VSK Sklep CDn 95/2017

Jedro

Sodna praksa izjeme od stroge uporabe prvega odstavka 31. člena ZZK-1 povezuje le s kasnejšimi spremembami glede oznake nepremičnin, torej spremembami po nastanku zemljiškoknjižne listine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpis ne dovoli.

Pritožnica sama krije svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom Dn 380513/2016 z dne 16. 11. 2016 na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 155/2009 z dne 21. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 836/2010 z dne 16. 12. 2010 pri uvodoma navedenih nepremičninah dovolila vpis lastninske pravice na ime predlagateljice R. S..

Ugovor K. z.o.o. (v nadaljevanju: Zadruga) zoper tako odločitev je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom zavrnila in sklep o dovolitvi vpisa potrdila.

Zadruga v pritožbi navaja, da je zemljiškoknjižno sodišče materialno pravo napačno uporabilo in zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, češ da zaradi neustrezne obrazloženosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Odločilo ni niti o zahtevku nasprotnega udeleženca o povrnitvi stroškov. Navaja, da zemljiškoknjižni predlog nima podlage v sodbi, na podlagi katere je R. S. predlgala vpis v tej zadevi. Državno pravobranilstvo bi moralo v pravdnem postopku pravilno označiti parcele z ID znaki, kot so obstajali na dan zadnje glavne obravnave. Na dan 21. 5. 2009 parcela št. 843/1 k.o. Š. ni obstajala, ker je bila že dve leti pred tem deljena v dve parceli. Sodba je glede te parcele neizvršljiva. Pritožba izpostavlja načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1) in določbo 31. člena ZZK-1, po kateri mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim podatkom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. V sodbi je oznaka parcele parcela št. 843/1 k.o. Š. in ne oznaka šestih zemljiškoknjižnih parcel, na katere se nanašata predlog in izpodbijani sklep. Drugačno tolmačenje določbe 31. člena ZZK-1 ni zakonito in pravilno. Sodišče citira 40., 147. in 148. člen ZZK-1, od katerih nobeden ne predstavlja pravne podlage za predlagano vknjižbo. Zakon zemljiškoknjižnega sodišča ne pooblašča, da pregleduje zgodovinske izpiske ter ugotavlja, ali obstaja dvom o tem, da nepremičnine, pri katerih je dovolilo vpis, v naravi predstavljajo tisto nepremičnino, ki je bila prej označena s parcelno št. 843/1 k.o. Š.. Vknjižba je v nasprotju s 149. in 150. členom ZZK-1.

Pritožba je bila vročena predlagateljici po zakonitem zastopniku, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je zemljiškoknjižno sodišče ugodilo predlogu, s katerim je bil predlagan vpis lastninske pravice pri nepremičninah parcelna št. 843/12, 843/15, 843/17, 843/18, 843/19 in 843/20, vse k.o. Š.. Podlago za vpis predstavljata sodbi, izdani zoper Zadrugo, s katerima je ugotovljeno, da je predlagateljica lastnica več nepremičnin v k.o. Š., vendar med v izreku opredeljenimi zemljiškimi parcelami ni nobene od parcel, pri katerih je bil vpis predlagan in dovoljen. Predlagateljica predloga tudi ni dodatno obrazložila oziroma neskladja med listino in predlogom ni pojasnila.

V izpodbijanem sklepu so bile ugovorne navedbe, da listina, ki predstavlja podlago za vpis ne vsebuje nepremičnin iz zemljiškoknjižnega predloga in da ni zato izvršljiva, zavrnjene kot neutemeljene. Sklep ima razloge, ki njegov preizkus omogočajo in drugačno stališče pritožbe ne drži. Zemljiškoknjižna sodnica je na podlagi zgodovinskih zemljiškoknjižnih podatkov ugotovila, da nepremičnina parc. št. 843/1 k.o. Š. res ne obstaja več, da pa ni nobenega dvoma, da nepremičnine, pri katerih je predlagan vpis, v naravi predstavljajo nekdanjo parcelo št. 843/1 k.o. k.o. Š. in so iz nje nastale na podlagi dveh parcelacij v letu 2007 in ene parcelacije v letu 2011.¹ Sklicevala se je na sodno prakso, po kateri kasnejše spremembe identifikacijskih znakov nepremčnin ne predstavljajo ovire za vpis, ne glede na to, da je v zemljišoknjižni listini nepremičnina označena s prejšnjim identifikacijskim znakom, če je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da gre v naravi za iste nepremičnine.

