<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 136/2016

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2016:I.CP.136.2016
Evidenčna številka:VSK0006831
Datum odločbe:06.10.2016
Senat, sodnik posameznik:Špela Prodan (preds.), Tatjana Markovič Sabotin (porč.), Berta Žorž
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:sklenitev pogodbe - dispozitivnost določil OZ

Jedro

Sodišče bi moralo upoštevati, da se stranki glede plačila za opravljeni posel s pogodbo lahko avtonomno dogovorita, zato bi moralo presoditi določbe pogodbe kot avtonomnega prava, da bi lahko zaključilo, upoštevaje tudi določbe ZNPosr ter OZ, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, ugodilni del sodbe in odločba o stroških (točki I in III izreka) se razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 20.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2008 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica je vtoževala plačilo posredniške provizije pri poslu z nepremičnino tožencev. Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj pogodbe o posredovanju. Iz branja sodbe ni jasno kaj sodišče šteje za pravno podlago zahtevka, ali je to pisna pogodba, ki jo je „post festum“ podpisala toženka in je tožnik (pravilno drugi toženec) ni nikoli podpisal, ali je to kakšna ustno sklenjena pogodba o nepremičninskem posredovanju. Sodišče ugotavlja, da je v času sklepanja sporne pogodbe v letu 2007 oziroma 2008. Posredovanje z nepremičninami je urejal Zakon o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju: ZNPosr). Bistveno nasprotovanje tožencev tožbenemu zahtevku je bilo, da pogodba pred prodajo nepremičnine 12.2.2008 med tožencema in družbo V. d.o.o. ni bila sklenjena. Šele naknadno je tožnica prinesla tožencema na dom Pogodbo o nepremičninskem posredovanju štev. 15/7 in jo datirala nazaj z datumom 5.8.2007 z razlogi, da to potrebuje le za arhiv ter je toženka tej tožničini zvijači nasedla, toženec pa pogodbe ne želel podpisati. Opozarja na določbe ZNPosr, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Res je, da se je izoblikovala praksa, da je potrebno šteti, da je skladno s teorijo realizacije iz 58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) veljavno sklenjena tudi ustna pogodba, če je realizirana, toda pritožnika v nadaljevanju menita, da je pogodba, ki je antidatirana, nična in tožencev ne zavezuje. Sploh pa je toženec niti ni podpisal. Tudi ustna pogodba o nepremičninskem posredovanju s tožencema ni bila sklenjena. V sodbi so nasprotja o odločilnih dejstvih, o tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter prepisov ter med samimi temi listinami, podan je pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Toženca sta izpovedala, da jima splošni pogoji niso bili nikoli izročeni, tožnica tega ni zanikala, sodišče se glede tega ne opredeli. Dejstvo je, da sta toženca podpisala specialno pooblastilo 10.12.2007 z jasno določenim okvirom (pridobitev določenih listin), to pa kaže na to, da nista želela, da tožnica posreduje pri prodaji. Pogodba o posredovanju je datirana vsaj štiri mesece pred podpisom pooblastila (5.8.2007 - 10.12.2007) in če bi imela tožnica res sklenjeno pogodbo, bi bila s to pogodbo pooblaščena za vsa opravila, tudi za prodajo nepremičnine. Vsega tega sodišče ne upošteva. Nenazadnje tožnica po podaji pooblastila ni pridobila drugega kot potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 17.12.2007, drugi dve listini (Lokacijska informacija in Sklep o neuveljavljanju predkupne pravice) pa nosita datum 29.1.2007, to je kar 11 mesecev pred podpisom pooblastila. B.G. je izpovedal, da nepremičnine nikoli ni iskal za nakup, pač pa za najem, in tudi V. d.o.o. mu sprva ni nudil možnosti najema, pač pa le nakup in je zato odstopil od dogovarjanja. Predstavniki V. d.o.o. pa so nato stopili v kontakt s prodajalcema. Sodišče se ni opredelilo do pričevanje tožnice v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, Pg 263/2012, kjer je izpovedala, da je bil dejanski naročitelj posredniškega posla prav B.G. in ne toženca. Iz zaslišanja strank izhaja, da je tožnica prvi toženki dala pogodbo v podpis šele, ko je izvedela o prodaji. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov tožencev o obveznih sestavinah pogodbe o nepremičninskem posredovanju v smislu določb ZNPosr. Dejansko stanje je nepopolno in nepravilno ugotovljeno, napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče tudi ni presodilo vsebine pogodbe o nepremičninskem posredovanju, kjer je tožnica kot avtorica besedila v odebeljenem tisku poudarila, da strošek provizije plača kupec - tretja oseba, ki jo je posredoval posrednik. Pogodbeni stranki sta breme provizije torej prevalili na kupca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica s tožencema sklenila pogodbo o nepremičninskem posredovanju, ter se je tožnica zavezala, da bo posredovala pri prodaji nepremičnine tožencev na naslovu P. 21. Toženca sta 10.12.2007 pooblastila tožnico, da v njunem imenu ureja vse potrebne dokumente pri prodaji te hiše. Dne 5.8.2007, torej predhodno, pa je bila podpisana Pogodba o nepremičninskem posredovanju. 13.8.2007 je tožnica opravila ogled, kjer je bil prisoten B.G. in predstavnik V. d.o.o., 12.2.2008 pa je bila sklenjena pogodba o nakupu predmetne nepremičnine med tožencema kot prodajalcema, V. d.o.o. kot kupcem ter B.G. s.p. kot jemalcem leasinga. Zaključilo je, da je tožeča stranka posredovala pri prodaji nepremičnine z oglaševanjem, opravljenim ogledom ter urejanjem dokumentacije, prva toženka je pogodbo o posredovanju podpisala, drugi toženec pa je podpisal predhodno pooblastilo ter aktivno sodeloval s tožnico, zato je štelo, da je bil tudi sam naročnik, to je stranka posredniške pogodbe. Zaključilo je, da sta dolžna toženca plačati dogovorjeno provizijo v višini 2 %.

