje dvižne zapore. Ograja je na spornem delu postavljena od nekdaj in tožnik se je moral ob ograji že prej ustaviti in izvršiti določeno ravnanje, porabiti določen čas, da je šel mimo ograje. Pred zatrjevanim motenjem je bilo to dvigovanje in spuščanje zapore, sedaj pa je to namestitev vozička v bolj položno lego ter skloniti se pod ograjo. Posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o načinu uporabe poti je nepravilnost materialno pravnega zaključka sodišča, da je tožena stranka onemogočila dotedanjo uporabo poti. Zgolj okoliščina, da višina sedaj nepremične ograje ne omogoča normalnega prehoda za ljudi, še manj za vozičke, ob pravilni ugotovitvi vseh ostalih okoliščin glede načina prehoda pred marcem 2014, ne more pomeniti utemeljenega razloga za ugotovitev motenja posesti in naložitev ponovne vzpostavitve dvižne ograje. V zvezi z ugotovljeno višino ograje oziroma glede normalnega prehoda za ljudi pritožba sodišču očita, da dokazni postopek ni bil izvajan v smeri, da bi vsi ljudje hodili po spornem delu poti, pač pa se je potrebno omejiti zgolj na tožnika, le-ta pa je sam povedal, da se od marca 2014 dalje sklanja pod ograjo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani motenjski pravdi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti poti v delu, ki se nahaja na parceli z ID znakom 1 in vodi do parcele z ID znakom 2. Tožnik je zatrjeval, da je navedeno pot uporabljal kot dostopno pot do svoje nepremičnine parc. št. 2, in sicer kot pešpot, za dostop s samokolnico, vozičkom za prevoz zabojev in električnim vozičkom¹ , in sicer tako, da je ograjo, ki se nahaja na spornem delu poti in je bila v obliki dvižne zapore, dvignil, zapeljal mimo in jo nazaj spustil. Navedeno posest je po njegovih navedbah tožena stranka motila s tem, ko je 1.3.2014 omenjeno dvižno ograjo zavarila, tako da je postala zavarjena (nepremična) ograja, s čimer je bila motena njegova vožnja s samokolnico, vozičkom za prevoz zabojev, električnim vozičkom in osebnim kolesom.

5. Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer pravica do posesti oziroma dobrovernost posestnika nista pravno pomembni (prvi odstavek 33. člena SPZ, smiselno enako 426. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Odločilni dejstvi, ki ju v motenjski pravdi mora ugotavljati sodišče, sta tako zadnja mirna posest in nastalo motenje.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača kot neutemeljen pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o samem načinu uporabe spornega dela poti (v delu, kjer je ograja) pred motilnim dejanjem oziroma da napadeni sklep o tem nima jasnih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu glede zadnje mirne posesti ugotovilo, da je tožnik sporno pot uporabljal kot pešpot ter za uporabo vozičkov (samokolnice, vozička za prevoz zabojev na dve kolesi, električnega vozička za prevoz tovora in prtljage na štiri kolesa), in sicer na način, da se je ob ograji (ob stopnicah), ki je bila pred marcem 2014 premična, ustavil, jo dvignil, šel mimo in nato nazaj spustil. Nenazadnje pa opisani način uporabe spornega dela poti v času pred zatrjevanim motilnim dejanjem za pritožbo niti ni sporen.

7. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kljub ugotovitvam o načinu uporabe spornega dela poti (v delu kjer je ograja) pred zatrjevanim motilnim dejanjem (kot zgoraj opisano z dvigovanjem premične ograje) in načinu uporabe le-te po 1.3.2014, t.j. po zavaritvi premičnega dela ograje (prehod na način, da se tožnik sklanja oziroma da nagne voziček), tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, zmotno uporabilo zgoraj citirane zakonske določbe. Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora namreč predstavljeni upošteven poseg v posestno stanje tožeče stranke² . Tožnik ne more zahtevati sodnega varstva posesti, kadar zatrjevano motilno ravnanje predstavlja le nebistveno spremembo dejanskega stanja oziroma kadar predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko je tožnik pred zavaritvijo ograje ob prehodu le-to moral dvigniti³ , po zavaritvi pa se mora skloniti, torej v obeh primerih prehod po spornem delu poti od tožnika terja (oziroma je terjal) določeno ravnanje, pri čemer na ogledu na kraju samem ni bilo ugotovljeno, niti ni tožnik tega trdil in tudi ne izpovedal, da bi mu sedanji (nov) način izvajanja posesti prehoda po spornem delu poti (t.j. s sklanjanjem oziroma nagibanjem vozička) povzročal precejšnje težave⁴ , ne gre za bistveno spremenjen način dotedanjega izvrševanja posesti spornega dela poti. Nepravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za takšno spremembo v načinu uporabe sporne poti, zaradi katere bi bil tožnik upravičen do sodnega varstva posesti, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Iz navedenih razlogov je tožbeni zahtevek (na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih podobnih motilnih ravnanj) neutemeljen tudi glede vzpostavitve premične ograje (ograje z "dvižno zaporo"). Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi intervenienta ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Ker je po spremenjeni odločitvi tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, je bilo potrebno ustrezno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (točka III izreka izpodbijanega sklepa). Tožnik s tožbo ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka (154. člen ZPP). Slednje je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo na 432,85 EUR in predstavljajo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 136,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 126,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, stroške za pričnine v znesku 88,20 EUR in 22 % DDV v znesku 62,15 EUR.

9. Intervenitent je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Slednje je pritožbeno sodišče skladno z ZOdvT odmerilo na 188,00 EUR in predstavljajo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v znesku 168,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002. Navedene stroške je dolžan povrniti tožnik v roku 15 dni.

-------------------------------
¹ Zahtevek je bil v delu, v katerem je tožnik zatrjeval motenje pri uporabi poti za motorna kolesa, osebna kolesa, električna vozila in mini traktor, zavrnjen (točka II. izreka sklepa z dne 16.9.2016).
² dr. M. J., dr. M. T., dr. R. V. R: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ur. list 2016, str. 173.
³ Tožnik torej tudi pred zatrjevanim motilnim ravnanjem ni imel neoviranega prehoda, katerega vzpostavitev zahteva s tožbenim zahtevkom.
⁴ Pri čemer samo nagibanje vozička (izpoved tožnika na listi. št. 109) po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja takšnih težav.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1167/2021
• VSL sklep I Cp 3056/2013
• VSL sklep I Cp 374/2010