VSK Sklep I Cp 58/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik (državljan Južnoafriške republike, ki ima dovoljenje za prebivanje na Malti) ni izkazal takega finančnega in premoženjskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da v primeru neuspeha s tožbo ne bi obstajala bojazen za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke. Drži namreč, da gola dejstva, da ima tožnik na Malti odpr bančni račun, da je tam dvačni zavezanec, da je direktor in zastopnik gospodarske družbe v tej državi, da je v njej plačeval relativno visoko šolnino za šolanje svojih otrok in da je plačal relativno visoko sodno akso za predmetni postopek, sama po sebi ne izkazujejo obstoja zadostnih finančnih sredstev oz. premoženja, na katera bi bila mogoče poseči za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo zahtevi druge tožene stranke (v nadaljevanju druga toženka) in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo v roku 30 dni od prejema sklepa plačati na račun sodišča 6.500,00 EUR varščine za pravdne stroške druge toženke, sicer bo štelo, da je tožba v delu, ki se nanaša nanjo, umaknjena.

2. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik, ki sodišču očita, da je njegovo premoženjsko stanje presojalo preveč ozko glede na diskrecijsko pravico sodišča v Južnoafriški republiki. Res je, da je državljan Južnoafriške republike, vendar ima stalno prebivališče na Malti, kjer ima tudi svojo družino, kjer se šolajo njegovi otroci in je davčni rezident (plačuje davke), ima odprt transakcijski račun in je hkrati tudi član oz. ustanovitelj večje gospodarske družbe, kar bi moralo zadoščati za izkaz možnosti izterljivosti pravdnih stroškov v kolikor z zahtevkom zoper drugo toženko ne bi uspel. Iz dopisa Južnoafriške republike izhaja, da se premoženjske razmere tujca presoja zgolj, če tujec ni učinkovito primeren za izdajo odredbe na način, da se odredi varščina v višini onkraj njegovega premoženja, kar pomeni, da je že s predloženimi listinami zadostil minimalnemu standardu, ki ga Južnoafriška republika v zvezi s plačilom varščine predvideva za tuje državljane, tj. da zadošča, da se izkaže, da ima tožeča stranka določeno premoženje. Pri njem je to izkazano še toliko bolj, saj ima stalno prebivališče na Malti, ki je članica Evropske Unije in je izterljivost možna v skladu z določbo 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in ob upoštevanju določil Uredbe Sveta ES št. 1215/2012. Vprašanje, kolikšna denarna sredstva ima na računih pri banki na Malti, kakšno je finančno družbe, katere zastopnik in ustanovitelj je, kakšno je njegovo finančno stanje glede te družbe je tako popolnoma nepomembno, saj glede na dopis Južnoafriške republike zadošča, da je izkazal možnost izterjave morebitnih stroškov v kolikor bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ne pa, da bi moral izkazati gotovost v zvezi s poplačilom stroškov. Sodišče je kršilo načelo vzajemnosti in preseglo svojo diskrecijsko pravico, saj gre za nedopustno nesorazmernost na podlagi mednarodnega zasebnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z institutom varščine država varuje tožence pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani. Pravilo je, da je tuj državljan varščino dolžan plačati (prvi odstavek 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - v nadaljevanju ZMZPP), v 91. členu ZMZPP pa so določene izjeme, v katerih mu varščine ni treba plačati. Med temi je tudi primer, ko državljani Republike Slovenije v državi, katere državljan je tožnik, niso dolžni dajati varščine.

5. Kot izhaja iz neizpodbijanih razlogov sodišča prve stopnje, je slednje na podlagi pojasnila Ministrstva RS za pravosodje ugotovilo, da ima sodišče v Južnoafriški republiki, katere državljan je tožnik, glede plačila tožniške varščine diskrecijsko pravico, da za vsak posamezen primer odloči, ali se varščina plača ali ne. Odločilne okoliščine, ki jih pri tem presoja, so prebivališče, finančno stanje in ugled tujca.

6. Glede na to ugotovitev in glede na predhodno navedena namen tožniške varščine in izjemo iz 91. člena ZMZPP je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo, da mora ugotoviti razloge, zaradi katerih zahteva za plačilo varščine ni utemeljena, ker le-ta ni potrebna, ker ne obstaja bojazen, da druga toženka v primeru, da v pravdi uspe, ne bi mogla doseči plačila pravdnih stroškov od tožnika oziroma bi bila uveljavitev te terjatve bistveno otežena. Pri tem je prav tako pravilno štelo, da so te okoliščine predvsem prebivališče in finančno ter premoženjsko stanje tožnika, če zagotavljajo realno možnost plačila terjatve druge toženke v primeru uspeha v pravdi. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je trditveno in dokazno breme v zvezi s temi okoliščinami in v zvezi z nepotrebnostjo tožniške varščine na tožniku.

7. Na podlagi njegovih navedb in predloženih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima dovoljenje za prebivanje na Malti, da ima na eni od bank v tej državi odprt transakcijski račun, da je bil tam za leto 2015 registriran kot davčni zavezanec, da je v šolskem letu 2015/2016 za šolanje otrok v tej državi plačal šolnino 4.532,00 EUR, da je direktor in zastopnik družbe s sedežem v tej državi in da je plačal sodno takso za predmetni spor v višini 3.799,00 EUR. Ker pa ob tem ni navedel in izkazal - česar pritožba ne zanika - kakšno je stanje na navedenem bančnem računu oz. da ima na njem zadostna sredstva ali redne prilive, kot tudi ne, kakšno je finančno stanje družbe na Malti, katere direktor je in ali ter kolikšna izplačila prejema iz tega naslova, še manj pa je navedel in izkazal, da ima na Malti kakšno drugo premoženje, ki bi zadoščalo za poplačilo morebitne terjatve iz naslova stroškov postopka, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izkazal takega finančnega in premoženjskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da v primeru neuspeha s tožbo ne bi obstajala bojazen za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke.

8. Pritožbeno sodišče s takim zaključkom soglaša, saj drži, da gola dejstva, da ima tožnik na Malti odprt bančni račun, da je tam davčni zavezanec, da je direktor in zastopnik gospodarske družbe v tej državi, da je v njej plačal relativno visoko šolnino za šolanje svojih otrok in da je plačal relativno visoko sodno takso za predmetni postopek, sama po sebi ne izkazujejo obstoja zadostnih finančnih sredstev oz. premoženja, na katera bi bila mogoče poseči za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke. Tožnik z nasprotnim pritožbenim zavzemanjem in očitkom o prestrogi oz. preozki presoji njegovega premoženjskega stanja, češ da zadošča že izkaz minimalnega standarda le-tega, ne more uspeti, saj sodišče brez konkretnih podatkov o vrsti in višini tožnikovega premoženja in drugih okoliščin na njegovi strani ne more presoditi, ali le-te zagotavljajo realno možnost plačila terjatve iz naslova stroškov postopka, kot to od njega zahtevajo navedeni namen tožniške varščine, ugotovljena diskrecijska pravica in določba 91. člena ZMZPP.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku naložilo plačilo tožniške varščine. Tudi njena višina je primerna glede na naravo spora, sicer pa je tožnik v pritožbi tudi ne izpodbija.

10. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti uradoma upoštevnih pomanjkljivosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 465/2010
• VSL sklep II Cp 590/2003
• VSC sodba Cp 846/99