VSK sodba I Cp 78/2016

Jedro

Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. Ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, ni bil postavljen. Toženka se ni zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji.

Toženka zmotno meni, da je bila kršena pravica do odgovora na nasprotno tožbo. Sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi.

Izrek

Pritožba tožnice po tožbi (toženke po nasprotni tožbi) se zavrne in v izpodbijanem delu (ugodilni del II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Uvodoma pritožbeno sodišče zaradi jasnosti navaja, da bo v nadaljevanju Z.J. označevalo kot toženko, S.G. pa kot tožnika, kot sta to storila že sodišče prve stopnje in pritožnica.

2. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, s katerim je toženka zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada poslovni delež tožnika v družbi L. d.o.o. in predlagala, da ostane tožniku delež v višini 50 %, sama pa postane imetnica poslovnega deleža v višini 50 %. V nadaljevanju je v II. točki izreka sodbe odločeno o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in sicer (1.) da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: dve stanovanji v večstanovanjski hiši z ID št. 1 in sicer stanovanje št. 1 in stanovanje št. 2 ter skupni deli, kot je natančneje opredeljeno v izreku; dvorišči na parc. št. 1 in parc. št. 2, obe k.o. P. (2.) da si pravdni stranki zgoraj ugotovljeno skupno premoženje razdelita tako, da tožnik postane izključni lastnik zgoraj navedenih nepremičnin, kar je toženka dolžna priznati in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ga bo nadomestila sodba; (3.) da v skupno premoženje spadajo tudi zneski kupnin in najemnin, ki jih je toženka prejela iz naslova prodanega skupnega premoženja ter prejema najemnin iz dajanja v najem skupnega premoženja in sicer kupnina v višini 135.000,00 EUR iz naslova prodane zemljiške parcele št. 1. k.o. B., kupnina v višini 100.000,00 EUR iz naslova podanega posameznega dela št. 1 v stavbi št. 1 k.o. P., kupnina v višini 18.778,00 EUR iz naslova prodane zemljiške parcele št. 1 k.o. S., najemnina v višini 45.000,00 EUR iz naslova oddaje v najem posameznih delov št. 2 in št. 3 v stavbi št. 1 k.o. P. in pripadajočih skupnih delov in štirih dvorišč; (4.) da je delež vsake od strank na skupnem premoženju ½; (5.) da je toženka dolžna iz naslova že prodanega skupnega premoženja tožniku plačati znesek 129.389,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od delnih zneskov, kot je natančno opredeljeno v izreku; (6.) da se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne; (7.) da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Toženka v pritožbi navaja, da sodbo izpodbija, kolikor je z njo (v II. točki izreka) ugodeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

4. Najprej graja presojo njenega ugovora jurisdikcije slovenskega sodišča in opozarja na svoje trditve, da je potrebno celotno skupno premoženje ugotavljati in deliti v enem postopku pri istem sodišču, ne glede na to, da se nahaja v Sloveniji in v Italiji. Glede na to, da je skupno premoženje pretežno v Italiji, je za ugotovitev in selitev po njenem mnenju pristojno sodišče v Italiji z uporabo italijanskega prava. Do tega, da se obravnava vse premoženje, se sodišče ni opredelilo. Ker ni ugotavljalo obsega skupnega premoženja v Italiji, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka se sklicuje na stališče sodne prakse in teorije, da je skupno premoženje enovit in nedeljiv pravni pojem, kot posledica skupnosti vseh premoženjskih pravic obeh zakoncev skupaj, po nedoločenih deležih. Ločeno obravnavanje posameznih delov skupnega premoženja bi lahko imelo za posledico zaradi morebitnega drugačnega obravnavanja v Italiji, tudi različne deleže strank na posameznih stvareh skupnega premoženja, kar bi bilo materialnopravno napačno. Nepravilna in z ničemer izkazana je ugotovitev sodišča, da se pretežni del skupnega premoženja nahaja v Sloveniji, kar naj bi izhajalo iz tožbe in nasprotne tožbe. Toženka ni bila pasivna, predložila je seznam skupnega premoženja v Italiji, plačala tudi predujem za cenilca, da bi dokazala, da je pretežni del premoženja v Italiji. Na laž je postavila trditve toženca, da v Italiji ni skupnega premoženja. Prav tako je razumno obrazložila, da je tožbo v Sloveniji vložila izključno zaradi tega, da bi izposlovala začasno odredbo, ki je bila zavrnjena in je zato lahko tožnik prodal stanovanja družbe L. d.o.o. Zakaj bi morala toženka tožiti za ugotovitev obsega in delitev skupnega premoženja v Italiji, ko pa je umaknila tožbo zaradi enega dela skupnega premoženja v Sloveniji. Glede na navedeno toženka primarno meni, da bi bilo potrebno nasprotno tožbo tožnika zavreči, ker kljub pozivu sodišča v tožbo ni zajel skupnega premoženja v Italiji, podrejeno pa zahtevek zavrniti.

