VSK sklep I Kp 24348/2016

Jedro

1. Pritožnik sicer nima prav, da je sodišče prve stopnje, ko teh dokazov ni izločilo, zaobšlo in izvotlilo pravico priviligirane priče (S.H.), da se odpove pričanju, saj ima S.H. v obravnavani zadevi status obtoženca, ima pa prav, da je prikriti preiskovalni ukrep na podlagi katerega so bili pridobljeni zgoraj navedeni dokazi, posegel tudi v položaj odvetnika kot priviligirane priče, saj naj bi šlo za podatke, za katere velja dolžnost varovanja poklicne tajnosti, ko se je odvetnik z njimi seznanil pri opravljanju svojega poklica ter so se nanašali (tudi) na obrambo obtoženega V.H., torej gre za položaj, ko se s prikritim ukrepom zberejo podatki o komunikaciji med odvetnikom in stranko.

2. Ker sodišče ne sme opreti svoje odločbe na podatke, posnetke, sporočila in dokazila, če gre za take podatke, ki ustrezajo kriterijem iz 237. člena ZKP (v zvezi s petim odstavkom 154. člena ZKP), je potrebno take dokaze iz spisa izločiti že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 285.e člena ZKP).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na predlog za izločitev izsledkov pogovorov CIPI-1: 40478, 40623, 40847, 40882, 40887, 40892, CIPI-2: 65713, 65728, razveljavi in v tem obsegu zadeva pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev; v preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Obtoženčev zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 9.2.2017 predlagal izločitev dokazov iz spisa, katerega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz razlogov po 1. in 3. točki 370. člena ZKP ter 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, oziroma podrejeno, pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči dokaze, kot to izhaja iz predloga zagovornika za izločitev dokazov.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Obtoženčev zagovornik je pod točko A predloga za izločitev dokazov, predlagal izločitev vseh dokazov pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov odrejenih na podlagi odredb ODT Koper opr. št. Ktpp-z- 1/2016 z dne 2.2.2016 in nadaljnjih ter dokazov pridobljenih na podlagi odredbe preiskovalne sodnice sodišča prve stopnje opr. št. Pp 1/2016 z dne 5.4.2016 ter nadaljnjih. Pritožnik je zatrjeval, da je vsebina poročil tajnih delavcev z dne 1.7.2015, 15.1.2016, 11.2.2016, 1.3.2016, 4.3.2016 in 15.3.2016 neresnična oziroma izmišljena, vse v cilju, da bi se izposlovale potrebne odredbe tako državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, da bi policija nad zainteresiranimi osebami lahko izvajala prikrite preiskovalne ukrepe. Pritožnik je v predlogu navedel, kaj v poročilih ni resnično oziroma iz česa sklepa na neresničnost zapisanega ter je predlagal, da sodišče v primeru dvoma v zatrjevano zasliši F.G..

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje predlog za izločitev v tem delu utemeljeno zavrnilo. Pravilno je ocenilo, da odnosi med F.G. in V.H., kot jih je zatrjeval obtoženčev zagovornik v predlogu, niso dokazno podprti, poleg tega njuna morebitna osebna razmerja, glede na to, da je šlo za pogovore v kontekstu obsežne kriminalne dejavnosti, niti niso pomembna. Po oceni sodišča prve stopnje, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je trditev o nelogičnosti tega, da bi F.G. usmerjal tajna delavca h konkurenci, posplošeno sklepanje. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo F.G., ravno tako ni v izpodbijanem sklepu obrazložilo, zakaj temu predlogu ni sledilo. Pritožnik uveljavlja kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, kot tudi kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožnik ima prav, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo predlogu za zaslišanje F.G., vendar ta pomanjkljivost ne predstavlja očitanih kršitev, saj pritožnik v predlogu ni zatrjeval, da prej navedeni tajnim delavce ni povedal tega, kar sta zapisala tajna delavca, niti pritožnik ni to trditev konkretiziral in obrazložil tako, da bi sodišču, glede na predložene dokaze, lahko vzbudil dvom v vsebino poročil tajnih delavcev. Zgolj trditev pritožnika, ki niti nima podlage v zagovoru obtoženca, ne more biti dovolj za postopanje sodišča na način kot ga je predlagal obtoženčev zagovornik na predobravnavnem naroku.

