<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep II Kp 5472/2011

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2017:II.KP.5472.2011
Evidenčna številka:VSK0007060
Datum odločbe:30.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Mara Turk (preds.), Aleš Arh (poroč.), Franc Drešar
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:preiskava - zavrnitev zahteve za preiskavo - upravičeni tožilec - utemeljen sum - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - povzročitev lažnega stečaja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev poslovnih listin

Jedro

Problematike presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržne situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna.

Izrek

Pritožbi oškodovancev kot tožilcev E.P., T. d.o.o. in P. d.o.o. ter Pe. d.o.o., podani po pooblaščencih, se kot neutemeljeni zavrneta.

Oškodovanci kot tožilci so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom, odločujoč o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevami za preiskavo oškodovancev kot tožilcev, odločil, da se zavrnejo zahteve za preiskavo, ki so jih vložili oškodovanci kot tožilci, in sicer pod točko A/1 E.P. in gospodarske družbe P. d.o.o., T. d.o.o. in Pe. d.o.o. z dne 4.4.2011 zoper obdolženega S.V. v smeri storitve kaznivega dejanja lažnega stečaja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 226. člena KZ-1; pod točko II E.P. dne 27.1.2011 zoper obdolžena S.V. in M.Š. v smeri storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1; pod točko III subsidiarni tožilec E.P. zoper obdolženega S.V.-ja v smeri storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1 in ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in pod točko IV, oškodovanci kot tožilci E.P. in gospodarski družbi P. d.o.o. in T. d.o.o. dne 26.11.2014 zoper obdolžena S.V. in B.K. v smeri storitve pri obdolženemu S.V.-ju kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1a, pri B.K. pa pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s členom 38 KZ-1A. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovancem kot tožilcem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov, in sicer so dolžni plačati E.P. ter gospodarski družbi P. d.o.o. in T. d.o.o. stroške, ki so nastali na podlagi zahtev za preiskavo kot so navedene v točkah A/I in IV sklepa, E.P. pa stroške, ki so nastali na podlagi zahtev za preiskavo kot so specificirani v točkah A/II in III sklepa.

2. Zoper sklep se pritožujejo oškodovanci kot tožilci po svojih pooblaščencih. Odvetnika B.P. in R.S. se kot pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev E.P. in gospodarskih družb P. d.o.o., T. d.o.o. ter Pe. d.o.o. pritožujeta zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklep izpodbijata v delu pod točko A/I in A/IV sodišču druge stopnje pa predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolžena S.V.-ja in B.K.-ja uvede preiskavo, kot je bila ta zahtevana.

3. Odvetniki Odvetniške družbe, kot pooblaščenci subsidiarnih tožilcev E.P., T. d.o.o. in P. d.o.o. pritožujejo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da uvede preiskavo zoper obdolžene S.V., M.Š., in B.K. po zahtevah za preiskavo z dne 4.4.2011, 27.1.2011, 4.4.2011 in 26.11.2014 v smeri storitve kaznivih dejanj povzročitve lažnega stečaja po tretjem in drugem odstavku 226. člena KZ-1, zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ter pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s členom 38 KZ-1.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidita obe pritožbi v tem, da je zunajobravnavni senat prekoračil svojo pristojnost, ki jo ima pri odločanju o uvedbi preiskave. Glede obstoja utemeljenega suma je namreč opravil dokazno oceno verodostojnosti izvedenskih mnenj, ki sta jih predložili obe stranki, čeprav ta mnenja izhajajo iz drugih civilnopravnih postopkov, na katere kazensko sodišče ni vezano in ne da bi tak dokaz sodišče oz. preiskovalna sodnica, sploh izvedlo. Tako postopanje je zato izrecno v nasprotju z sodno prakso pa tudi sodišče v tej fazi postopka ni upravičeno ocenjevati prepričljivosti ali verodostojnosti posameznih dokazov, temveč je ta ocena prepuščena fazi glavne obravnave. Poleg tega zunajobravnavni senat ni podal svoje ocene dokazov in dejstev, na podlagi katerih je prišel do zaključka, da zahteve za preiskavo niso utemeljene, temveč je v celoti prepisal stališča preiskovalne sodnice ob njenem nestrinjanju z zahtevami za preiskavo.

6. Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Sicer drži, da zelo obširna obrazložitev izpodbijanega sklepa na prvi pogled vsebuje dokazno oceno glede prepričljivosti predloženih dokazov in zagovora obdolženega S.V.-ja (v nadaljevanju: obdolženec), vendar pa se ocena sodišča nanaša le na obstoj utemeljenega suma in ne na zaključek o tem, ali so bila kazniva dejanja storjena oz. niso bila. Problematike take presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja (stran 3) navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržen situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna. Za tako situacijo pa gre tudi v obravnavani zadevi.

7. Po določbi tretjega odstavka 168. člena ZKP mora upravičeni tožilec v zahtevi za preiskavo med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja in že zbrane dokaze. To so oškodovanci kot tožilci tudi storili, ko pa je bil obdolženec zaslišan, je glede posameznih očitkov podal svoj zagovor, katerega je podkrepil z nasprotnimi dokazi oz. izvedenskimi mnenji, ki so bila odrejena s strani sodišča v civilnopravnih postopkih. Preiskovalna sodnica pa je nato na podlagi vseh dejstev in predloženih dokazov morala presoditi, ali je podan utemeljen sum, kot stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Presoditi je torej morala, preprosto povedano, ali je verjetnost, da je obdolženec kazniva dejanja storil večja od verjetnosti, da jih ni zagrešil. Čeprav so oškodovanci kot tožilci v obrazložitvi zahtev za preiskavo podali svojo oceno obdolženčevih ravnanj in motivov zanje, pa sodišče na tako obrazložitev ni bilo vezano, temveč le na dejstveni opis očitanih dejanj v zahtevah za preiskavo in predložene dokaze. Glede na to, da je preiskovalna sodnica svoje stališče o nestrinjanju z zahtevami za preiskavo podrobno in celovito obrazložila, pa zunajobravnavni senat ob tem, ko je njena stališča v celoti sprejel, razumljivo ni imel kaj bistveno novega dodati. Zato ne drži trditev, da sodišče s tem, ko je povzelo ugotovitve preiskovalne sodnice, ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih, kakor tudi, da ti niso jasni glede tega, ali ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, oz., da vložniki zahtev za preiskavo nimajo statusa oškodovanca kot tožilca, kot bo to še kasneje obrazloženo.

Glede zahteve za preiskave pod točko A/I:

8. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni dvoma, da je presoja utemeljenosti suma očitka obdolžencu, da je kot direktor družbe PŠ d.o.o. povzročil stečaj družbe odvisna od vprašanja finančnega stanja družbe v trenutku, ko jo je kot direktor prevzel v vodenje. Gre torej za oceno, ali je insolventnost družbe in posledično stečaj namenoma povzročil obdolženec z očitanimi mu dejanji, kot trdi zahteva za preiskavo oz., ali je takšno stanje družbe povzročil že poprej direktor E.P., kot se je to obdolženec zagovarjal. Ker so ugotovitve sodišča o tem, da s strani obdolženca predloženi dokazi zavračajo utemeljenost suma glede povzročitve insolventnosti družbe, zelo podrobne in temeljito obrazložene, jih sodišče druge stopnje na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Dejstvo je, da se je zahteva za preiskavo glede razlogov za stečaj med drugim sklicevala na mnenja družbe B. d.o.o., mag. M.K. v zadevi Pg 52/2010 in sodnega izvedenca S.H. z dne 24.2.2011, kar pa je bilo omajano z izvedenskimi mnenji BD, dr. B.M. in mag. I.G., ki so ugotovili, da je bila družba PŠ insolventna že šest mesecev preden je subsidiarni tožilec E.P. prodal svoj 100% delež družbi BE. Zato je upoštevajoč tudi obdolženčev zagovor o razlogih poslovanja z družbo Pr. d.o.o. zaključilo, da utemeljen sum povzročitve stečaja z namenom oškodovanja upnikov, ni podan.

