VSK sodba II Kp 2309/2013

Jedro

Kaznivo dejanje po 173. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) je mogoče storiti le z direktnim naklepom, torej tako, da se je storilec zavedal svojega ravnanja in ga tudi hotel storiti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka – sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1- Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega J.K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in kaznivo dejanje izdelave in posesti pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Obtožencu je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje izdelave in posesti pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 sedem mesecev zapora, nakar mu je na podlagi pravil o odmeri kazni v steku izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Na podlagi petega odstavka 176. člena KZ-1 je obtožencu vzelo zasežene elektronske nosilce s seksualnimi vsebinami. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan deloma poravnati stroške kazenskega postopka in sicer tiste iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 164,20 EUR, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob uporabi omilitvenih določil obtožencu omili kazen oziroma mu zniža kazen tudi v primeru, da niso podani pogoji za uporabo omilitvenih določil, še podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je podala odgovor okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali ima opis dejanja kot ga je vsebovala obtožnica v 1. točki vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja (uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP). Po oceni pritožnika opis kaznivega dejanja tako kot ga je vsebovala obtožnica v 1. točki nima znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, saj se glede na besedno zvezo v tenorju obtožnice, obtožencu ni očitalo, da je storil karkoli protipravnega na škodo oškodovanke K.P., ampak na škodo njene mame, ki je starejša od 15 let. Po njegovi oceni se namreč besedna zveza „od nje zahteval“ navezuje na oškodovankino mamo, saj je obtožnica očitala, „da naj bi kot partner oškodovankine mame, K.P., roj. 1997, od nje zahteval, naj se sleče, naj ga poljubi na usta, ...“. Pritožnik ocenjuje, da je potrebno upoštevati slovnična pravila, v najslabšem primeru pa je opis dvoumen, nepregleden in nerazumljiv ter ne bi smel iti v škodo obtoženca. Ker je sodišče prve stopnje poseglo v opis kaznivega dejanja tako, da je dodalo besedno zvezo, da je obtoženec od oškodovanke K.P. zahteval opisana dejanja, je po trditvah pritožnika tudi prekoračilo obtožbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeni kršitvi nista podani. Kot pravilno odgovarja okrožna državna tožilka, je iz obtožnice v 1. točki jasno izhajalo, da je z besedno zvezo „kot partner oškodovankine mame“ poudarjen obtoženčev položaj oziroma sorodstveno razmerje v družini, z nadaljnjo navedbo „K.P., roj. 1997, od nje zahteval, naj se sleče, naj ga ...“ pa je pojasnjeno, da je bila oškodovanka K.P., rojena 1997, v času storitve kaznivega dejanja mlajša od 15 let ter da je obtoženec od slednje zahteval opisana ravnanja. Nobenega dvoma ni, da sta tako obtoženec kot tudi njegov zagovornik tako tudi razumela obtožbene očitke, saj je v tej smeri tudi šel zagovor obtoženca, kateremu je bilo jasno, kdo je v obravnavani kazenski zadevi oškodovanka in kaj se mu očita. S tem, ko je sodišče prve stopnje v sodbeni izrek vneslo boljšo stavčno zvezo ni prekoračilo obtožbe.

