VSK sodba II Kp 52812/2012

Jedro

V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.

Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornice obdolženega J.Z. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati 195,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Velenju je z izpodbijano sodbo obdolženega J.Z. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po 258. členu KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, to je 1.861,56 EUR stroškov izvedenskih mnenj, 30,40 EUR pričnin ter 130,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in obdolženčeva zagovornica. Okrožni državni tožilec navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP, v zvezi s četrto točko 370. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi na ta način, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v skladu z na zadnji glavni obravnavi podanim predlogom državnega tožilca določi obdolžencu višjo zaporno kazen, v preostalem delu pa potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Zagovornica obdolženega J.Z. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločitve o kazenski sankciji, in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in izda oprostilno sodbo, s katero obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1755/2016 z dne 28.9.2016.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Obdolženčeva zagovornica uvodoma trdi, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za ponavljajočo se dejavnost v določenem časovnem obdobju, saj se obdolžencu očitata dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer najprej nepravilno ravnanje ob prevedbi plač v avgustu in septembru 2008, v nadaljevanju pa neodprava nepravilnosti, in na tej podlagi uveljavlja zastaranje ravnanj v avgustu oziroma septembru 2008. S temi navedbami napada pravno opredelitev kaznivega dejanja, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona.

6. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje nevestnega dela v službi storil tako, da je kot direktor Zdravstvenega doma (ZD) v času od avgusta 2008 do konca leta 2011, najprej avgusta 2008 ob uvedbi novega plačnega sistema v javnem sektorju pri razporeditvi v izreku navedenih delavcev na delavna mesta in razvrstitvi v plačne razrede ter napredovanju zaposlenih delavcev v plačnih razredih nevestno ravnal v nasprotju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, Pravilnikom o sistematizaciji delovnih mest ZD z dne 14.7.2008 ter Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, nato pa ugotovljenih nepravilnosti v zvezi s tem, kljub opozorilom, dlje časa ni odpravil, tako da je posamezne v izreku navedene delavce neupravičeno razporedil na delavna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, prav tako pa po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 v nasprotju s predpisi od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač, čeprav je predvideval, da bo zaradi neupravičene razporeditve delavcev na delovna mesta, za katera niso izpolnjevali pogojev, ter razvrstitve v previsoke plačne razrede in posledično neupravičenega povišanja plač ter opustitve zahtevkov za vračilo preveč izplačanih plač za ZD nastala večja premoženjska škoda, ki je zaradi preveč obračunanih neto plač, prispevkov in dohodnine tudi nastala, in sicer v višini najmanj 154.361,82 EUR.

7. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali gre za eno kaznivo dejanje, ali nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za realni stek več kaznivih dejanj, že večkrat obrazložilo, da kazenskopravna teorija in sodna praksa poznata primere, ko je izvršitev kaznivega dejanja že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj (1). V takih primerih je že "po sili zakona" izključen stek (na primer sestavljena ali alternativna kazniva dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločenim številom ponavljanj itd.). V istih sodbah je obrazložilo tudi, da obstajajo življenjski primeri, pri katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek ali nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za take primere lahko gre pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.

8. V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delavna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v skupni višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do pridobitve večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno. Povedano drugače, obdolženec je svoje celotno ravnanje usmeril v realizacijo točno določenega cilja; nepravo, ki ga je zasledoval, je bila pridobitev večje premoženjske koristi. Obdolženec je imel jasno ciljno predstavo, njegova volja kot bistveni element direktnega naklepa je bila od vsega začetka njegovega delovanja usmerjena v dosego (končnega) cilja. Tako oblikovana volja obdolženca je po svojem bistvu namen, usmerjen v določen cilj. V tem kontekstu gre za takšno homogenost obdolženčevega ravnanja, da z življenjskega in pravnega stališča pomeni celoto oziroma eno samo dejanje (2), ki ustreza tako zakonskemu opisu kaznivega dejanja po 262. členu prejšnjega KZ kot po 258. členu KZ-1 (3). Vrhovno sodišče je že v več sodbah zavzelo stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, je kaznivo dejanje storjeno, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnost in od takrat teče zastaranje kazenskega pregona (4). V konkretnem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano z iztekom roka, ki je zajet v obtožbi, to je konec leta 2011, in je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno opredelitev dejanja po 258. členu KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Glede na to, da za obravnavano kaznivo dejanje znaša zastaralni rok šest let (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), je treba ugotoviti, da do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo in je pritožbeno stališče o kršitvi kazenskega zakona glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona na podlagi 3. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena neutemeljeno.

9. Obdolženčeva zagovornica v pritožbi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z vprašanjem, ali ima obdolženec kot direktor Zdravstvenega doma Velenje status uradne osebe. Na zgrešenost zagovorničine presoje tega pravnega vprašanja je v svoji sodbi s tehtno argumentacijo opozorilo že sodišče prve stopnje (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe) in zavzelo pravilno stališče, da je obdolženec kot direktor javnega zavoda imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti. Ker pritožnica zgolj ponavlja že ocenjevana lastna pravna stališča, ne navaja pa nobenih novih ali dodatnih argumentov, ki bi terjali dodatno razlago, se pritožbeno sodišče na prepričljive prvostopenjske zaključke v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Zato očitana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Obdolženčeva zagovornica nima prav, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, v čem naj bi bilo obdolženčevo ravnanje v nasprotju s Pravilnikom o sistematizaciji delovnih mest ZD, saj je v opisu dejanja v izreku sodbe ta očitek glede posameznih navedenih delavcev konkretno opredeljen in tudi utemeljen v obrazložitvi sodbe. Na tej podlagi smiselno uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena zato nista podani.