5. V nadaljevanju toženka navaja, da je sodišče nepravilno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo polovice prejete kupnine od prodaje zemljiške parcele št. 1 k.o. B.. Nepremičnina je bila res kupljena v času trajanja zakonske zveze, vendar je toženka dokazala, da jo je kupila s sredstvi, ki so bila njeno posebno premoženje. Sodišče je enostransko ocenilo izvedene dokaze, predvsem izpovedi prič M.M. in M.J. kot neprepričljivi. Zakaj neprepričljivi in zakaj je verjelo tožniku, da je sam zagotovil kupnino, ni obrazložilo. Mati toženke je kot upravičenka prejela tako imenovano pokojnino po pokojnem možu, očetu toženke in jo razdelila med otroke. Sklep o dedovanju po očetu ne bi dokazoval ničesar izven nespornih dejstev kdo so bili dediči. Tudi ni jasno, zakaj bi se morala toženka natančno spominjati zneska kupnine. Pri vseh nepremičninah je to nerazumno pričakovati. Bolj pomembne so okoliščine, ki ostanejo v spominu in se dokazujejo, da je bila kupnina plačana iz sredstev, ki jih je toženka prejela iz naslova italijanske pokojnine.

6. Nadalje toženka trdi, da je nepravilno ugodeno tudi zahtevku tožnika za plačilo polovice prejete kupnine od prodaje zemljiške parcele št. 1 k.o. S. v letu 2005, ko še ni bilo niti govora o razvezi. Zakonca sta bila še v normalnih, dobrih odnosih in je šlo za njun skupni projekt za gradnjo večstanovanjskega objekta. Zakaj bi sicer tožnik imenoval toženko za prokuristko. Sodišče je ugotovitev oprlo zgolj na dejstvo, da je bila kupnina plačana in da toženka ni dokazala, da bi polovico kupnine izročila tožniku. Tožnik ni dokazal, da bi zahteval polovico kupnine niti da bi mu pripadala. Čeprav je predstavljala skupno premoženje in bila nakazana na njen račun, sta jo zakonca porabila za skupne namene. Tožnik ni z ničemer dokazal, da bi si toženka kupnino prisvojila oziroma odtujila.

7. Sodišče je po mnenju toženke nepravilno obravnavalo razširitev nasprotne tožbe z dne 28.4.2014, ki ni bila vročena toženki niti ni bila pozvana na odgovor. Tudi če bi šlo za priviligirano spremembo tožbe, to ne pomeni, da toženka nima pravice nanjo odgovoriti, sodišče pa ji je to pravico odvzelo. Toženka ni bila dolžna odgovarjati brez poziva sodišča. Toženka je obrazloženo nasprotovala obravnavi te vloge, vendar je sodišče te ugovore zavrnilo in nadaljevalo z zaslišanjem toženke o dejstvih in zahtevkih iz vloge z dne 28.4.2014, ki je bila toženki vročena zgolj v vednost in je toženka utemeljeno sklepala, da sodišče te vloge brez njenega soglasja in odgovora ne bo upoštevalo kot dovoljeno spremembo tožbe. V vsakem primeru bi moralo sodišče toženko pozvati na odgovor v primernem roku.

