VSK sodba Cpg 261/2016

Jedro

Po določbi drugega odstavka 50. člena ZGD-1 lahko sodišče na predlog imenuje poslovodjo, če družba z omejeno odgovornostjo le-tega nima in sicer zaradi smrti, bolezni ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih. Iz določbe jasno izhaja, da ne zadošča zgolj dejstvo, da družba poslovodje nima, temveč mora biti podan še eden od taksativno naštetih pogojev. Namen zakonodajalca torej ni bil, da dopusti sodno intervencijo v vseh primerih, temveč le, kadar je to nujno potrebno. Pri odločitvi, ali gre za nujen primer, je treba izhajati iz pristojnosti in nalog poslovodje. Nujen primer nastane takrat, kadar družbi, njenim družbenikom in upnikom in drugim, ki imajo pravni interes, grozi neka konkretna nevarnost ali škoda, ker poslovodstvo družbe ne deluje. Ali gre za nujen primer, je torej potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, trditveno (in nato dokazno) breme pa je na predlagatelju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki III spremeni, tako da se predlog udeleženca za imenovanje A.M. za poslovodjo nasprotnega udeleženca za čas do imenovanja novega poslovodje v skladu z družbeno pogodbo nasprotnega udeleženca, zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu (točke I., II. in IV) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženca trpita vsak svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo primarni in podrejeni predlog predlagatelja za imenovanje poslovodje družbe A. d.o.o. (točki I in II) in ugodilo predlogu udeleženca ter za poslovodjo A. d.o.o. imenovalo A.M. ter odločilo, da bo njegova funkcija prenehala z imenovanjem novega poslovodje v skladu z družbeno pogodbo (točka III). Odločilo je še, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (točka IV).

2. Zoper sklep se predlagatelj pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču najprej očita kršitev pravice do izjave in pravice do enakega varstva pravic, ker mu ni omogočilo dovolj časa za odgovor na pripravljalno vlogo udeleženca z dne 20.6.2016 z obsežnimi predlogami. Materialnopravno zmotno je stališče, da predlagatelj ni uspel izkazati „drugega nujnega primera“ v smislu generalne klavzule iz drugega odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Predlagatelj je nujnost sodnega imenovanja utemeljeval z nezmožnostjo izvrševanja ene od temeljnih družbeniških pravic, to je pravice do vpogleda in informacije. Sodišče je neobrazloženo zgolj zatrdilo, da institut imenovanja poslovodje ni namenjen varovanju interesov družbenikov. Predlagatelj meni, da je namen instituta tudi zaščita interesov družbenikov. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je predlagatelj v postopku prodaje poslovnega deleža preskočil fazo, v kateri bi moral udeležencu omogočiti pravno zavezujočo izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, saj je predlagatelj objavil zgolj javni razpis za zbiranje ponudb za odkup poslovnega deleža. V nadaljevanju bo treba primernim zainteresiranim kupcem omogočiti pregled poslovanja in šele ko bodo ti podali zavezujoče ponudbe, bodo izpolnjeni pogoji za poziv glede uveljavljanja predkupne pravice. Udeleženec ni izkazal „nujnega primera“, saj zgolj abstraktno tveganje za nastanek škode ne zadošča. Če bi zakonodajalec tako mislil, bi določil, da se v vsakem primeru, ko družba nima poslovodje, lahko predlaga sodna intervencija (ne pa le v nujnih primerih). Ni jasno, kaj pomeni zapis, da zakonodajalec ni predvidel situacije, v kateri bi sodišče izbiralo med dvema kandidatoma in da se bo sodišče zato do vprašanja izbire opredelilo le na načelni ravni, ne bo pa se spuščalo v ugotavljanje škodljivosti ravnanja in boljše usposobljenosti za vodenje nasprotnega udeleženca enega ali drugega kandidata. V tem okviru je zgolj na načelni ravni zaključilo, da ravnanje M.K. v letu 2014 vzbuja dvome v njegovo kredibilnost. Predvsem dejanske ugotovitve sodišča niti ne držijo, saj je K. kljub odstopu vodil družbo do izteka mandata. Če K. po podaji odstopne izjave ne bi bil kredibilen, bi lahko udeleženec predlagal imenovanje novega poslovodje, česar pa ni storil, kar kaže, da se je strinjal z načinom njegovega vodenja. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pomeni ugotovitev sodišča, da predlagatelj ni prerekal navedb udeleženca, da se je K. tudi po izteku mandata še vedno predstavljal za poslovodjo. Ustrezne trditve je predlagatelj podal točki X vloge z dne 8.6.2016. Zaključek sodišča, da zagotavljanje pravice do informacije ne predstavlja nujnega posla, je brez vsebinske obrazložitve. Enaka graja velja tudi glede opredelitve o ustreznosti A.M. (napačna ugotovitev glede preskočene faze pri uveljavljanju predkupne pravice, napačno sklicevanje M. pri zavrnitvi zahteve družbe S. d.o.o. za pridobitev informacij). Sodišče ni obrazložilo zaključka, da naj bi predlagatelj in udeleženec skupaj sprejela odločitev, da je udeleženec zunanji pogodbeni izvajalec računovodskih storitev. Pa tudi če bi se predlagatelj s tem strinjal, to ne pomeni, da se strinja tudi z imenovanjem M. za poslovodjo. V tem delu se sodišče ni opredelilo do večkrat izpostavljenih navedb, da je M. zaposlen pri udeležencu in ima tako možnost neposredno vplivati na vrednost poslovnega deleža, na katerem ima udeleženec predkupno pravico. Podan je konflikt interesov. M. zato ni primeren za poslovodjo, saj je zaradi zaposlitve pri udeležencu neposredno podrejen njegovim navodilom in sledi njegovim interesom. Materialnopravno napačna je zavrnitev podrejenega predloga. Določbo 4. točke prvega odstavka 21. člena Zakona o odvetništvu je treba razumeti širše, da je odvetniku prepovedano opravljanje funkcije poslovodje, če bi ga imenovala skupščina, ne pa tudi, ko ga imenuje sodišče (podobno je odvetnik že poslovodja, kadar je stečajni upravitelj). Poleg tega je sodišče spregledalo, da pri imenovanju poslovodje ni strogo vezano na predloge. Materialnopravno napačna je odločitev, da bo M. opravljal funkcijo poslovodje do imenovanja novega poslovodje v skladu z akti družbe. Sodno imenovanje poslovodje za nedoločen čas pretirano posega v upravičenja družbe (upoštevati je treba posebnosti lastniške strukture nasprotnega udeleženca, v kateri je za imenovanje poslovodje potrebno soglasje). Na ta način je sodišče v celoti uresničilo upravljalske interese zgolj enega družbenika. Ker je odločitev napačna, se predlagatelj pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve. Opozarja še na napačen pravni pouk, saj ni podlage za zapis, da pritožba ne zadrži izvršitve.

