VSK sodba II Kp 28233/2013

Jedro

S tem, ko je sodišču postal nedosegljiv, je obtoženec sam povzročil situacijo, ko določenih dokazov, ki bi lahko bili njemu v korist, ni bilo moč izvesti in se zato na kršitev pravice do obrambe, ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega S.H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega S.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 določilo kazen enega leta zapora, na kar mu je, sklicujoč se na četrti odstavek 59. člena in prvi odstavek 53. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni petih mesecev zapora, ki je bila določena v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 58169/2011 z dne 20.11.2014, ki jo ni preklicalo, določilo enotno kazen enega leta in štiri mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo 14,82 grama kokaina ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Sodno takso za pogojno obsodbo je na podlagi tarifne št. 7113 in 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) odmerilo na 200,00 EUR, za varnostni ukrep odvzema predmetov po tarifni št. 71110 ZST pa na znesek 50,00 EUR. Odločilo je še, da se stroški poplačajo iz denarja, ki je bil zasežen obtožencu, preostanek pa se mu vrne.

2. Zoper sodbo se zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve enakega varstva pravic in pravice do obrambe oziroma iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave RS v zvezi s členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah, pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z obtoženčevim zagovornikom se ni moč strinjati, ko izpostavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in bi zato morali biti po drugem odstavku 83. člena ZKP iz spisa izločeni. Kršitev naj bi namreč bila podana s tem, da policist B.K. ni imel zakonske podlage za identifikacijo obtoženca, saj njegovo ravnanje ni bilo v ničemer sumljivo, še manj pa protizakonito in zato ni bilo potrebe po identifikacijskem postopku v smislu 4. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol). Po navedenem določilu je identifikacija dovoljena, če oseba s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času, vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali prekršek. Nič od tega pa ni bilo ugotovljeno pri obtožencu, ki je z registriranim motorjem vozil po predpisih, nosil varnostno čelado in pri sebi imel potrebne dokumente. Poleg tega pa je policist B.K. v postopku različno izpovedoval o bistvenih okoliščinah, pa tudi kolikor naj bi obtoženec bil ustavljen zato, ker naj ne bi nosil varnostne čelade, ni bilo potrebno opraviti varnostnega pregleda in pretipati njegove torbice (marsupia), katero je imel pri sebi. Pričakovati pa bi tudi bilo, da bi obtožencu bil izdan plačilni nalog za prekršek, kolikor ni uporabljal varnostne čelade, pa mu tudi ta ni bil. Ker tako ni bilo osnove za njegovo legitimacijo, so nezakoniti vsi dokazi, ki so bili v postopku legitimacije, od obtoženca pridobljeni.

5. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je sodišče prve stopnje o nezakonitih dokazih, ki naj bi bili pridobljeni z identifikacijskim postopkom, že odločalo s sklepom z dne 30.4.2014, zoper katerega pa se obramba tedaj ni pritožila in je sklep postal pravnomočen. Zahtevo za izločitev je nato na glavni obravnavi obramba podala iz istih razlogov, iz katerih je že bila zavrnjena, zaradi česar je sodišče v izpodbijani sodbi kljub temu, da je v postopku ponovno zaslišalo policista B.K., le ponovilo svojo prvotno odločitev. Ker je ta v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložena, jo tudi sodišče druge stopnje v celoti sprejema in ugotavlja, da obtoženčev zagovornik v pritožbi ne izpostavlja okoliščin, ki bi kazale na utemeljenost njegove zahteve za izločitev dokazov. Ta bi eventualno lahko bila utemeljena, v kolikor bi se na glavni obravnavi v dokaznem postopku pojavile nove okoliščine, ki jih ob odločanju na predobravnavnem naroku še ni bilo, oziroma, če bi obramba navedla dodatne argumente ali stališča v prid svoji zahtevi za izločitev dokazov. Tega pa v postopku in tudi v pritožbi obramba ni izkazala, saj zgolj opozarja na posamezna neskladja v izpovedbah policista B.K. glede načina zaustavljanja obtoženca in kako je policist prišel do spoznanja, da se v torbici obtoženca nahaja zavitek s kokainom. Vendar pa je ta neskladja odpravilo že sodišče prve stopnje z obrazložitvijo v prvem in drugem odstavku na šesti strani sodbe, ko je navedlo, da se policist na glavni obravnavi vseh podrobnosti zaradi poteka časa več ni spominjal. Glede na to, da je policist v prvi izjavi navedel, da je vrečko z belo prašnato snovjo videl, ko je obtoženec odprl športno torbico in z roko segel vanjo po osebnih dokumentih, tudi ne drži, da je bil opravljen varnostni pregled. Res sicer je, da je B.K. na glavni obravnavi navedel, da je bil izvršen varnostni pregled in da je v obtoženčevi torbici nekaj zatipal, vendar pa je iz njegove celotne izpovedbe nedvoumno, da je zavitek videl v torbici in da mu ga je obtoženi sam izročil. Pri oceni verodostojnosti njegove izpovedbe je potrebno pač upoštevati, da je B.K. na glavni obravnavi že sam izpostavil, da se podrobnosti več ne spominja in da zato vztraja pri svoji prvotni izjavi. Zato tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo je podal v okviru predobravnavnega naroka in ko je navedel iz katerih razlogov je legitimiral obtoženca in na kakšen način mu je zasegel mamilo. Dejstvo, da obtožencu ni bil izdan plačilni nalog zaradi prekrška, ker naj ne bi uporabljal varnostne čelade, pa že iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni bistveno. Spričo povedanega se tako izkaže, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi niso privedli do drugačnega dejanskega stanja, kot ga je sodišče upoštevalo ob odločanju o zahtevi za izločitev dokazov dne 30.4.2014. Ker dokazi torej niso bili nezakonito pridobljeni, tudi zatrjevana procesna kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje dalje očita, da je s sojenjem v nenavzočnosti obtoženca temu prekršilo ustavno pravico iz 29. člena Ustave RS. Obtoženec je namreč po navedbah pritožbe na glavni obravnavi nameraval dopolniti svoj zagovor, vendar ker je po kriminalistični akciji, imenovani "K." na begu, se zagovornik z njim ni uspel uskladiti glede dokazov in dopolnitve zagovora. Glede na pomisleke o ugotovljenem dejanskem stanju, kot jih je navedlo pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo prejšnjo oprostilno sodbo, je bila tako obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, zaradi česar niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Ker sodišče prve stopnje tudi ni sledilo navodilu pritožbenega sodišča o postavitvi izvedenca medicinske stroke glede vprašanja obtoženčeve odvisnosti od mamil, pa je dejansko stanje tudi glede te okoliščine kot obtoženčevih osebnih prejemkov, glede katerih bi svoj zagovor dopolnil, ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Navedeni očitki niso utemeljeni. Nobenega dvoma tudi s strani pritožbe ni, da je bil obtoženec na glavno obravnavo pravilno vabljen, vendar svojega izostanka ni opravičil, in drugič, da se nahaja na begu, domnevno zaradi policijske akcije v drugi zadevi. Ker je na begu oziroma na neznanem naslovu, pa je kot tak za sodišče nedosegljiv, kar pomeni, da je dokaz z zaslišanjem obtoženca, postal iz objektivnih razlogov neizvedljiv. Zagovornik pa na drugi strani tudi ne zatrjuje, da bi se obtoženec sedaj obravnave želel udeležiti oziroma, da bi sodišče le-to lahko izvedlo v njegovi navzočnosti, razumljivo pa je tudi, da sodišče z nadaljevanjem postopka tudi ne more čakati v nedogled, ne glede na to, da zastaralni rok v času nedosegljivosti obtoženca, ne teče. S tem, ko je sodišču postal nedosegljiv, je obtoženec sam povzročil situacijo, ko določenih dokazov, ki bi lahko bili njemu v korist, ni bilo moč izvesti in se zato na kršitev pravice do obrambe, ne more uspešno sklicevati. Sodišče prve stopnje je spričo povedanega imelo zakonsko podlago za izvedbo postopka v obtoženčevi nenavzočnosti in zaradi navedenih objektivnih zadržkov tudi ni moglo odrediti izvedenstva medicinske stroke, temveč je o utemeljenosti obtožbe lahko odločalo le na podlagi razpoložljivih dokazov.