11. V tistem delu pritožbe, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zagovornica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke tako glede ravnanja obdolženca kot njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožnica pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Ko zagovornica v pritožbi vztraja pri trditvi, da so obravnavane prevedbe izvajale strokovne službe ZD in je obdolženec kot direktor le podpisoval pogodbe oziroma anekse, je to trditev že zanesljivo ovrglo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe za svojo presojo navedlo prepričljive razloge (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako pritožnica ne more uspeti, ko izraža pomisleke o verodostojnosti izpovedb J.K. in drugih prič, ki so izpovedovale o opozarjanju obdolženca na nepravilnosti, saj je sodišče prve stopnje vse te izpovedbe natančno povzelo in skrbno analiziralo ter argumentirano obrazložilo svojo presojo (točka 11, 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega pritožnica s protispisnimi trditvami, opozarjanjem na pretirane podrobnosti in zgolj nakazovano nenaklonjenostjo teh prič do obdolženca ne more ovreči. Začasna narava Vmesnega poročila o opravljenem nadzoru na podlagi 43. člena ZSPJS v ZD z dne 28.7.2010, ki jo nadalje izpostavlja pritožnica, za presojo subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Pritožnica vztraja tudi pri trditvi o nedorečenosti oziroma nejasnosti zakonodaje, ki je urejala določitev plač javnih uslužbencev po prevedbi, in se v podkrepitev te trditve sklicuje na izpovedbo priče M.Š., vendar so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem (točka 9 in naslednje) tako obširni, jasni in prepričljivi, da jim ni kaj dodati. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke mag. I.K., v prepričljivost njegovih zaključkov pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma. Zato pritožnici ni mogoče pritrditi, da je obdolženec storil zgolj napako in ni zavestno kršil predpisov. Tudi zaključek o tem, da obdolženec ni zahteval vračila preveč plačanih plač, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi poglobljene ocene izvedenih dokazov, tega pritožnica zgolj s sklicevanjem na nejasnost zakonodaje, kar je bilo v izpodbijani sodbi utemeljeno ovrženo, ne more izpodbiti. Dokazni predlogi za opravo poizvedb v zvezi z nepravilnimi prevedbami v drugih javnih zavodih in pridobitev prepisov zvočnih posnetkov oddaje Radia Slo. Dogodki in odmevi z dne 5.11.2013 po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačne ugotovitve subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja. Da bi pritožnica uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe pa po povedanem niso take, zato ne morejo biti deležne uspeha. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen in ni podana uveljavljena kršitev 14. člena Ustave RS.

12. Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pokazal, da niso podani utemeljeni razlogi za njeno spremembo v smeri pritožbenih predlogov okrožnega državnega tožilca in obdolženčeve zagovornice. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v 27. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na kazensko sankcijo tako, da se je utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe in v njenem okviru tudi določitev primerne zaporne kazni in primerne preizkusne dobe. Ko si obdolženčeva zagovornica prizadeva za določitev nižje zaporne kazni in krajše preizkusne dobe v izrečeni pogojni obsodbi, se sklicuje na obdolženčevo nekaznovanost in časovno oddaljenost kaznivega dejanja, vendar so navedene okoliščine v izpodbijani sodbi ustrezno ovrednotene. Zagovornica v pritožbi poudarja še, da je obravnavani postopek sam po sebi že vplival na obdolženca in njegovo družino, kar pa ne izkazuje tiste olajševalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni in preizkusne dobe obdolžencu v korist. Okrožni državni tožilec si prizadeva za določitev višje zaporne kazni v izrečeni pogojni obsodbi, vendar neuspešno. Prav vsem okoliščinam, na katere se sklicuje pritožnik, je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, dalo prav tisti pomen, ki ga posamezna od izpostavljenih okoliščin zasluži, in sicer ni v preveliki meri upoštevalo olajševalnih okoliščin (obdolženčeva nekaznovanost in časovna odmaknjenost dejanja), kakor tudi ni premalo pozornosti posvetilo teži samega dejanja in obteževalnim okoliščinam (vzdrževanje protipravnega stanja daljše časovno obdobje in višina povzročene škode). Zato tudi v tem delu ni bilo razlogov za poseg v izpodbijano sodbo.

13. Glede na povedano pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca in obdolženčeve zagovornice niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

14. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 195,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah - ZST-1), v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje.

-----------------------------------------------

op. št. 1: Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 444/2008 z dne 16.4.2009, I Ips 47032/2010 z dne 10.1.2013, I Ips 51408/2010 z dne 12.11.2015 in I Ips 11925/2009 z dne 16.6.2016.

op. št. 2: Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 11925/2009 z dne 16.6.2016.

op. št. 3: (Uradni list RS, št. 55/08 in 66/08 – popravek, z novelo, objavljeno v Uradnem listu RS št. št 39/09).

op. št. 4: Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 274/2004 z dne 9.2.2006, I Ips 444/2008 z dne 16.4.2009 in I Ips 11925/2009 z dne 16.6.2016.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 238/2013
• sodba I U 435/2012
• VSL sodba I Kp 1376/99