9. Kar zadeva vprašanje insolventnosti družbe PŠ d.o.o. na dan 31.12.2007, torej šest mesecev pred nastopom direktorske funkcije obdolženca, pritožnika izpostavljata nove dokaze, ki so bili pridobljeni po vložitvi zahteve za preiskavo, in sicer zaključno poročilo prof. dr. M.H., oceno vrednosti podjetja PŠ d.o.o., avtorja prof. dr. A.A., poročilo družbe D. d.o.o., izjavo glede vrednosti blagovnih znamk PŠ d.o.o. na dan 31.1.2009 B.O., B. d.o.o., cenilno poročilo prof. dr. J.M., strokovno mnenje dr. I.K., dr. F.K. in mag. D.Z. ter izvedensko mnenje družbe K. d.o.o. S temi mnenji pritožnika izpodbijata izvedenska mnenja I.G. in B.M., da je bila družba PŠ d.o.o. insolventna že na dan 31.12.2007, pri čemer pooblaščenci Odvetniške družbe v pritožbi zelo podrobno in obširno analizirajo razlikovanja izvedencev glede posameznih bilančnih postavk (dobro ime, blagovna znamka F., zaloge) in ugotavljajo, da izvedenska mnenja J.I., dr. B.M. glede izračuna vrednosti družbe PŠ d.o.o. niso pravilna, pač pa, da je bila ta družba solventna glede na to, da je presežek kapitala znašal med približno 461.572 do 166.572 EUR. Še posebej kritični pa so pooblaščenci do izvedenca I.G., katerega mnenje je bilo izpodbito z mnenji dr. M.H. in dr. A.A. ter mnenji sodnih forenzikov dr. I.K., dr. F.K. in mag. D.Z., poleg tega pa bi iz spisa Pg 68/2010 tudi moralo biti izločeno. S svojim ravnanjem, ko se je izvedenec pri dekanji Ekonomske fakultete v Ljubljani pritoževal nad mnenjem prof. dr. M.H., je namreč izvedenec I.G. pokazal, da ni nepristranski, kar je v pritožbi še posebej podrobno obrazloženo.

10. Glede povzetih novih dokazov, ki se v obeh pritožbah tudi prilagajo, je potrebno pojasniti sledeče. Ali so podani pogoji za uvedbo preiskave sodišče presoja po zaslišanju obdolženca in na podlagi dokazov, kot jih ima v tistem trenutku na voljo. Ti dokazi so praviloma priloženi zahtevi za preiskavo, kolikor pa jih poda tudi obdolženec, bo preiskovalni sodnik moral vse ponujene dokaze pri presoji utemeljenosti suma tudi oceniti. Glede na to, da je od podanih zahtev za preiskavo, z izjemo zadnje iz leta 2014, preteklo že precej časa, so se okoliščine od podaje zahteve za preiskavo očitno spremenile. Tako je obdolženec pridobil mnenja iz gospodarsko pravdnih zadev, ki so bila izdelana v tem času in ki so omajala dokaze, s katerimi so oškodovanci kot tožilci dokazovali obstoj utemeljenega suma. Slednji pa sodišču pred odločitvijo o preiskavi niso predložili dokazov, na katere se sedaj sklicujejo v pritožbi, niti ne po zaslišanju obdolženega S.V.-ja, ki je na naroku, na katerem so bili prisotni tudi pooblaščenci oškodovancev kot tožilcev, v spis vložil dokazno gradivo, katerega sta nato pri odločanju o preiskavi uporabila preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat. Na podlagi vseh dokazov tako s strani oškodovancev kot tožilcev, kot obdolženca je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da očitek povzročitve insolventnega stanja družbe PŠ ni izkazan na ravni utemeljenega suma.