7. Pritožnik trdi, da je v izpodbijani sodbi izostala celostna ocena izvedenih dokazov, zaradi česar so razlogi sodbe nejasni, sami s seboj v nasprotju ter nimajo podlage v izvedenih dokazih. S tem pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Posledično je po oceni pritožnika sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon, saj bi moralo dejanje, ob popolni in pravni ugotovitvi dejanskega stanja, presojati po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in ne po tretjem odstavku istega člena. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v obsegu očitanih dejanj, saj je ta manjši, blažji in izveden v krajšem časovnem obdobju, kar vpliva tudi na izrek kazenske sankcije. Trdi, da je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke in prič jemalo iz konteksta (samo v delih, ki so bili oškodovanki v prid). Po oceni pritožnika, potem ko izpostavlja vsebino izjav in izpovedb danih v predkazenskem postopku, Centru za socialno delo in na sodišču, zaključuje: da se je obseg in teža dejanj z vsakim novim zaslišanjem oškodovanke, kot tudi njene mame in babice večala, potencirala, dramatizirala in opisovala na hujši način; da si izpovedbe oškodovanke in prič v posameznih delih nasprotujejo, kar vliva dvom v njihovo objektivnost; da se oškodovankina resnicoljubnost postavi pod vprašaj zaradi njene osebnosti, kot so jo opisovale zaslišane priče; da je za večino prostočasnih aktivnosti oškodovanka že imela predhodno odobritev staršev oziroma jih je nemoteno izvajala, kar v celoti ovrže njeno izpovedbo, da ji je obtoženec pogojeval aktivnosti s spolnimi dejanji in se tako izkaže, da je sama privolila v ta dejanja; da je oškodovanka večkrat naga hodila po hiši, kar pomeni, da ni imela nobenih predsodkov in je očitno tudi želela, da jo gledajo nago; da se je tudi večkrat usedla na kolena obtožencu, ob čemer je bilo njeni mami in babici neprijetno, kar kaže na to, da je to njeno ravnanje bilo že navzven neobičajno, očitno tudi izzivalno ter je s tem zagotovo obtoženega tudi dražila oziroma mu izkazovala nekaj več, kot le golo ljubezen do očima ter na ta način sama prispevala k njegovemu ravnanju.

8. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožnik nima prav, ko trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zasledilo nasprotij v njenih razlogih, ravno tako ocenjuje, da imajo ugotovljena dejstva podlago v izvedenih dokazih na glavni obravnavi, razloge pa je sodišče prve stopnje določno, jasno in natančno izoblikovalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik s tem dejansko uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik zmotno daje poudarek domnevnim izjavam prič v predkazenskem postopku (iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih), saj te po ustaljeni sodni praksi niso dokaz na katerega bi lahko sodišče oprlo svojo sodbo. Dejansko stanje obravnavane zadeve je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodba je oprta na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP), ocena dokazov pa je skladna z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in skladna z drugim odstavkom 355. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi v skladu s šestim in sedmim odstavkom 364. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno in razčlenjeno utemeljilo razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrolne okoliščine za pravno relevantna dejstva. Razlogi so prepričljivi, razumni in življenjsko sprejemljivi ter so posledica pravilne analize (ocene) obtoženčevega zagovora ter izpovedb zaslišanih prič ter drugih izvedenih dokazov. Argumente, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Nenazadnje je sodišče prve stopnje razpolagalo s delnim priznanjem obtoženca, ki je posamezna dejanja opisana v izreku izpodbijane sodbe priznal, glede teh in preostalih očitkov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razpolagalo tudi z verodostojno izpovedbo oškodovanke, ki je bila podprta z drugimi dokazi, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. V obravnavani zadevi se je potrebno vprašati, ali je imela oškodovanka kakšen poseben razlog (motiv), da bi se zlagala, da je obtoženec, poleg dejanj opisanih v izreku izpodbijane sodbe, ki jih je priznal, storil tudi dejanja, ki jih obtoženec ni priznal. Pritožnik logičnega in sprejemljivega odgovora na to vprašanje ne podaja. Nima prav, da se je teža očitanih dejanj z vsakim novim zaslišanjem oškodovanke potencirala, dramatizirala, ampak je oškodovanka, ko je odgovarjala na vprašanja strank in sodišča podrobneje pojasnjevala obravnavane dogodke, o čemer pred tem ni bila povprašana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča oškodovanka ni imela razloga, da bi po krivem izpovedovala. Pritožnik ima prav, da se s časom podrobnosti pozabijo, vendar obravnavani očitki, ki jih je obtoženec zanikal, to je, da je od oškodovanke zahteval, da ga poljubi na usta in da se ga dotika po spolnem udu, da je oškodovanko dotikal po mednožju ter da se je pred njo štirikrat (in ne le dvakrat kot je sam priznal) samozadovoljeval, niso podrobnosti za katere bi bilo razumljivo, da se jih s časom pozabi. Zato ne more čuditi, da je oškodovanka, potem, ko je o dogodkih podrobneje izpovedovala, obelodanila tudi dejanja, ki jih je obtoženec zanikal. Okoliščina, da je oškodovanka o dejanjih spregovorila šele 16.12.2012 ni „skrajno neverjetno in neživljenjsko“ kot trdi pritožnik v pritožbi. Nasprotno, v podobnih postopkih, ki jih sodišča obravnavajo, je skoraj pravilo, da žrtve, ki so bile spolno zlorabljene, o tem spregovorijo po daljšem časovnem obdobju, velikokrat šele potem, ko odrastejo. Enako velja za okoliščino, da spolne zlorabe nista zaznali oškodovankina mama in babica, kar se pritožniku zdi „sila neverjetno“. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izhajajo tudi iz obtoženčevega zagovora, da je oškodovanka sama prispevala k njegovemu ravnanju. Tudi če bi to držalo, protipravnost obravnavanega dejanja in krivda obtoženca ne bi bila izključena. Te pritožbene navedbe ne držijo in nimajo podlage v izvedenih dokazih ter so protispisne. Res je, da je oškodovanka obtoženca včasih tudi objela in se mu usedla v naročje, vendar je prepričljivo izpovedala, da je to počela zato, ker je obtoženca obravnavala kot očeta in takrat, ko je bila potrebna tolažbe, kar sta potrdili tako priči K.S. in D.S., ki sta jasno izpovedali, da se jima ni zdelo nič nenavadnega, saj sta to vzeli kot objem očeta in hčere oziroma je oškodovankina mati na glavni obravnavi pojasnila, da je na to gledala kot na otroka, ki sede na kolena očetu. Izvedeni dokazi tudi niso potrdili, da bi oškodovanka hodila po hiši gola (in da je očitno želela, da jo vidijo golo), saj je oškodovankina mati izpovedala, da je oškodovanko videla takrat, ko je šla pod tuš in da je bila lahko ovita v brisačo, ko je šla iz svoje sobe pod tuš. Tudi, če bi držala okoliščina (kar pa v izvedenih dokazih nima podlage kot zmotno trdi pritožnik), da je oškodovanka svoji mami pojasnila obravnavana dejanja „v smehu“ kot trdi pritožnik, to ni nenavadno, saj je potrebno upoštevati naravo očitkov, o katerih je žrtvam spolnih zlorab težko izpovedovati in jih pojasnjevati, poleg tega življenjske izkušnje učijo, da se s smehom pogosto skuša prikriti različna neugodja in zadrege. Pritožnik nima prav, da je oškodovanka obtožencu „dajala signale, ki jih je napačno razumel in so ga tudi vzpodbudili k samemu početju“. Nasprotno izhaja iz prepričljive izpovedbe oškodovanke in zaslišanih prič, ki so to zanikale. Pomembna je izpovedba priče I.K., kliničnega psihologa in izpovedba priče J.P., pedopsihiatrinje, ki sta zaznala znake, ki sta jih povezovala s spolnimi zlorabami, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 19. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik tudi nima prav, da je klinični psiholog I.K. oškodovanko obravnaval le enkrat, saj jo je obravnaval večkrat med 7.1.2013 in 18.3.2013. Jasno je izpovedal, da je pri njej zaznal znake, ki jih je povezoval s spolnimi zlorabami in so se odražali v oškodovankini zaprtosti in depresivnem reagiranju, neugodni samopodobi, čustveni stiski in težavah s spanjem. Kljub temu, da je oškodovanka bila pri pedopsihiatrinji J.P. le enkrat, je slednja kljub temu uspela pri oškodovanki zaznati čustveno stisko, ki jo je opredelila kot posttravmatsko stresno motnjo. Pri njej je zaznala strah pred obtožencem in občutek krivde za razdor družine. Stanja, ki jih je navajala oškodovanka, je priča opredelila kot posttravmatsko stresno motnjo, značilno posledico spolnih zlorab. Glede na vse izvedene dokaze in delno priznanje obtoženca je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca „preiskovalnega psihologa, pedopsihiatra“ kot trdi pritožnik v pritožbi, saj v obravnavani zadevi že izvedeni dokazi dajejo podlago za gotovost, da je bila oškodovanka v očitanem obdobju spolno zlorabljena in da je bil obtoženec tisti, ki je to spolno zlorabo izvršil. Povsem nepomembna okoliščina je, kar izpostavlja pritožnik, da je razredničarka oškodovanke povedala, da si je oškodovanka kdaj tudi kaj izmislila, saj se te „izmišljene stvari“ ne nanašajo na obravnavana dejanja, o katerih je izpovedala oškodovanka in imajo podlago tudi v drugih izvedenih dokazih, kot je jasno in določno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Nobene podlage nima trditev pritožnika, da je šlo pri oškodovanki za „namišljeno žrtev“. Trditev pritožnika, ki jo v pritožbi večkrat ponavlja, da je imela oškodovanka „vseskozi fante“, nima podlage v izvedenih dokazih in je protispisna. Okoliščina, da je oškodovanka v očitanem obdobju tudi imela fanta (njene starosti) pa ni nič nenavadnega.