8. Tožbeni zahtevek za najemnino je bil v nasprotni tožbi napovedan in postavljen z vlogo z dne 28.4.2014. Z ugoditvijo zahtevku v tem delu in s predhodno opustitvijo vročitve razširjene, spremenjene tožbe v odgovor je sodišče toženki odvzelo pravico do obravnavanja. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Podrejeno je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je toženka prepričljivo zavrnila sprejem najemnine. Odpoved najema po izteku roka ni nikakršen dokaz o plačilu najemnine. Najemnina je bila določena v pogodbi, ki se ni izvrševala in zato najemnina ni bila plačana. Dokazno breme glede izvajanja pogodbe in plačila najemnine je bilo na tožniku, ki plačila ni dokazal.

9. Toženka še trdi, da ni točna ugotovitev v točki 40 sodbe, da toženka ni oporekala zakonsko določenemu deležu zakoncev na skupnem premoženju. Na naroku 1.6.2015 je razumno pojasnila, da bi se s tem strinjala, če bi sodišče obravnavalo tudi skupno premoženje v Italiji. Na celotnem skupnem premoženju je delež pravdnih strank kot bivših zakoncev enak.

10. Pritožba meni, da je popolnoma zgrešena odločitev sodišča, da je toženka dolžna karkoli plačati iz naslova prvih dveh prodanih stanovanj v P., ki sta bili prodani v času trajanja zakonske zveze in naj bi bili po ugotovitvah sodišča prodani po volji in v soglasju obeh strank. S tem odpade možnost, da bi tožnik lahko na ta račun kaj zahteval. Ni dokazov, da bi si toženka kupnino prilastila zase, saj je šlo za soglasno razpolaganje zakoncev. Toženka je bila morda res nerodna pri izražanju in se je večkrat razburila, ni pa ji možno očitati, da je lagala, medtem ko je tožnik očitno in dokazljivo lagal, da je toženka stanovanji prodala sama in zadržala celotno kupnino, česar sodišče ni ustrezno sankcioniralo.

11. Brez pravne podlage in zato napačna je odločitev, da si pravdni stranki razdelita skupno premoženje tako, da tožnik postane izključni lastnik dveh stanovanj in dveh parkirišč. O dodelitvi slednjih v sodbi ni obrazložitve, pri tej odločitvi pa pride do izraza zmotna obravnava samo dela skupnega premoženja. Zmotno je stališče sodišča, da posebne okoliščine narekujejo civilno delitev, ravno nasprotno. Bolj primerno bi bilo, da se ugotovi le obseg in delež na skupnem premoženju v Sloveniji in se po končanem postopku v Italiji opravi še fizična ali civilna delitev nastale solastnine.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem med pravdnima strankama, ki sta nekdanja zakonca. Postopek se je začel s tožbo toženke. Glede na vsebino pritožbe je predmet preizkusa ugodilni del sodbe v II. točki izreka o zahtevku po nasprotni tožbi (1). Tožnik je v nasprotni tožbi zahteval ugotovitev obsega skupnega premoženja, ugotovitev, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in predlagal tudi delitev premoženja. Z zahtevkom po navedbah toženke ni zajel skupnega premoženja, ki ga imata stranki v Republiki Italiji. Drugače ne izhaja niti iz spisovnih podatkov.

Glede jurisdikcije:

14. Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP)(2). Pritožba ne more omajati sodbe z očitkom napačne uporabe njegovih določb. Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. 64. člen namreč jasno določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Tak spor je tudi spor nekdanjih zakoncev o njunem skupnem nepremičnem premoženju. Poleg tega je potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 67. člena ZMZPP, ki izrecno ureja pristojnost v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci. V teh sporih, ki se nanašajo na premoženje v Republiki Sloveniji, je pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če toženec nima prebivališča v Republiki Sloveniji. Glede na tretji odstavek istega člena je sodišče Republike Slovenije v teh sporih pristojno ne glede na to, ali zakonska zveza še traja ali je prenehala ali pa je ugotovljeno, da ne obstaja.