11. Čeprav pritožnika, zlasti Odvetniška družba v pritožbi podrobno izpostavljata pomanjkljivosti izvedenskih mnenj izvedencev I.G., B.M. in drugih, pa sodišče druge stopnje nima takšnega strokovnega znanja s področja ekonomsko - finančnih ved, da bi lahko samo ocenilo, katero od vseh izvedenskih mnenj je bolj prepričljivo, in še manj, da bi lahko presodilo, ali je bila družba PŠ insolventna že ob nastopu obdolženca kot direktorja oz., ali je to postala kasneje v času njegovega delovanja. Že število izvedenskih mnenj in tudi različnost njihovih ugotovitev kaže, da si tudi izvedenci niso enotni glede posameznih bilančnih postavk, kar že samo zase govori v prid izpodbijanemu zaključku, da utemeljen sum ni podan. Sicer pa sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni oprlo le na s strani obrambe predložena izvedenska mnenja, temveč tudi na ostale okoliščine, to je časovno omejitev kaznivega dejanja na obdobje med 17.6.2008 in 2.3.2009, dejstvo, da je le mesec dni pred podajo predloga za uvedbo stečaja bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju med PŠ d.o.o. in družbo PR. d.o.o.; da je kupec družbe PŠ d.o.o., BE. vložila tožbo proti oškodovancu kot tožilcu E.P.-ju zaradi razveljavitve pogodbe o nakupu podjetja, in sicer zato, ker naj bi kupec ugotovil, da računovodski izkazi družbe niso prikazovali resničnega dejanskega stanja ter, da je obdolženec z družbo PR. d.o.o.. sklenil še druge pogodbe, kar vse govori proti njegovemu naklepu povzročitve stečaja, kot je to podrobneje navedeno v 12. in 13. točki izpodbijanega sklepa. Kolikor pooblaščenci Odvetniške družbe temu oporekajo s trditvijo, da je bila družba PR. d.o.o. le by pass družba in da je bil njegov scenarij več kot jasen, to je prenesti blagovne znamke na BE., stroje in zaposlene pa na PR d.o.o., istočasno pa sprožiti stečajni postopek in z razdrtjem kupoprodajne pogodbe pridobiti kupnino, je pojasniti, da je to le možna razlaga pritožnika, ki pa bi morala biti izkazana vsaj na ravni utemeljenega suma. Sicer pa že dopis BE. z dne 17.1.2009, da je v primeru razdrtja pogodbe pripravljena na oškodovanca kot tožilca E.P. prenesti blagovne znamke in mu izročiti zaloge blaga, ne govori v prid pritožbenim navedbam, še sploh, ker že v osnovi ni izkazan utemeljen sum, da je obdolženec povzročil insolventnost družbe PŠ d.o.o..

12. Kar zadeva posamezna izvršitvena dejanja v sklopu tega kaznivega dejanja sodišče druge stopnje sprejema ugotovitve in podrobno obrazložene zaključke izpodbijanega sklepa. Teh, kot rečeno, sodišče druge stopnje sedaj ne bo ponavljalo, temveč se bo opredelilo le do bistvenih očitkov obeh pritožnikov. Kar zadeva dejanje pod točko I/1 ugotovitve sodišča v točkah 15 do 19 slonijo na izvedenskih mnenjih o insolventnosti družbe PŠ d.o.o., kot jih je v spis vložil obdolženec in na dejstvo, da zahteva za preiskavo ne zatrjuje, da so bila osnovna sredstva prenesena brezplačno ali pod pravo vrednostjo, niti, da je ta prenos, glede na časovno opredelitev kaznivega dejanja, ki bi lahko bilo storjeno le v času od 17.6.2008 do 2.3.2009, lahko povzročil stečaj. K tako prepričljivo obrazloženim ugotovitvam pa tudi sodišče druge stopnje nima kaj bistveno novega dodati.

13. Glede prodaje blagovnih znamk (točka I/2 zahteve za preiskavo) pooblaščenci iz Odvetniške družbe zaključke sodišča izpodbijajo v delu, ki se nanaša na izvedenska mnenja glede vrednosti blagovnih znamk, vendar kot je bilo že zgoraj rečeno, različna stališča v mnenjih izvedencev le še dodatno zmanjšujejo stopnjo utemeljenosti suma. Res pa je, da prav dejstvo, da so blagovne znamke predstavljale 70% delež prodajnega asortimana družbe PŠ d.o.o. in kar naj bi obdolženec tudi vedel glede na njegov odgovor v tožbi Pg 55/2010, kot opozarjata odvetnika P. in S., kaže, da naj bi blagovne znamke bile prodane pod pravo vrednostjo. Kako pa naj bi ta prodaja dejansko vplivala na povzročitev stečaja, pa opis dejanja v izreku zahteve za preiskavo, ne pove, saj zatrjuje le razliko med realno vrednostjo in prodajno ceno. Prav imata zato preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat, da bi zahteva za preiskavo morala navesti, kako je prodaja blagovnih znamk pod ceno konkretno vplivala na insolventnost družbe.