10. Tudi očitek, da je obtoženec inkriminirane spolne prakse zoper oškodovanko izvajal z zlorabo svojega položaja, je po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo dokazan in ima o tem sodba sodišča prve stopnje v 22. in 23. točki prepričljive razloge, ki jih pritožnik ni mogel izpodbiti. Da oškodovanka ni potrebovala posebne odobritve za vnaprej planirane dejavnosti (kot npr. odhod na odbojko, kar izpostavlja pritožnik v pritožbi), ni dvoma, bil pa je (tudi) obtoženec tisti, ki ji je dovoljeval izhode zaradi druženja s prijatelji (fantom), kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec oseba, kateri je bila oškodovanka zaupana v učenje, vzgojo in varstvo, da so se zlorabe dogajale v času, ko sta bila sama doma, da sta imela oškodovanka in obtoženec zelo zaupen odnos in da je obtoženec oškodovanki pomagal pri učenju. Prepričljivo je sodišče prve stopnje v 23. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da obtoženec v razmerju do oškodovanke ni bil kdorkoli oziroma nekdo, ki se mu je slučajno ponudila prilika in jo je izkoristil. Ni šlo za enkratno dejanje, pač pa za kontinuirano dejanje skozi daljše časovno obdobje. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je obtoženec tako ravnal v obdobju od leta 2008 do poletja 2012, zato pritožnik v pritožbi to časno obdobje neutemeljeno izpodbija. Oškodovanka je prepričljivo izpovedala, da je obtoženec „s tistim začel v šestem razredu, v letu 2008“. Oškodovanka je jasno in prepričljivo povedala, da si tega, kar je obtoženec z njo počel ni želela, da je trpela in da se je počutila izdano. Pritožnik neutemeljeno in v nasprotju z izvedenimi dokazi izpostavlja okoliščino, da oškodovanka ni imela nikakršnih učnih težav v šoli, saj je med drugim priča B.V. izpovedala, da je bila oškodovanka dekle, ki je precej vase zaprto in taka navzven ni izražala svojih čustev, priča J.P. pa je izpovedala, da je oškodovanka imela težave s koncentracijo in posledično z učenjem ter težave s spanjem. Pritožnik v pritožbi večkrat izpostavlja posamezne dele iz vsebine uradnih zaznamkov o izjavah prič v predkazenskem postopku, vendar pritožbeno sodišče, kot že zgoraj, odgovarja, da so priče vsa relevantna dejstva verodostojno pojasnile na sodišču in so njihove izpovedbe take, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik poudarja, da se že vrsto let ukvarja z zastopanjem oseb v primerih, ki zadevajo spolne zlorabe, zato mu je gotovo jasno, da tudi ni nenavadno, da oškodovanka očitanih spolnih dejanj pred samo ravnateljico B.V. „sama od sebe sploh ni omenila“. Pri tem pritožnik spregleda, da oškodovanka sama od sebe ni omenila niti dejanj, ki jih obtoženec priznava.

11. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni postavilo izvedenca „preiskovalnega psihologa“ ter izvedenca računalniške forenzike. Pravno relevantnost predlaganih dokazov obramba ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče prve stopnje pa je vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo že z izvedbo drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je v 9. točki prepričljivo obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja psihologije in v 10. točki zakaj je zavrnilo predlog državne tožilke za postavitev izvedenca pedopsihiatra, ravno tako je v 7. točki prepričljivo obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca računalniške forenzike. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in ni kaj dodati. Pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje prezreti izpovedbo prič D.M. in N.M., pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da izpovedbi teh prič za obravnavano zadevo nista ključni. Verodostojnost izpovedbe oškodovanke je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo že na podlagi njene izpovedbe in drugih izvedenih dokazov, zato za presojo njene kredibilnosti postavitev izvedenca kliničnega psihologije ni bila potrebna. Pritožnik v pritožbi izpostavlja okoliščine, ki po njegovi oceni kažejo na neverodostojnost oškodovankine izpovedbe, vendar je bilo že zgoraj pojasnjeno, da izhaja iz protispisnih navedb ali iz okoliščin, ki verodostojnosti oškodovanke ne zmanjšuje.

12. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjalo zgolj z objektivnimi elementi kaznivih dejanj. Res je, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil z direktnim naklepom, vendar odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot trdi pritožnik v pritožbi. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je mogoče storiti le s krivdno obliko direktnega naklepa. Enako velja za kaznivo dejanje izdelavo pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. V 11. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je na podlagi ocene izvedenih dokazov prišlo do gotovega zaključka, da je podana obtoženčeva kazenska odgovornost za obravnavana kazniva dejanja. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženčeva krivda izključena, ker ob storitvi obtoženec ne bi bil prišteven (tretji odstavek 1. člena KZ-1). Prištevnost se tudi predpostavlja, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bila izpostavljena nobena okoliščina, ki bi utemeljevala drugačne zaključke. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, obtoženec in obramba pa nista izpostavljala ter sodišče prve stopnje tudi iz izvedenih dokazov ni ugotovilo nič takega, kar bi izključevalo pravni zaključek, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom. V 22. in 23. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo razloge za ugotovitev, da je obtoženec inkriminirane spolne prakse zoper oškodovanko izvajal z zlorabo svojega položaja (zloraba položaja tudi predpostavlja direktni naklep) ter navedlo odločilna dejstva in razloge, na podlagi katerih je mogoče napraviti nedvoumen zaključek o krivdni obliki direktnega naklepa, torej, da se je obtoženec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti. Ker sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo drugih dejstev in okoliščin, ki bi izključile obtoženčevo krivdo, teh obramba tudi ni izpostavljala in jih ne izpostavlja v pritožbi, pritožnik nima prav, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni ukvarjalo s subjektivnimi elementi obravnavanega kaznivega dejanja.

13. Tudi glede kaznivega dejanja izdelave in posesti pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, kot je opisano v 2. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi pritožnik, dejansko stanje je tudi pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožnik nima prav, da obtoženčev zagovor ni dokaz ter da nima procesno pravnih učinkov. Obtoženčevo priznanje, da je avtor posnetkov, ki so bili najdeni na elektronskih medijih, zaseženih pri hišni preiskavi je bilo jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje od 24. do 26. točke izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje v bistvenih okoliščinah priznal (skozi kazenski postopek se je postavljalo predvsem vprašanje glede števila posnetkov oškodovanke, to je tistih posnetkov, ki ustrezajo zakonskemu znaku pornografske ali drugačne seksualne vsebine), kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki, dodatna oziroma bolj poglobljena argumentacija v izpodbijani sodbi ni bila potrebna. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca računalniške forenzike, ali je bilo zavarovanje dokazov (fotografij in posnetka) opravljeno v skladu z ZKP. Razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da obramba ni trdila, da je bilo s temi postopki kaj narobe in tudi ni ponudila nobenih argumentov za kaj takega, ampak se je želela z izvedbo predlaganega dokaza šele prepričati, če je bilo s temi postopki vse v redu ali ne. Pritožbeno sodišče verjame pritožniku, da ni strokovnjak s področja računalništva, vendar ni izkazal, da mu je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje onemogočeno angažirati tovrstnega strokovnaka, ki bi mu v tej zvezi pomagal pri obrambi oz. pri utemeljitvi dokaznega predloga. Okoliščina, ki jo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da se med zaseženim materialom nahajajo tudi identične fotografije, ne ustvarja dvoma, da se je material zavaroval v nasprotju z ZKP kot navaja pritožnik v pritožbi. To vprašanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno raziskalo ter je o tem v 25. in 26. točki podalo prepričljive in razumne razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da niso bili podani razlogi za izločitev dokazov „v skladu s 83. členom ZKP“ kot nasprotno trdi pritožnik v pritožbi.