15. V konkretni zadevi je nadalje nepomembno, ali je pretežni del skupnega premoženja strank v Sloveniji ali v Italiji. V zvezi s tem sta stranki imeli nasprotujoče trditve, ki ju je sodišče povzelo v 17. točki sodbe (tako tudi tožnikove iz vloge z dne 25.5.2011, češ da je pretežen del premoženja v Sloveniji). Iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče pri presoji jurisdikcije to okoliščino štelo kot pravno pomembno. Za to tudi ni pravne podlage. V kolikor pritožba v zvezi s tem meri na drugi odstavek 67. člena ZMZPP (3), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bilo to pravilo (upoštevaje tudi drugi odstavek 53. člena ZMZPP) aktualno, če bi tožeča stranka po tožbi ali nasprotni tožbi postavila zahtevek, ki bi terjal tudi odločitev o premoženju v tujini. V tem primeru bi bilo glede na drugi odstavek 67. člena odvisno od nasprotne stranke, ali se bo odločalo tudi o premoženju v tujini. V konkretnem primeru pa ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, s strani tožnika ni bil postavljen (in nesporno tudi ne s strani toženke v njeni tožbi). Toženkine trditve, da pretežen del premoženja ni v Sloveniji, pač pa v Italiji zato po oceni pritožbenega sodišča niso relevantne.

16. Pritožba po mnenju pritožbenega sodišča tudi sicer ne more uspeti s sklicevanjem na to, da je skupno premoženje enoten in nedeljiv materialnopravni pojem. Načeloma to drži, kar pa ne pomeni, da tožbe, ki ne zajame vseh predmetov skupnega premoženja, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Glede na ustaljeno sodno prakso je mogoče tudi ločeno obravnavanje posameznih enot, saj zakonec s tožbo ni dolžan zajeti vsega skupnega premoženja. Praviloma pa velja, da ni mogoče določiti različnih deležev na različnih predmetih skupnega premoženja (4). Zato je tedaj, ko s tožbo niso zajeti vsi predmeti in je med strankama sporna višina njunih deležev na skupnem premoženju, potrebno zaradi ugotavljanja deležev upoštevati in vrednotiti celotno premoženje ter določiti enotne deleže na skupnem premoženju kot celoti. V konkretnem primeru iz sodbe ne izhaja, da bi bila deleža na skupnem premoženju med pravdnima strankama sporna. Pritožba s svojim zatrjevanjem nasprotnega ne more uspeti. Toženka po podatkih spisa ni ugovarjala trditvi tožnika, da sta njuna deleža enaka, to je vsakega ½. Tudi ne trdi, da bi se zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Toženkina navedba, da bi se ob upoštevanju premoženja v Italiji strinjala z enakimi deleži (skladno z zakonsko domnevo), kaže ravno na nasprotno. Glede na navedeno toženka sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji.

V zvezi s spremembo nasprotne tožbe:

17. Protispisna je trditev toženke, da ji vloga s spremembo nasprotne tožbe, ki jo je sodišče prejelo 28.4.2014 (vložena je bila dne 25.4.2014), ni bila vročena. Vročena je bila njenemu pooblaščenemu odvetniku dne 5.5.2014 (razvidno iz vročilnice na listovni št. 54 spisa), kar je pravilno, skladno s 137. členom ZPP. Z vsebino se je torej lahko stranka seznanila in nanjo odgovorila. Drži pritožbena trditev, da je v tej vlogi tožnik na novo uveljavljal zahtevek na račun najemnin za obdobje od 15.3.2007 do 15.3.2010, kar pomeni razširitev in s tem spremembo tožbe (5). Vendar pa toženka zmotno meni, da ji je bila kršena pravica do odgovora in da bi v izogib tej kršitvi morala obvezno prejeti še poseben pisni poziv k odgovoru na to razširitev, pri čemer naj bi ji bila vloga vročena zgolj v vednost. Gre za sprenevedanje. Iz spisa ne izhaja, da bi sodišče stranki vročalo vlogo zgolj v vednost. Pooblaščenec toženke pa je prava uka stranka in ve, da je vložitev vloge stranke v postopku procesno dejanje, vročanje vlog drugi stranki pa (praviloma) namenjeno ravno uresničitvi njene pravice, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotnika. To velja tudi za vlogo, ki vsebuje spremembo tožbe, zato je bilo jasno, da prejem vloge predpostavlja uresničitev možnosti, da zaradi varstva lastnih interesov v pravdi reagira nanjo z ustreznim odgovorom. Pritožba sicer ne ponuja tehtnih navedb, ki bi merile na napačno uporabo določbe 185. člena ZPP, ki ureja postopanje z nasprotno tožbo. Ta med drugim določa, da se potem, ko je toženi stranki sprememba tožbe vročena, šteje, da je v spremembo privolila, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, pri čemer pa mora imeti stranka dovolj časa, da se pripravi na obravnavanje po spremenjeni tožbi. Kolikor toženka s pritožbo meri na to, da ji ni bil zagotovljen primeren rok za odgovor, pa pritožbeno sodišče pripominja, da spisovni podatki kažejo ravno nasprotno. Prvi narok za glavno obravnavo po spremembi tožbe je bil npr. opravljen šele 3.9.2014. Na tem naroku se je toženka očitno spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, ne da bi sami spremembi ali navedbam v spremembi tožbe predhodno sploh vsebinsko oporekala. Toženka po podatkih spisa na naroku 3.9.2014 niti ni bila zaslišana, sicer pa so pritožbene navedbe o obrazloženem nasprotovanju obravnavi te vloge pavšalne.

K presoji zahtevka glede posameznih enot skupnega premoženja:

18. V zvezi s presojo zahtevka, ki se nanaša na najemnine od oddajanja nepremičnin v P., je potrebno odgovoriti še na toženkin očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka je pred samo razširitvijo tožbe trdila, da ne prejema nikakršne najemnine, ker se nepremičnin ne oddaja v najem. Po spremembi tožbe ni podala nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi ugovarjala zahtevku na račun najemnin. Sedaj zanjo ni sporna sodbena ugotovitev, da je toženka stanovanja pravdnih strank v P. sama oddajala v najem. Sodba v 36. do 39. točki obrazložitve vsebuje prepričljive razloge tudi o tem, da je bila najemna pogodba realizirana in je od njene sklenitve za dobo treh let pa do podpisa sporazuma z najemnikom o odpovedi pogodbe tudi prejemala najemnino. S svojo pavšalno pritožbo sodbe v tem delu toženka ni izpodbila.

19. Kar se tiče nepremičnine parcelna št. 1 k.o. B., ni sporno, da je bila kupljena tekom trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Tožnikovim trditvam, da gre za skupno premoženje, je toženka ugovarjala s trditvami, da gre za njeno posebno premoženje, ker naj bi celotno kupnino za nakup prispevala njena mati iz naslova pokojnine po možu. Glede na okoliščine je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z vprašanjem, ali gre za posebno premoženje, na toženki. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tega bremena ni zmogla. Ne le, da so njene navedbe o tem same po sebi premalo konkretne, po sodbenih ugotovitvah so se izkazale za neprepričljive in nedokazane. Pri tem ne drži očitek, da sodišče ni navedlo, zakaj je verjelo tožniku (bil je bolj nazoren in natančen glede okoliščin nakupa nepremičnine). Pritožba izpostavlja dokazno oceno M.M. in M.J., spregleda pa, da sta govorili le o tem, da ju je toženka seznanila z namenom, da bo podedovani denar vložila v nakup nepremičnine, pri čemer iz njunih izpovedi in drugih dokazov niti ne izhaja, da bi znesek pokojnine, ki naj bi ga prejela toženka od pokojnine po očetu, po višini sploh dosegel znesek kupnine (sodbenih razlogov, da je kupnina po izpovedi tožnika znašala 20 milijonov takratnih lir, toženka konkretizirano niti ne prereka, pri čemer ni mogoče spregledati vsebine zapisnika o izpovedi toženke, da naj bi na račun pokojnine prejela 12 milijonov lir). Pritožbena graja v tem delu je zato neutemeljena.