14. Glede na to, da utemeljen sum povzročitve lažnega stečaja pri tem izvršitvenem dejanju, ni podan, je sodišče prve stopnje presojalo tudi, ali opis dejanja vsebuje zakonske znake drugih kaznivih dejanj. Tako je bilo mnenja, da bi lahko šlo za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po členu 227 KZ-1, vendar le, če bi se v zahtevi za preiskavo zatrjevalo, da je bila družba PŠ d.o.o. na dan prodaje blagovnih znamk 22.10.2008, insolventna, česar izrek ne zatrjuje. Dalje je presojalo obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 in pri tem v celoti sledilo stališču preiskovalne sodnice, da vlagatelji zahteve za preiskavo v tem primeru nimajo statusa oškodovanca kot tožilca. Kot je obširno pojasnilo tega statusa nimajo, na kratko rečeno zato, ker je neposredni oškodovanec pri kaznivem dejanju zlorabe položaja le pravna oseba PŠ d.o.o., medtem, ko priznane terjatve oškodovancev kot tožilcev izvirajo iz drugih pravnih razmerij med njimi in družbo PŠ d.o.o., ne pa iz kaznivega dejanja zlorabe položaja. Tega stališča pa obe pritožbi zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da so oškodovancem kot tožilcem v stečajnem postopku bile priznane terjatve, ne moreta omajati, niti ne zatrjujeta, da njihove terjatve neposredno izvirajo iz predmetnega očitka obdolžencu, to je, da je prodal blagovne znamke pod realno vrednostjo. Ker sodišče odsotnost aktivne legitimacije za kazenski pregon ugotavlja le v primeru zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja, medtem, ko glede povzročitve lažnega stečaja zaključuje, da utemeljen sum ni podan, tudi ni imelo podlage za zavrženje zahteve za preiskavo, kot menita oba pritožnika.

15. Ugotovitev sodišča glede dejanja pod točko I/3 pritožnika ne izpodbijata, glede dejanja pod točko I/4 pa po oceni pritožbenega sodišča ne izpostavljata pravno relevantnih dejstev. Navedbe v pritožbi Odvetniške družbe češ, da je sodišče ocenjevalo dokaze, ki jih ni izvedlo, niso točne, saj je sodišče obrazložilo, da oškodovanci kot tožilci dokazov v smeri obravnavanega očitka sploh niso predložili, glede trditve odvetnikov P. in S. češ, da se zahteva za preiskavo sklicuje na dokaze v opombah št. 34 in 35, pa ta trditev sicer drži, vendar dokazuje le, koliko je znašal promet prodajnih pralnih praškov v Sloveniji in drugič, da je družba PŠ d.o.o. imela na zalogi pralni prašek znamke L.. O tem, kakšna pa je bila izguba prometa zaradi opustitve prodaje pralnega praška L. pa zahteva za preiskavo dejansko ne ponuja dokazov, temveč v obrazložitvi podaja svojo razlago trženja konkurenčnega pralnega praška. To pa za utemeljen sum seveda ne zadošča. Dejanje pod točko I/5 izpodbijajo le pooblaščenci Odvetniške družbe, vendar z navedbo, da bi šele v preiskavi postavljeni izvedenec lahko pregledal obseg poslovanja z družbami, katerim je obdolženec prenehal dostavljati nove izdelke, pravilnosti izpodbijanega sklepa glede na obrazložitev v točki 35, ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo številne pomisleke glede obstoja dejstev v opisu dejanja, ki bi vsaj na ravni utemeljenega suma moral biti podan ob vložitvi zahteve za preiskavo in ne, da bi se te okoliščine ugotavljale med samo preiskavo, kot meni pritožba.

16. Očitek opustitve izterjave terjatev (točka I/6) tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan na ravni utemeljenega suma. Res je, da se dostava obrazca IOP (izpis odprtih postavk) pravno formalno ne šteje kot izterjava dolga, kot opozarjata odvetnika P. in S., vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da že dejstvo poslanih obrazcev potrjuje namen izterjave dolga. Kolikor v zvezi s tem pritožnika izpostavljata, da je obrazce IOP dolžnikom pošiljal že oškodovanec kot tožilec E.P., pa je potrebno k temu, kar je navedeno že v izpodbijanem sklepu dodati še sledeče, in sicer, da je opis dejanja v zahtevi za preiskavo presplošen. Ne zatrjuje namreč, da bi terjatve, kolikor bi jih obdolženec terjal, v inkriminiranem obdobju dejansko bile uspešno končane oz. izterjane s čimer naj bi družba PŠ d.o.o. dobila prihodke, s katerimi bi preprečila insolventnost. Zato tudi ostale pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na odgovore, ki so jih konkretne družbe pošiljale E.P. po oceni sodišča druge stopnje niso pravno relevantne.