6. Pod točko C predloga za izločitev dokazov je obtoženčev zagovornik predlagal izločitev dokazov, ki jih je državna tožilka predložila v spis po pravnomočnosti obtožnice s predlogom, da jih sodišče izvede kot dokaz v predmetnem postopku. S temi dokazi je bil obtoženčev zagovornik seznanjen šele 13.10.2016, čeprav gre za dokaze, ki so bili izvajani tekom (vendar ne v okviru) tega kazenskega postopka in je bila z njimi seznanjena državna tožilka že v preiskavi za obravnavano kaznivo dejanje izsiljevanja. Pritožnik trdi, da je na ta način državno tožilstvo onemogočalo obrambo obtoženca, da učinkovito izvaja pravico do obrambe tekom preiskave, kot tudi v času vložitve obtožnice. Pritožnik je zatrjeval kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom EKČP.

7. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ocenilo, da je bil obtoženec (še) pravočasno seznanjen z vsemi dokazi, ki ga bremenijo. Okoliščina, da obtoženec in njegov zagovornik s tem dokazi nista bila seznanjena že prej je imela podlago v utemeljenih razlogih (zaradi zakritja izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in policijskih metod v drugi kazenski zadevi, saj so se zoper obtoženca in druge sostorilce izvajali prikriti preiskovalni ukrepi zaradi kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 ter kasneje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Pritrditi je zato potrebno okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na predlog navedla, da bi razkritje dokazov, ki so bili pridobljeni skozi izvajanje PPU v fazi preiskave oziroma pred zaključkom druge zadeve razkrilo celotno preiskavo zoper obtoženega in ostale sostorilce zaradi drugega kaznivega dejanja ter tako ogrozilo samo preiskavo in s tem tudi življenje in zdravje ljudi. Tako je bilo zaradi zaščite javnega interesa v smeri odkrivanja ter razkritja kaznivih dejanj kot tudi zaradi zakritja izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ter posledično policijskih metod upravičeno in sorazmerno, da se v fazi preiskave ter ob vložitvi obtožnice niso še razkrili vsi dokazi, ki naj bi bili pridobljeni zoper obtoženega skozi izvajanje PPU za drugo kaznivo dejanje. Pomembno je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da so bili ti dokazi, ki jih je okrožna državna tožilka vložila v spis po pravnomočnosti obtožnice, dostopni obrambi in bo mogoče na glavni obravnavi izpodbijati obremenilne dokaze, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za zatrjevane kršitve pravic obtoženca.

8. Pod točko B predloga za izločitev dokazov je obtoženčev zagovornik predlagal izločitev izsledkov telefonskih pogovorov s psevdonimom CIPI-1 št. pogovora: 40478, 40623, 40847, 40882, 40887, 40892 in izsledkov telefonskih pogovorov s psevdonimom CIPI-2 št. 65713 in 65728. Pritožnik je v predlogu za izločitev teh dokazov navajal, da gre za prisluhe oziroma pogovore med stranko in zagovornikom (soobtoženim S.H. in pritožnikom), katerega zagovornik zastopa v drugi kazenski zadevi in je tudi soobtoženec v obravnavani kazenski zadevi, kjer se mu očita sostorilstvo pri obravnavanem kaznivem dejanju izsiljevanja. Navedel je, da je preiskovalna sodnica glede teh pogovorov v zadevi opr. št. I Kpr 39827/2016 z dne 12.10.2016 izdala odredbo na podlagi 188. člena ZKP iz katere izhaja, da se vsem, ki imajo pravico do vpogleda v kazenski spis, nalaga, da morajo ohraniti v tajnosti vsebino vseh izjav, ki so jih v posnetkih pogovorih izrekli odvetniki ter da izdaja tajnosti pomeni kaznivo dejanje. Pritožnik je v predlogu navedel, da je okrožna državna tožilka s tem, ko je navedene pogovore oziroma izsledke vložila v obravnavani zadevi ravnala v nasprotju z zgoraj navedeno odredbo preiskovalne sodnice in jih že zaradi tega sodišče v tem postopku ne more uporabiti. Nadalje je pritožnik v predlogu kot razlog, da je potrebno navedene izsledke izločiti iz spisa. utemeljeval z razlogi, ki jih je Ustavnega sodišča RS podalo v odločbi opr. št. U-I-115/14 do 28, Up 218/14-45 z dne 21.1.2016, pri čemer je posebej poudaril del navedb v prej navedeni odločbi v 41. in 42. točki ter zatrjeval, da gre za pogovore, ki se nanašajo na to, kar je obdolženec zaupal pritožniku kot zagovorniku oziroma, da gre za dejstva, za katera je izvedel pri opravljanju poklica in spadajo v okvir poklicne tajnosti. Izpostavljal je, da v primeru, da preiskovalci na te podatke naletijo naključno med preiskovalnim dejanjem, po njih ne smejo poseči. V nadaljevanju je opozoril na telefonski razgovor med soobdolženim S.H. in pritožnikom kot odvetnikom z dne 5.5.2016, ki ga je policija razkrila, nato so sledili še razgovori, katere je državna tožilka predlagala kot dokaz dne 13.10.2016. Pritožnik je v predlogu ocenjeval, da so bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, katero zagotavlja Ustava RS v 4. alineji 29. člena ter s kršitvijo drugega odstavka 235. člena ZKP in 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP, zato je trdil, da je potrebno te dokaze izločiti skladno z določilom drugega odstavka 18. člena ZKP.

9. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na očitano kršitev odredbe preiskovalne sodnice o varovanju tajnosti, saj kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je preiskovalna sodnica s to odredbo dovolila uporabo teh podatkov tudi v drugih kazenskih postopkih, ki tečejo zaradi kataloških kaznivih dejanj in v tem postopku zoper obtoženca gre za tak postopek. Ta odredba tudi ni bila kršena v delu, ko prepoveduje dostop do teh podatkov osebam, ki niso udeleženci takega kazenskega postopka, saj imajo dostop stranke, ki so iste v obeh postopkih ter upravičene osebe sodišča.

10. Pritožnik pa ima prav v delu, da se sodišče prve stopnje ni utemeljeno opredelilo do v predlogu citiranih ustavnih odločb glede varovanja razmerja med zagovornikom in obdolžencem oziroma glede posega v zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko oziroma, da je v tem delu izpodbijani sklep nejasen in nima razumljivih razlogov. Res je, da tudi pritožnikov predlog glede tega ni povsem določen, saj je posebej izpostavljal le kršitev privilegija zoper samoobtožbo, vendar se s tem, ko je v predlogu delno povzel zapisano v 41. in 42. točki odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-115/14 jasno, da je tudi zatrjeval, da navedeni izsledki predstavljajo poseg v zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko, da imajo vsebinsko zvezo z opravljanjem odvetniškega poklica oziroma se nanašajo na obrambo obdolženca, ki ga je zagovarjal, čeprav je komunikacija potekala med obtoženčevim bratom, ki je v obravnavani zadevi soobtoženec in sostorilec ter pritožnikom kot odvetnikom. Pritožnik v pritožbi navaja, da je res, da S.H. in pritožnik v tem postopku nista v odnosu obdolženec – zagovornik, vendar je S.H. brat obtoženega V.H., ki ga pritožnik zagovarja ter je ta v imenu in za račun brata V.H. seznanjal odvetnika s posameznimi dejstvi. Pritožnik sicer nima prav, ko v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje, ko teh dokazov ni izločilo, zaobšlo in izvotlilo pravico priviligirane priče (S.H.), da se odpove pričanju, saj ima S.H. v obravnavani zadevi status obtoženca, ima pa prav, da je prikriti preiskovalni ukrep na podlagi katerega so bili pridobljeni zgoraj navedeni dokazi, posegel tudi v položaj odvetnika kot priviligirane priče, saj naj bi šlo za podatke, za katere velja dolžnost varovanja poklicne tajnosti, ko se je odvetnik z njimi seznanil pri opravljanju svojega poklica ter so se nanašali (tudi) na obrambo obtoženega V.H., torej gre za položaj, ko se s prikritim ukrepom zberejo podatki o komunikaciji med odvetnikom in stranko.