5. Iz ustaljene sodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka ter mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, ter se ob tem opredeliti do bistvenih pravno pomembnih trditev obeh strank. Gre za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, ki jo v okviru pravice do enakega varstva pravic zagotavlja že 22. člen Ustave Republike Slovenije, varuje pa jo tudi procesni zakon, ZPP, ki v 8. točki drugega odstavka 339. člena opredeljuje kot eno izmed bistvenih kršitev pravdnega postopka tudi ravnanje, ko sodišče z nezakonitim postopanjem strankam onemogoči možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot utemeljeno izpostavi pritožba, je tožena stranka med postopkom (prvi narok) opozarjala na vsebino pogodbe, kjer naj bi se stranke (ki so pogodbo podpisale) dogovorile, da provizijo plača kupec, a o tem v sodbi ni razlogov. Sodišče bi moralo upoštevati, da se stranki glede plačila za opravljeni posel iz pogodbe lahko dogovorita, zato bi moralo presoditi določbe pogodbe kot avtonomnega prava, da bi lahko zaključilo, upoštevaje tudi določbe ZNPosr ter OZ, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Utemeljeno je tudi opozorilo v pritožbi, da se sodišče ni izreklo do trditev tožene stranke, da je bila pogodba podpisana „za nazaj“, tudi v tej smeri je tožena stranka podala navedbe pravočasno v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze, a jih ni ocenilo kot mu v skladu z metodološkimi napotki nalaga ZPP. Tako ni ocenilo izpovedbe tožnice, na katero opozarja pritožba, v gospodarski zadevi, v zvezi z vsebino dogovora o tem, kdo je zavezan za plačilo provizije. Izreklo se tudi ni do navedb tožencev (prvi narok za glavno obravnavno), da jima splošni pogoji nikoli niso bili izročeni. Prav tako ni ocenilo izpovedbe priče G., da je nepremičnino „iskal“ za najem in ne za nakup. Tako se izkaže, da je podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter je pritožbeno sodišče zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), kjer bo moralo zavzeti v okviru pravilne materialnopravne presoje spora stališče do bistvenih trditev pravdnih strank v postopku, zatem pa dokaze oceniti tako, kot mu veleva 8. člen ZPP, da bo lahko sprejelo pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče je v posledici delne razveljavitve sodbe razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o stroških pritožbe pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).


Zveza:

OZ člen 58. ZPP člen 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0MjAz