20. Glede kupnine za parc. št. 1 k.o. S., ki jo je toženka po tožnikovih navedbah in sodbenih ugotovitvah leta 2005 prodala družbi L. d.o.o. in kupnino v celoti zadržala: tožnikovim navedbam glede tega dela zahtevka je toženka po podatkih spisa nasprotovala s pavšalno trditvijo, da so neutemeljene. Zato so zdajšnje pritožbene trditve o okoliščinah v času prodaje in o tem, da sta kupnino zakonca porabila za skupne namene, neupoštevna pritožbena novota, s katero se pritožbeno sodišče vsebinsko ne sme ukvarjati.

21. Sodišče je delno ugodilo zahtevku tožnika, kolikor je vtoževal polovico kupnine od (med trajanjem zakonske zveze prodanih) stanovanj v P. in sicer je zahtevek v zvezi s stanovanjem 1.E zahtevek zavrnilo (glej 28. točka obrazložitve). Zato pritožbene navedbe, kolikor se ukvarjajo s tem stanovanjem, niso pravno pomembne za pritožbeni preizkus. Kar se tiče stanovanja E.2, ki je bilo po sodbeni ugotovitvi prodano 21.7.2006, je sodišče odločitev utemeljilo z izčrpnimi razlogi in celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, vključno z izpovedjo kupca, ki je natančno izpovedal o plačilih kupnine. Zaključka, da si je toženka zadržala večji delež kupnine, kot bi ji pripadal (več kot ½), pritožba z lastno parcialno dokazno oceno tožnikove izpovedi ni omajala. Mimo siceršnjih razlogov sodbe izpostavlja še dejstvo, da je do same prodaje prišlo s soglasjem obeh strank, kar pa samo zase ne pomeni, da si dela kupnine ni neupravičeno prilastila oz. da tožnik ne more zahtevati, kar je toženka preveč zadržala.

Sodbena odločitev o delitvi premoženja:

22. Kot je pravilno navedeno že v izpodbijani sodbi, sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi (6). Ker je tako, neutemeljeno graja točko II.2 izreka. Pritožbeno sodišče pripominja, da iz konteksta sodbenih razlogov v 41. točki in naslednjih dovolj jasno izhaja, da se nanašajo tudi na parkirišča, ki jih zajema sodbeni izrek.

23. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče ni našlo niti uradoma upoštevnih kršitev (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe - ugodilni del II. točke izreka (353. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------

op. št. 1: Zoper odločitev po tožbi v I. točki izreka se toženka ne pritožuje.

op. št. 2: Uredba sveta (ES) št. 44/2001 se v tovrstnih sporih glede na vsebino njenega 1. člena ne uporablja.

op. št. 3: Ta se glasi: Če je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji, in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije.

op. št. 4: Primerjaj: odločbe VS RS II Ips 624/2008, II Ips 131/94, II Ips 939/2008 in VSL sklep II Cp 1067/2013, VSL sodba in sklep II Cp 941/2013.

op. št. 5: Drži pritožbena trditev, da je bil prej (v nasprotni tožbi) zahtevek na tej podlagi zgolj „napovedan“.

op. št. 6: V sklopu navedb o jurisdikciji se je zavzemala le zato, da se celotno premoženje v Italiji in Sloveniji ugotavlja in deli v enem (istem) postopku v Italiji, na kar je že odgovorjeno.

Datum zadnje spremembe:

17.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 397/2012
• VSL sklep Cpg 1010/93
• VSL sklep II Cpg 719/2002