8. Glede stališča, da bi moralo sodišče glede na napotek pritožbenega sodišča angažirati izvedenca medicinske stroke, saj bi se z njim preverila obtoženčeva odvisnost od mamil, je pojasniti, da je ta dokaz, kot že obrazloženo, postal neizvedljiv, pa tudi sicer izvedba tega dokaza za pravilno razsojo v zadevi ni odločilna. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 19.1.2016 res navedlo, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca medicinske stroke glede obtoženčeve odvisnosti od mamila, vendar zato, ker se sodišče v tedaj oprostilni sodbi sploh ni ukvarjalo z vprašanjem obtoženčeve odvisnosti, temveč je enostavno verjelo njegovemu zagovoru, da je kokain potreboval zaradi premagovanja lastne utrujenosti. Na drugi strani pa je pritožbeno sodišče tedaj tudi opozorilo na relativno veliko količino obtožencu zaseženega mamila in dejstvo, da nihče od ožjih družinskih članov ni opazil posledic obtoženčevega uživanja mamil, kar bi bilo logično pričakovati, kolikor je bila njegova odvisnost od mamil res tako intenzivna, kot jo je sam zatrjeval. Pravilno pa je dalje ocenilo tudi, da obtoženec z mamili ni mogel kar čez noč prenehati, kot je dalje navajal, in kolikor v zvezi s tem pritožba zatrjuje, da sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, da bi samo postavljalo zaključke o obtoženčevi zasvojenosti, je potrebno pojasniti, da gre pri tem za splošna spoznanja, ki so sodišču znana na podlagi številnih drugih podobnih postopkov. Vse navedene okoliščine pa je sodišče prve stopnje sedaj pri novem sojenju ocenilo in tudi na podlagi ugotovitve, da bi zasežena količina mamila zadoščala za kar 150 odmerkov, pravilno zaključilo, da je obtoženec mamilo prenašal z namenom prodaje. Zaradi navedenega se tako izkaže, da tudi zatrjevani pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

9. Glede na pooblastila iz 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi pri olajševalnih okoliščinah ustrezno ovrednotene, tako, da v obtožencu izrečeno kazensko sankcijo ni bilo potrebno poseči. Ker tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Glede na to, da obtoženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Le-to je sodišče druge stopnje odmerilo glede na tarifno št. 7122 Zakona o sodnih taksah, ki določa količnik 1,5 glede na sodno takso, ki je bila izrečena v postopku na prvi stopnji. Glede skupno sodno takso v višini 250,00 EUR, je sodišče pritožbeno takso določilo v višini 375,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 35342/2013-120
• Sodba I Ips 271/2005 in I Ips 310/2005
• Sodba I Ips 32174/2010-75