3. V odgovoru na pritožbo je udeleženec pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. Meni, da že dejstvo, da družba nima poslovodje in da zakon predvideva prenehanje družbe, če poslovodstvo ne deluje šest mesecev, pomeni konkretno nevarnost, ki utemeljuje obstoj nujnega primera. Brez poslovodje je nasprotni udeleženec neoperativen in je izrazito izpostavljen tveganju nastanka škode, tudi konkretne. Če bi čakali na nastanek škode, bi bilo že prepozno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje združilo obravnavo predlogov obeh družbenikov za imenovanje poslovodje nasprotnega udeleženca. Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče (enako kot že sodišče prve stopnje) predlagatelja po predlogu, od začetka vodenem pod opr.št. Ng 4/2016, imenovalo predlagatelj, predlagatelja po predlogu, pred združitvijo vodenem pod opr.št. Ng 7/2016, pa udeleženec.

6. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZGD-1 lahko sodišče na predlog imenuje poslovodjo, če družba z omejeno odgovornostjo le-tega nima in sicer zaradi smrti, bolezni ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih. Iz določbe jasno izhaja, da ne zadošča zgolj dejstvo, da družba poslovodje nima, temveč mora biti podan še eden od taksativno naštetih pogojev. Namen zakonodajalca torej ni bil, da dopusti sodno intervencijo v vseh primerih, temveč le, kadar je to nujno potrebno (1). Ker gre za izjemo, je omenjeno določbo treba razlagati restriktivno. Takšna ureditev je logična glede na naravo razmerij med družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo. Pri odločitvi, ali gre za nujen primer, je treba izhajati iz pristojnosti in nalog poslovodje. Nujen primer nastane takrat, kadar družbi, njenim družbenikom in upnikom in drugim, ki imajo pravni interes, grozi neka konkretna nevarnost ali škoda, ker poslovodstvo družbe ne deluje. Ali gre za nujen primer, je torej potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, trditveno (in nato dokazno) breme pa je na predlagatelju.