14. Pritožnik nima prav, da ni dokazov, da bi obtoženec oškodovanko fotografiral v letu 2008 ter da mu je oškodovanka morala pozirati in prikazovati intimne dele telesa. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 24. točki izpodbijane sodbe, je oškodovanka v zvezi s tem pojasnila neobremenjeno in v prostem pripovedovanju, da je obtoženec dejanje začel v letu 2008, ko je obiskovala 6. razred in z njimi nadaljeval dotlej, ko je začela obiskovati 1. letnik srednje šole. Povedala je tudi, da je pogosto od nje zahteval, da se sleče in pozira v določenih položajih. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni razlogov za dvom v verodostojnost oškodovankine izpovedbe, pritožnik nima prav, da zaključki sodišča niso „dokazno podprti“. Ravno tako nima prav, da je kriminalna količina zaseženega materiala (125 fotografij in en video posnetek) majhna količina; nasprotno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je to velika količina, ki se odrazi tudi pri kazenski sankciji.

15. Pritožnik ima prav, da je v letu 2008 veljal kazenski zakonik, ki je glede obravnavanega kaznivega dejanja milejši (prejšnji 187. člen KZ v primerjavi s sedanjim 176. členom KZ-1), vendar je KZ-1 stopil v veljavo prvega novembra 2008, kar pomeni, da je v novembru in decembru 2008 že veljal 173. člen KZ-1 oziroma tretji odstavek 173. člena, ki je inkriminiral tudi proizvodnjo in posedovanje seksualnega gradiva. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe oškodovanke zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec dejanje začel izvrševati v letu 2008 in z njimi nadaljeval do tedaj, ko je oškodovanka začela obiskovati 1. letnik srednje šole, navedeno pomeni, da je potrebno obravnavano dejanje tako kot je opisano v točki 2 izreka izpodbijane sodbe pravno kvalificirati po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, kot je pravilno ravnalo tudi sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji, tako v smeri pritožbenih navedb kot tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, opisano v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, obtožencu določilo zaporno kazen tri leta in šest mesecev ter za kaznivo dejanje izdelave in posesti pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, kot je opisano v 2. točki izreka izpodbijane sodbe določilo kazen sedem mesecev zapora. Ravnalo je tudi pravilno, ko je, na podlagi določb o steku iz 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 27. in 28. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen (izrečena enotna kazen) večja ali manjša. Pravilno je ovrednotilo olajševalne okoliščine ter obteževalno okoliščino, da je obtoženec obe kaznivi dejanji izvrševal skozi daljše časovno obdobje. Pritožnik nima prav, ko se zavzema za uporabo omilitvenih določil iz 51. člena KZ-1. Ko pri tem izpostavlja okoliščine, ki po njegovi oceni terjajo uporabo omilitvenih določil, izhaja iz dejstev, ki v obravnavani zadevi niso podana (npr. da je oškodovanka prispevala k temu zaradi svojega obnašanja, da ni zlorabil svojega položaja, da dejanja niso bila tako obsežna, da je količina zaseženega materiala majhna). Olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje nimajo narave posebno olajševalnih okoliščin in ne omogočajo uporabe omilitvenih določil, poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo obteževalno okoliščino, kot zgoraj obrazloženo. Pritožnik nima prav, da sta določeni kazni prestrogi in da je prestroga tudi izrečena enotna kazen. Za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, za kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave in posesti pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 pa je predpisana kazen od šestih mesecev do osmih let zapora. Sodišče prve stopnje je obtožencu določilo kazni na skoraj spodnji meji predpisanih, ker pa je tudi ugotovilo obteževalno okoliščino, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni bilo pogojev za dodatno znižanje določenih kazni oziroma izrečene enotne zaporne kazni. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obteževalni in olajševalnim okoliščinam dalo pravo težo, izpostavljene okoliščine, ki so po oceni pritožnika (posebno) olajševalne, pa, ali niso podane, ali pa nimajo relevantnega vpliva.

17. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka – sodne takse iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1247/2000
• VSL sodba Kp 967/93
• VSL sodba Kp 1503/93