11. Poklicna skrivnost odvetnika je priznana kot temeljna in glavna pravica in dolžnost odvetnika. Korespondenco je potrebno varovati v okviru in za namene pravice do obrambe. Varovanje poklicne skrivnosti odvetnikov je načelo z dvema vidikoma, postopkovnim, ki izhaja iz temeljne pravice do pravičnega sojenja in vsebinskim, ki izhaja iz temeljne pravice do spoštovanja zasebnosti. Postopkovnemu temelju je lahko priključiti pravico obrambe, pravico do pravne pomoči in privilegij zoper samoobtožbo. Vsebinskemu temelju ustrezata zahteva, da morajo vse osebe imeti možnost, da se svobodno obrnejo na odvetnika, čigar poklic obsega nalogo, da neodvisno daje pravne nasvete vsem, ki jih potrebujejo. Poklicna skrivnost uživa okrepljeno zaščito v okviru zastopanja in obrambe stranke. Na podlagi načela sorazmernosti se lahko poklicna skrivnost odvetnikov omeji samo, če so te omejitve nujne. Res je torej, da posegi v zaupno sfero odvetnika in stranke niso absolutni in so ti dovoljeni zaradi pridobivanja podatkov in razjasnitve okoliščin o protipravnem ravnanju odvetnika, tudi kadar tako ravna v zavetju svojega poklica. Poseg v sfero zaupnosti bo dovoljen tudi zaradi pridobivanja podatkov o ravnanju stranke (v razmerju do odvetnika), ki sega onkraj meja odvetniškega poklica. Stranka, ki napeljuje, pomaga ali celo skupaj z odvetnikom, svojim zagovornikom, stori kaznivo dejanje, se na varstvo zaupnosti razmerja med njo in njenim odvetnikom ne more uspešno sklicevati. Določba, ki določa meje odvetniške poklicne tajnosti je 237. člen ZKP, ki odvetniku zagotavlja položaj priviligirane priče, kadar naj bi izpovedoval o dejstvih, za katere je izvedel pri opravljanju poklica. Posebej je urejen položaj obdolženčevega zagovornika, ki je po določbi 235. člena ZKP relativno nesposobna priča. O tem, kar mu je zaupal obdolženec, brez njegovega soglasja ne sme biti zaslišan. Zagovornik je tisti, ki bo obdolžencu svetoval, kako naj se brani, in ki mu bo obdolženec zaupal tudi tisto, česar nikakor ne bi zaupal organom kazenskega postopka. Zato je zaupnost njunega razmerja neločljivo povezana z učinkovitostjo pravice do obrambe in s privilegijem zoper samoobtožbo (1).

12. Najstrožja prepoved, prepoved dokazovanja dejstev, velja za dokazovanje tistega, kar je obdolženec zaupal odvetniku kot svojemu zagovorniku (235. člen ZKP). Zagovornik o tem brez soglasja obdolženca ne more biti zaslišan kot priča – je torej relativno nesposobna priča. Glede drugih okoliščin, za katere je odvetnik izvedel pri opravljanju svojega poklica, ima odvetnik položaj priviligirane priče. To pomeni, da so take okoliščine (dejstva) lahko predmet dokazovanja, vendar je pri tem načeloma prepovedana uporaba dokaznega sredstva – zaslišanje odvetnika kot priče (236. člen ZKP). Zaslišanje odvetnika je treba obravnavati kot poseg v pravico do zasebnosti, ki je dopusten le, če ena od strank tega razmerja - v skladu z ZKP je to odvetnik – izstopi iz sfere zaupnosti, ko se privilegiju odpove. Stopnja varstva zaupnosti razmerja med stranko in odvetnikom je torej manjša. Tretja najmanj varovana raven predstavlja primere, ko mora odvetnik posredovati pristojnim državnim organom tudi podatke iz sicer zaupnih razmerij med njim in njegovimi strankami. V takih primerih odvetnik nima položaja priviligirane priče (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP). V razmerje med zagovornikom in obdolžencem se sme posegati le, kolikor sta bodisi zagovornik bodisi obdolženec, skupaj ali vsak posebej, prestopila meje varstva poklicne tajnosti (2).

13. Ne glede na zgoraj navedeno in kar je po oceni pritožbenega sodišča tudi ključno v tej zadevi, je potrebno opozoriti na določbo petega odstavka 154. člena ZKP, ki določa smiselno uporabo 237. člena ZKP za podatke, posnetke, sporočila ali dokazila pridobljena z uporabo ukrepov iz 150., 151. in 155.a člena ZKP. Določba 237. člena ZKP prepoveduje sodišču opreti sodbo na izpovedbo relativno nesposobne priče (235. člen ZKP) ali priviligirane priče, ki ni bila poučena o pravici odpovedati se pričanju oziroma pouk ni zapisan v zapisniku zaslišanju ali pa se ni izrecno odpovedala tej pravici (236. člen ZKP). Z določbo petega odstavka 154. člena ZKP se torej želi preprečiti, da bi sodba temeljila na izjavah, ki so jih med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov dale priviligirane priče, ki so v kazenskem postopku uporabile privilegij iz 236. člena ZKP. V smeri sodne prakse ESČP, ki se nanaša na zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko in implementacije zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije gre tudi predlagana ureditev posegov v zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko kot izhaja iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ki ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje (št. 007-155/2016 z dne 6.3.2017, EVA 2014-2030-0026), ko se v tej smeri predlaga dopolnitev 154. člena ZKP (3). Ker sodišče ne sme opreti svoje odločbe na podatke, posnetke, sporočila in dokazila, če gre za take podatke, ki ustrezajo kriterijem iz 237. člena ZKP (v zvezi s petim odstavkom 154. člena ZKP), je potrebno take dokaze iz spisa izločiti že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 285.e člena ZKP).