17. Prvostopenjskega sklepa pod točko I/7 pritožnika ne izpodbijata, glede dejanja pod točko I/8 pa le odvetnika P. in S., ki ga argumentom sodišča vsebinsko ne oporekata. S tem, ko navajata, da se je sodišče izognilo dokazom v zahtevi za preiskavo, in sicer dopisu S.S. z dne 12.1.2008, dopisu družbe BE. z dne 18.12.2008 in izjavi obdolženega V.S.-ja v časopisu Dnevnik, ne povesta, kaj naj bi s temi dokazi dokazovala, razen to, kar se navaja že v opisu dejanja v zahtevi za preiskavo, in sicer, da v kolikor bi resnično šlo za neizterljive terjatve, potem kasnejša stornacija odpisov po pričetku stečajnega postopka, sploh ne bi bila potrebna. Vendar pri tem ne izpodbijata tistih ugotovitev sodišča, ko se sklicuje na zagovor obdolženca glede fiktivnih faktur, katere naj bi kot direktor izstavil E.P. zaradi česar naj bi svoj prvotni sklep pri računovodji A.B. ustno preklical. Zgolj dejstvo, da je bil sklep obdolženca o odpisu terjatev po začetku stečajnega postopka storniran, ne dosega verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v cilju povzročitve insolventnosti družbe. Iz vsega povedanega tako sledi, da poleg spornosti vprašanja glede solventnosti družbe PŠ d.o.o. v času, ko je obdolženec nastopil funkcijo direktorja družbe tudi posamezna ravnanja, kot se mu očitajo iz navedeni razlogov ne zadoščajo za uvedbo preiskave v smeri kaznivega dejanja lažne povzročitve stečaja, niti morebitnih drugih dejanj, katerih zakonski znaki bi lahko izhajali iz opisa dejanja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevo za preiskavo povsem pravilna.

Glede zahteve za preiskavo pod točko II:

18. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za preiskavo, so po ugotovitvi pritožbenega sodišča jasni in razumljivi, zaradi česar ne drži pritožbena navedba pooblaščencev Odvetniške družbe, da je z izpodbijanim sklepom podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kar zadeva vprašanje pridržka lastninske pravice je namreč sodišče prve stopnje sprejelo obrazložitev, ki jo je podalo Okrožno sodišče v Novi Gorici v zadevi St 355/2009, ko je obravnavalo predlog za razrešitev obdolžene M.Š. kot stečajne upraviteljice, in sicer je pri navedbi, da gre pri zadržku lastninske pravice za opcijo v korist prodajalca, dalje še povzelo, da v primeru neizpolnitve obveznosti kupca, prodajalec lahko zahteva, ali vrnitev stvari, ki so predmet prodajne pogodbe ali pa izpolnitev pogodbe, in, da je v obravnavanem primeru prodajalec očitno izbral izpolnitev pogodbe, to je plačilo kupnine. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče svojega stališča glede pridržka lastninske pravice ni obrazložilo.