7. Glede na gornja izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako primarni kot podrejeni predlog predlagatelja. Predlagatelj je namreč nujnost primera utemeljeval s trditvami, da mu je bila kršena pravica do informacij, ker družba nima poslovodje. Informacije pa je potreboval, ker namerava svoj poslovni delež prodati. Drži sicer pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da je predlagatelj pri prodaji karkoli prehiteval. Predkupna pravica namreč pomeni (2), da mora prodajalec obvestiti upravičenca o nameravani prodaji stvari določeni osebi in o pogojih prodaje ter da mora ponuditi upravičencu, naj on kupi pod enakimi pogoji. Dokler torej niso znani potencialni kupec in pogoji prodaje, prodajalec ni dolžan ponujati poslovni delež v odkup upravičencu. Kljub temu pa iz dejanskega stanja, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje (in niti ni sporno) ne izhaja, da bi šlo za nujni primer. Ugotovljeno je namreč bilo, da je javni razpis za prodajo deleža v fazi, ko podatke zbirajo kupci, pri čemer je predvideno, da bo postopek trajal najmanj pet let. Predlagatelj se je v zvezi s kršitvijo pravice do informacij skliceval na primer, ko je bila 16.3.2016 zavrnjena pravica do vpogleda in do informacij družbi S. d.o.o. Sodišče je ugotovilo, da se družba S. ni izkazala z ustreznim pooblastilom, M.K. pa takrat, ko je zahteval podatke, ni bil več poslovodja nasprotnega udeleženca. Ta ugotovitev drži in temelji na listinah, ki so v spisu. Pogodba o svetovalnih storitvah je bila namreč sklenjena med nasprotnim udeležencem in S.. Ta pogodba torej ne daje pooblastila družbi S., da v imenu predlagatelja pridobiva informacije od nasprotnega udeleženca. Navsezadnje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je predlagatelj zahtevane podatke že prejel, kar pomeni, da predlagatelj ni izkazal, da bi mu zaradi neimenovanja poslovodje grozila kakšna nevarnost. Zato sta bila pravilno zavrnjena tako primarni kot podrejeni predlog predlagatelja in se pritožbenemu sodišču ni treba spuščati v ostale pritožbene očitke, ki se nanašajo na možnost postavitve odvetnika za poslovodjo. Prav tako ni podana niti kršitev pravice do izjave, saj se vloga, v zvezi s katero pritožnik trdi, da mu izjava ni bila omogočena, ne nanaša na dejstva, ki so bila odločilna za zavrnitev predloga predlagatelja.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da „nujen primer“ ni izkazan niti v predlogu udeleženca. Zgolj abstraktno navajanje posledic (3), če poslovodstvo družbe ne deluje (kar velja praktično za vse družbe), glede na v točki 6. te obrazložitve predstavljena izhodišča namreč ne zadošča. Zatrjevati je treba neko konkretno nevarnost ali škodo, ki grozi, ker poslovodstvo družbe ne deluje. Tudi grozeča škoda je lahko konkretna, zato argument, da bo takrat, ko bo škoda nastala, že prepozno, ne zdrži (4). Sodišče prve stopnje ob povedanem ni imelo podlage za ugoditev predlogu. Če bi namreč njegovo stališče držalo, bi to dejansko pomenilo, da lahko sodišče v vseh primerih imenuje poslovodjo, če tega družba nima. To pa, kot rečeno, očitno ni bil namen zakonodajalca. Navsezadnje pa je tudi sodišče prve stopnje pojasnilo, da je potrebno določbo drugega odstavka 50. člena ZGD-1 razlagati restriktivno. Na pomanjkljivost trditev udeleženca je predlagatelj ves čas opozarjal, udeleženec pa na to ni odreagiral. Ker predlog ob pravilni uporabi materialnega prava ni bil utemeljen, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi očitki glede imenovanega poslovodje.

Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja delno ugodilo, tako da je sklep v točki III. spremenilo in predlog udeleženca za imenovanje poslovodje zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 35. člena ZNP.

------------------------------------------------

op. št. 1: V ostalih primerih je posledica dejstva, da poslovodstvo družbe (šest mesecev) ne deluje, predvidena v sedmi alineji prvega odstavka 521. člena ZGD-1 in sicer pomeni razlog za prenehanje družbe. Obe določbi sta bili v ZGD-1 vključeni z novelo ZGD-1I.

op. št. 2: Določba 507. člena Obligacijskega zakonika.

op. št. 3: Kot je razvidno iz povzetka odgovora na pritožbo in ga zato pritožbeno sodišče ne bo ponovno navajalo.

op. št. 4: Če družba dejansko deluje, najbrž ne bi bilo težko konkretno izkazati, da je podan nujen primer.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 128/2017
• VSL sklep I Cpg 767/2016
• VSK sklep I Cp 17/2004