14. Okrožna državna tožilka je, kot že zgoraj navedeno, po pravnomočnosti obtožnice predložila v spis nove dokaze, med drugim tudi tiste, ki se nanašajo na komunikacijo z zagovornikom obtoženega V.H. ter je predlagala, da sodišče te izvede na glavni obravnavi. V kazenskem postopku velja, da morajo biti predlogi strank (tudi dokazni predlogi) konkretizirani in obrazloženi, kar pomeni, da morajo stranke navesti, katera dejstva naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi in s katerimi od predlaganih dokazov. Državni tožilec mora že v obtožnici podati utemeljitev (obrazložitev), v kateri so navedena dejstva, ki se bodo dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov. Ker je v obravnavani zadevi prišlo do situacije, ko je državna tožilka utemeljeno šele po vložitvi obtožnice predložila dokaze s predlogom, da naj se na glavni obravnavi izvedejo, bi morala hkrati navesti oziroma obrazložiti, katera dejstva naj bi se dokazovala s katerim od predlaganih dokazov ter hkrati povedati, zakaj je utemeljen poseg v zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko. Tako ravnanje državne tožilke iz spisovnih podatkov ni razvidno.

15. Glede na zgoraj navedeno se izkaže, da je utemeljena pritožba obtoženčevega zagovornika v delu, kolikor se nanaša na dokaze - izsledke telefonske komunikacije med njim in S.H., ki ima v obravnavani zadevi položaj soobtoženca sostorilca in je brat obtoženega V.H., ki je v stik z zagovornikom, kot navaja obtoženčev zagovornik v pritožbi, stopil tudi v imenu in za račun svojega brata, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da tudi po uradni dolžnosti skupaj s strankami razčisti, ali obstajajo izjeme, ko bi se ti izsledki lahko uporabili kot dokaz v postopku (npr. če bi obtoženec sam zahteval, da se ti posnetki uporabijo kot dokaz, ipd.). Če izjem ne bo ugotovilo, bo moralo te izsledke izločiti. Po uradni dolžnosti bo moralo enako ravnati tudi glede drugih izsledkov ali podatkov enake narave, če se nahajajo v spisu, torej ravnati v skladu z drugim in tretjim odstavkom 285.e člena ZKP.

16. Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.

------------------------------------------------------

op. št. 1: Tako dr. Primož Gorkič, dr. pravnih znanosti v članku Varstvo in meje odvetniške poklicne tajnosti v kazenskem postopku, Pravna praksa 11 do 12, letnik 2015)

op. št. 2: Enako kot pod opombo 1

op. št. 3: Predlagani dodatni šesti odstavek 154. člena ZKP se glasi: Če policija pri izvrševanju ukrepov iz 150., 151. in 155.a člena tega zakona spozna, da pridobljeni podatki, posnetki, sporočila, dokazila vsebujejo podatke iz prvega odstavka 222.a člena tega zakona, mora z njimi brez nepotrebnega odlašanja seznaniti državnega tožilca in izvenobravnavnega sodnika. Izvenobravnavni sodnik lahko po zaslišanju državnega tožilca in ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 222. a člena tega zakona odloči, da se ti podatki in vsi njihovi prepisi uničijo, če je to nujno zaradi zagotovitve varstva pridobljenih podatkov. O naroku izvenobravnavni sodnik sestavi poseben zapisnik. Podatki se uničijo pod nadzorstvom izvenobravnavnega sodnika, ki o tem napravi uradni zaznamek. Glede na predlagano spremembo oziroma dopolnitvijo 222.a člena ZKP so podatki za katere velja nov šesti odstavek 154. člena ZKP podatki o tem, kar je zagovorniku zaupal osumljenec ali obdolženec (2. točka 235. člena) ali če gre za podatke, razkritje katere bi pomenila prekršitev dolžnosti varovanja poklicne tajnosti (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP). Sedmi odstavek predlaganega 222.a člena ZKP določa, da po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave opravlja pristojnosti izvenobravnavnega sodnika iz tega člena predsednik senata.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 15998/2010
• Sodba I Ips 333/2004
• Sodba I Ips 340/2006