19. Glede nadaljnjega pritožbenega stališča češ, da je sodišče spregledalo, da je bila pogodba o prodaji strojev med družbo PŠ d.o.o. in družbo L. sklenjena s pridržkom lastninske pravice in da se v primeru dveh neplačil obrokov strojev šteje pogodba za razdrto, v posledici česar so stroji ostali v lasti družbe PŠ d.o.o. in bi jih L. morala vrniti v posest, je ponoviti to, kar je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se ob tem na ugotovitve stečajnega postopka, to je, da stroji v času sklenitve izvensodnega dogovora niso bili last PŠ d.o.o., temveč je bila lastnica družba L., kot je to v izpodbijanem sklepu podrobneje navedeno. Je pa k navedenemu potrebno dodati še sledeče. Obdolženki se očita sklenitev izvensodnega dogovora o poravnavi, ki je bil nato razvezan, ker tako S.V. kot družba BE. dogovorjenega zneska nista plačala. Obdolženki pa se nato dalje očita, da ni ukrenila ničesar, da bi vzpostavila prvotno stanje, to je, da bi stroji bili vrnjeni družbi L., ki jih je ta na podlagi poravnave predala S.V.-ju. Glede na to, da naj bi dejanje obdolženke bilo motivirano s pridobitvijo velike premoženjske koristi S.V.-ja, pa to pomeni, da bi njen naklep moral biti podan že ob sklenitvi dogovora o preiskavi. Obdolženka bi torej morala vedeti, da S.V. in BE. dogovorjenega zneska ne bosta plačala, zaradi česar bo dogovor razvezan, vendar pa tudi pritožba ne pove, katere so tiste okoliščine, ki dokazujejo obstoj utemeljenega suma v smeri naklepa obeh obdolžencev. Zato je izpodbijana odločitev po oceni pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga povsem na mestu.

Glede zahteve za preiskavo pod točko III:

20. Po oceni pritožbenega sodišča iz izpodbijanega sklepa povsem jasno in razumno izhaja, da E.P. pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1 nima statusa oškodovanca kot tožilca. Prav tako tudi ni v nasprotju obrazložitev v 45. točki sklepa češ, da sodišče najprej ugotavlja, da opis dejanja zatrjuje, da je šlo za škodo, ki je bila povzročena upnikom, nato pa trdi, da dejanje nima znakov kaznivega dejanja, ker ne zatrjuje vednost osumljencev, da je družba PŠ d.o.o. postala insolventna. Pri tem pa sodišče verjame obdolžencu češ, da bi stečaj moral predlagati že prvi dan, glede na to, da je bila družba insolventna.

21. Sodišče prve stopnje je pri vprašanju obstoja aktivne legitimacije oškodovanca kot tožilca bilo vezano na opis kaznivega dejanja, pri čemer je najprej navedlo, da se v opisu dejanja ne zatrjuje, da je z očitanim dejanjem škoda nastala oškodovancu kot tožilcu temveč, da je bila kasneje oškodovana stečajna masa. Dalje pa je obrazložilo, da bi bilo moč razpravljati o kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, vendar le, če bi opis dejanja zatrjeval vednost obdolženca, da je družba PŠ d.o.o. postala insolventna in da je bilo ravnanje storjeno zato, da bi izigral upnike. Pomembno je torej, kar je navedeno v opisu dejanja in ne, kako je sodišče ocenilo zagovor obdolženca. Zato se sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami ne strinja.

22. Enako velja tudi za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Tudi v tem delu je potrebno obrazložitev sklepa upoštevati v celoti in ne zgolj parcialno. Bistvo odločitve namreč ni v tem, da je kaznivo dejanje ponarejanje listin le način za storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, pač pa, da pri tem kaznivem dejanju ni oškodovanca. To stališče je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno, saj je varstveni objekt pri kaznivem dejanju ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 poslovni promet, opis dejanja pa tudi ne zatrjuje, da bi oškodovanec kot tožilec bil konkretno oškodovan. Sodišče prve stopnje zato le podrobneje obrazlaga, da bi v primeru, ko bi bila zmanjšana stečajna masa, in bi kot neposredni oškodovanec bil E.P., bilo moč razpravljati o kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1, ali morebiti kakšnem drugem kaznivem dejanju. Vendar kot je poudarilo, je bilo vezano na opis dejanja, ki pa zakonskih znakov morebitnega drugega kaznivega dejanja ne zatrjuje. Prav tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podano konkretno kaznivo dejanje, kolikor je bilo storjeno po tistem, ko je bil uveden stečajni postopek, saj sodišče pravilno ugotavlja, da za uvedbo stečajnega postopka obdolženec ni imel več nobenih pooblastil v družbi in zato tudi ne vodenja poslovnih knjig, kar nenazadnje zatrjuje že sam opis dejanja v zahtevi za preiskavo.