Odločilno v tej zadevi je vprašanje pravilne uporabe načela formalnosti postopka iz 124. člena ZZK-1 in 31. člena ZZK-1. Prvi določa, da v zemljiškoknjižnem postopku sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. 31. člen ZZK-1 pa konkretneje predpisuje vsebino listine, ki je podlaga za glavni vpis in v prvem odstavku določa, da mora biti nepremičnina v listini označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. V sodni praksi se je res uveljavilo stališče, da iz določbe prvega odstavka 31. člena ZZK-1 ni mogoče vedno dobesedno izhajati in da okoliščina, da ni identitete med oznako nepremičnine v listini in oznako nepremičnine, pri kateri se predlaga vpis v zemljiški knjigi, ne predstavlja nujno ovire za predlagani vpis. Vendar pa je novejša sodna praksa enotna, da sta vsebinska razlaga te določbe in s tem ugotavljanje zemljiškoknjižnega sodišča, ali gre za identično nepremičnino dopustna v primerih, ko je do sprememb identifikacijskih podatkov v zemljiški knjigi prišlo po nastanku (sestavi, izdaji) listine (npr. sklepa VS RS II Ips 211/2010 II Ips 281/2011, odločbe VSL II Cp 2076/2010, III Cp 2996/2010, I Cp 894/2011, odločbe VSK CDn 8000000143/2011, CDn 372/2012, CDn 280/2014). Razlog je v tem, da zgolj zaradi kasnejše spremembe identifikacijskih znakov (kljub temu, da ne bi bilo dvoma o identiteti nepremičnine) glavni vpis ne bi bil dovoljen oziroma izvedljiv, čeprav so bili v času izdaje listine predpisi spoštovani in je bila tedaj oznaka nepremičnine skladna s podatki zemljiške knjige. Ob taki razlagi bi bila tudi v primeru, ko listina predstavlja pravnomočno sodno odločbo (kakršen je konkretni primer), v katero ni več mogoče posegati, preprečena njena zemljiškoknjižna izvedba, čeprav so se ob izdaji odločbe relevantni podatki o nepremičninah v njej skladali z zemljiškoknjižnim stanjem in v njej niso mogle biti upoštevane kasnejše spremembe (poočitbe). To bi dejansko pomenilo poseg v ustavno načelo pravne varnosti oziroma pravico do sodnega varstva.

Da sodna praksa izjeme od stroge uporabe prvega odstavka 31. člena ZZK-1 povezuje le s kasnejšimi spremembami glede oznake nepremičnin, torej spremembami po nastanku zemljiškoknjižne listine, je sicer navedlo tudi zemljškoknjižno sodišče v izpodbijanem sklepu, vendar pa tega dejansko ni upoštevalo. Kot je samo ugotovilo (in kar potrjuje tudi zgodovniski izpisek za vložek št. 320 k.o. Š. z dne 30. 4. 2011 v spisu, ki ga je ugovoru priložila Zadruga), je prišlo do dveh sprememb že leta 2007, medtem ko je bila prvostopenjska sodba, ki ugotavlja lastninsko pravico predlagateljice na parceli št. 843/1 k.o. Š., izdana bistveno kasneje, dne 21. 9. 2009, ko ta parcela ni več obstajala. Le tretja parcelacija je bila opravljena po izdaji sodbe, vendar je izhajala iz stanja parcel po predhodnih dveh parcalcijah in je zato same ni mogoče upoštevati. Glede na navedeno v tej zadevi ni podlage za uporabo v prejšnejm odstavku predstavljene sodne prakse. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ne najde razlogov, ki bi predlagateljici pravno ali dejansko onemogočali, da se na spremembo relevantnih podatkov vsled prvih dveh parcelacij kot tožnica odzove s spremembo tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, v katerem je bila sodba izdana. Upoštevaje vse navedeno ocenjuje, da v konkretni zadevi ni razloga za odstop od formalnih zahtev, ki jih predvidevajo zemljiškoknjižna pravila. Glede na to, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZZK-1, listina ne utemeljuje predlaganega vpisa in bi moralo zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog zavrniti.

Ker pa je zaradi zmotne pravne presoje predlagani vpis dovolilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se vpis ne dovoli (3. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

Udeleženci v zemljiškoknjižnem postopku sami krijejo svoje stroške postopka (drugi odstavek 120. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP), zato to velja tudi za stroške, ki jih je v tem postopku imela Zadruga.

------------------------------------

¹ S prvo parcelacijo je bila ukinjena parcela št. 843/1 in sta nastali parceli št. 843/112 in 843/13; z drugo parcelacijo je bila ukinjena parcela št. 843/13 in sta nastali parceli št. 843/15 in 843/16; s tretjo parcelacijo je bila ukinjena parcela št. 843/16 in so nastale parcele št. 843/17, 843/18, 843/19 in 843/20.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sklep CDn 8000000177/2011
• VSL sklep I Cp 894/2011
• VSK Sklep CDn 158/2017