VSK Sklep I Ip 148/2017

Jedro

Vzpostavitev sporne poti po spremenjeni trasi, kot je obstajala pred motenjem, v kolikor je še vedno zagotovljen neoviran prehod, bi lahko predstavljal utemeljen argument v motenjski pravdi, v izvršilnem postopku, ki poteka zaradi izvršitve motenjskega sklepa, t.j. pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, s katero je ugotovljeno motilno dejanje (ki torej bistveno spreminja dotedanji način izvrševanja posesti) in naložena vzpostavitev prejšnjega stanja, pa dolžnik s takšnim argumentom ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožbi dolžnikov se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se glasi:

"Ugovoru dolžnikov se delno ugodi tako, da se v točki III izreka sklepa o izvršbi znesek 169,24 EUR nadomesti z zneskom 140,38 EUR."

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba dolžnikov zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi (točka I izreka) in naložilo dolžnikoma, da sta dolžna v roku 8 dni od prejema sklepa plačati upniku nadaljnje stroške v znesku 171,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta dolžnika po pooblaščencu. Sodišču prve stopnje najprej očitata, da je bistveno kršilo 339. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj sploh ni odločilo o tistem delu ugovora, ki se nanaša na previsoko odmero stroškov po sklepu o izvršbi, sklep o tem nima razlogov in ga zato ni mogoče preizkusiti. Dalje sodišču očitata, da je v napadenem sklepu zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vzpostavitve prejšnjega stanja po sklepu P 82/2015. Sadike dreves so bile namreč odstranjene že pred vložitvijo ugovora. Ni sicer jasno, kdo jih je odstranil, vendar to ni bistveno. Pomembno je, da so bila odstranjena vsa drevesa, ki so svojo rastjo ovirala nemoten prehod za vožnjo in hojo po trasi poti v širini najmanj 3 metre. Oljke, ki rastejo izven trase poti, in s svojo rastjo ne posegajo v 3 metre širine poti, niso predmet odstranitve, saj na podlagi sklepa P 82/2015 ni mogoče zahtevati odstranitve vseh dreves, kot to navaja sodišče v napadenem sklepu. Sklep P 82/2015 zahteva izključno vzpostavitev prejšnjega stanja 3 metrov široke kolovozne poti na zahodnem delu parcel in ne posega v rastje na preostalem delu parcel dolžnikov. Prav tako je dolžnik odstranil vse oporne kole za drevesa (oljke), v dokaz je predložil fotografiji. V kolikor je sodišče v to dvomilo, bi moralo izvesti predlagani dokaz z ogledom ponovno vzpostavljene poti in preveriti nasprotujočo si trditev upnika. K odgovoru na ugovor priloženi fotografiji ne odražata dejanskega stanja, saj na 3-metrski trasi vzpostavljene kolovozne poti ni nobene ovire. Sodišče ni preverilo predloženih dokazov z razpisom naroka, s čimer je kršilo materialno pravo, saj ni vestno in skrbno presodilo dokazov, fotografij strank, s katerimi stranki dokazujeta nasprotno in ker ni dalo dolžniku možnosti, da se izjavi o navedbah in dokazih upnika v odgovoru na ugovor. Dalje pritožba navaja, da sta dolžnika vzpostavila pot v širini več kot 3 metre. Upnik (verjetno pravilno dolžnik) je utrdil vzpostavljeno pot in na kolesnice poti nasul peska ter pot utrdil z vožnjo s kombiniranim vozilom. Pot ni blatna, kar nesporno dokazujeta fotografiji, priloženi ugovoru. Tako prejšnja kot ponovno vzpostavljena pot omogoča prehodnost brez ovir za vožnjo in hojo upnika, kot to določa sklep P 82/2015. Če se je sodišču porajal dvom v ustreznost prehodnosti poti, bi moralo opraviti narok in ugotoviti vsa dejstva. Sodišče je brez podlage zaključilo, da dolžnik ni utrdil poti tako, da bo prehodna brez ovir za vožnjo in hojo upnika. Pritožba vztraja, da je dolžnik vzpostavil prejšnje stanje poti po zahodnem delu parcel, kot to določa sklep P 82/2015. Navedeni sklep ne vsebuje koordinat poti, ampak le določa traso poti po zahodnem delu parcel. Trditev upnika, da je dolžnik pri vzpostavitvi poti prestavil kolovozno pot za širino kolesnic, je neupoštevna in je namenjena le nagajanju dolžnikom, saj s sklepom P 82/2015 trasa poti ni natančno določena in je po sklepu ni mogoče določiti drugače kot tako, da poteka po zahodnem delu parcele dolžnikov, kar tudi poteka, in sicer tako, da najmanj obremenjuje parceli dolžnika. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na fotografije, ki prikazujejo lokacijo poti pred motenjem, saj te fotografije niso del sklepa P 82/2015, sodišče v motenjski pravdi tudi ni opravilo ogleda in rekonstrukcije trase poti, zato je mogoče določiti prejšnjo traso poti le tako kot je to storilo sodišče, tj. na zahodnem delu poti. Izvršilno sodišče si je neupravičeno vzelo pravico odločati, kje naj bi pot potekala, čeprav za takšno stališče ni nobene osnove v motenjskem sklepu. Pot je bila torej v času vložitve ugovora prehodna brez ovir za vožnjo in hojo upnika.

3. Upnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo, v njej obširno nasprotoval pritožbenim navedbam in pojasnjeval svoja stališča ter predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika dne 24.1.2017 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je zoper dolžnika dovolilo izvršbo za izterjavo upnikove nedenarne terjatve, kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Piranu P 82/2015¹. Z navedenim sklepom je bilo dolžnikoma naloženo, da na svojih nepremičninah z ID znakoma 1 in 2 vzpostavita prejšnje stanje tako, da odstranita sadike dreves (oljk) in ograjo oziroma mrežo ter utrdita kolovozno pot v širini 3 metre na zahodnem delu svojih parcel tako, da bo pot prehodna brez ovir za vožnjo in hojo tožnika (sedaj upnika) do njegovih nepremičnin z ID znakom 3 in 4. Ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. S takšno odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja in je pritožba s svojimi razlogi ne uspe izpodbiti.

6. Spisovni podatki (navedbe strank, zlasti pa s strani obeh strank predložene fotografije² ) potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnika nista izpolnila svoje obveznosti, kot jima to nalaga izvršilni naslov. Iz procesnega gradiva predmetnega izvršilnega spisa je namreč razvidno, da je za stranke nesporno, kje je potekala prejšnja trasa sporne poti (t.j. pred motilnim dejanjem) in kje sta jo dolžnika ponovno vzpostavila. Prav tako je iz spisovnih podatkov razvidno (in za stranke, tudi za dolžnika, niti ni sporno), da ponovno vzpostavljena pot ne poteka po prejšnji trasi poti. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da dolžnika nista imela možnosti izjaviti se o navedbah iz upnikovega odgovora na ugovor (kršitev načela kontradiktornosti), saj dolžnika s svojimi navedbami in predloženimi fotografijami dejansko pritrjujeta navedbam upnika o trasi ponovno vzpostavljene poti. Sodišče je v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov (načelo formalne legalitete iz 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ) in se v njegovo pravilnost in utemeljenost ne sme spuščati, pač pa je njegova naloga, da ga izvrši tako, kot se glasi. Vzpostavitev sporne poti po spremenjeni trasi, kot je obstajala pred motenjem, v kolikor je še vedno zagotovljen neoviran prehod, bi po oceni pritožbenega sodišča lahko predstavljal utemeljen argument v motenjski pravdi³ , v izvršilnem postopku, ki poteka zaradi izvršitve motenjskega sklepa, t.j. pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, s katero je ugotovljeno motilno dejanje (ki torej bistveno spreminja dotedanji način izvrševanja posesti) in naložena vzpostavitev prejšnjega stanja, pa dolžnik s takšnim argumentom ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila dolžnika dolžna sporno pot vzpostaviti na način (t.j. po trasi⁴ ) kot je obstajala pred motilnim dejanjem, česar pa (nesporno) nista storila, poleg tega pa tudi nista (niti v ugovoru, niti sedaj v pritožbi) podala nobenih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bila prisiljena nespoštovati izvršilni naslov, ki jima to nalaga.

7. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na nepravilno priznane izvršilne stroške upnika po sklepu o izvršbi. Skladno z Odvetniško tarifo (tarifna številka 27) je namreč upnik upravičen do nagrade za izvršilni predlog v višini 50 % iz tarifne številke 18, kar glede na določeno vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi znaša 150 in ne 200 točk, kot je to nepravilno priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi dolžnikov v tem delu ugodilo in glede na to, da se v spisu nahajajo potrebni podatki za vsebinsko odločitev, izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP, ki se skladno s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku).

8. Dolžnika sta s pritožbo uspela le glede stroškov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi glede zavrnitve ugovora, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka upnik, saj v odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar takšnega, s čimer bi pripomogel k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Sklep Okrajnega sodišča v Piranu P 82/2015 z dne 23.4.2016 (priloga A12) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 497/2016 z dne 21.9.2016 (priloga A11).
² Fotografije, ki jih je v spis predložil upnik (priloga A2-A4, A6-A10, A14-A15) in fotografije, ki sta jih v spis predložila dolžnika (priloga B2-B5)
³ Posestnik namreč ne more zahtevati posestnega varstva, če ne gre za bistveno spremenjen način dotedanjega izvrševanja posesti, glej VSK I Cp 833/2017.
⁴ Poleg tega pa tudi v ostalih modalitetah kot izhajajo iz izvršilnega naslova, t.j. v širini 3 metrov z ustrezno utrditvijo poti.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba U 863/94
• VSL sklep III Cp 259/97
• VSM Sklep I Ip 63/2018