Glede zahteve za preiskavo pod točko IV:

23. Z pooblaščencema oškodovancev kot tožilcev, odvetnikoma P. in S. se ni moč strinjati, ko izpodbijata pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede predmetnega kaznivega dejanja. Ker so sprejete ugotovitve oz. zaključki v sklepu zelo obširne in temeljite, je potrebno v izogib ponavljanju odgovoriti le na bistvene očitke pritožnikov. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenega suma postavilo previsoke dokazne standarde češ, da konkretni očitki (ki jih pritožba povzema) niso dokazani. Kot že večkrat rečeno je sodišče tako pri vprašanju aktivne legitimacije, kot obstoja utemeljenega suma moralo izhajati iz opisa dejanja v zahtevi za preiskavo, na katerega je bilo vezano, z razliko od pravne opredelitve. Že na podlagi opisa dejanja je namreč pravilno ugotovilo, da očitek skrivanja blaga pred evidentiranjem le tega v stečajno maso, ni dokazan, glede na to, da so bili zanj izdani računi. Po opisu zahteve za preiskavo naj bi dogovor obeh obdolžencev šel v smeri, da družba PR. d.o.o. računov za izstavljeno blago ne bo plačala in jih tudi ni, obdolženi S.V. pa je po uvedbi stečajnega postopka, to je 13.8.2009 družbi PR. d.o.o. izdal račune, čeprav tega pooblastila zaradi uvedbe stečajnega postopka več ni imel. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, je vseh spornih 29 računov bilo evidentiranih v knjigovodstvo družbe PŠ d.o.o., dne 13.11.2009 pa je bilo 27 računov plačanih na tekoči račun PŠ d.o.o. v stečaju. Kar zadeva pritožbeni očitek, da preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat nista preštudirala listinskega gradiva na 9 do 11 strani zahteve za preiskavo, je ugotoviti, da ta trditev tako v pisnem mnenju preiskovalne sodnice kot v izpodbijanem sklepu nima podlage, saj sta se oba ukvarjala z možnostjo, da naj ne bi šlo za plačilo spornih računov, kot se je to navajalo v obrazložitvi zahteve za preiskavo. Vendar pa sta takšno možnost argumentirano zavrnila, kar je zunajobravnavni senat tudi navedel na 49. in 50. strani sklepa. Zato tudi ne drži, da slednji nima razlogov o odločilnih dejstvih.

24. Kar zadeva pritožbena izvajanja glede nerazumljivosti razlogov o aktivni legitimaciji oškodovancev kot tožilcev češ, da je ta enkrat podana, drugič pa po stališču sodišča ne, je ponoviti to, kar je bilo že rečeno, in sicer, da je aktivna legitimacija oškodovancev kot tožilcev odvisna od presoje zakonskih znakov kaznivih dejanj, kot so ti navedeni v konkretnem opisu. Razlogi v izpodbijanem sklepu pa so jasni in razumljivi, saj povedo, da v primeru kaznivega dejanja zlorabe položaja po 240. členu KZ-1, oškodovanci kot tožilci nimajo tega statusa, da pa bi ta bil podan v primeru, ko bi šlo za oškodovanje upnikov kolikor bi to dejanje bilo podano. Ker pa očitki iz opisa dejanja niso podani na ravni utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zahtevo za preiskavo tudi v tem delu zavrnilo. Zato pravilnosti tega zaključka tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, kolikor se nanašajo na navedbe A.B. podane policistom, niso mogle omajati.

25. Iz vsega obrazloženega tako izhaja, da pritožbi oškodovancev kot tožilcev pravilnosti izpodbijane odločitve nista ovrgli zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podani pogoji za uvedbo preiskave. Zato je le ponoviti, da mora biti za uvedbo le-te utemeljen sum podan že ob sami zahtevi za preiskavo pri čemer je pri presoji le tega sodišče vezano na opis kaznivega dejanja od katerega pa je odvisno tudi vprašanje aktivne legitimacije. Ker so bile vse nakazane dileme v izpodbijanem sklepu zelo podrobno in izčrpno obrazložene se tako izkaže, da je izpodbijana odločitev povsem pravilna. Neutemeljeni pritožbi oškodovancev kot tožilcev je zato sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo in oškodovancem kot tožilcem posledično naložilo v plačilo sodno takso, ki bo naknadno odmerjena s strani sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 168, 168/3. KZ-1 člen 226, 226/2, 226/3, 235, 235/1, 240, 240/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4Njc4