VSK sodba Cpg 96/2016

Jedro

Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen: preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker ni sporno, da postopki, v katerih zahtevajo plačilo odškodnine neposredni oškodovanci še tečejo, vtoževana terjatev še ni zapadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v za pritožbo spornem delu kot preuranjenega zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 14.976,80 EUR. Gre za povračilo izpadlega sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi pravice do delne pokojnine, priznane oškodovancu, poškodovanem v prometni nesreči, ki ji je povzročil zavarovanec tožene stranke. Po določbi 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) je namreč tožeča stranka upravičena do regresnega zahtevka za izplačane stroške šele po poplačilu ostalih udeležencev. Pravdni postopek, v katerem oškodovanec zahteva plačilo rente, pa še traja.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki se z materialnopravnim stališčem sodišča ne strinja. Meni, da temelj zahtevka ni sporen, zato bi sodišče o temelju moralo odločiti z vmesno sodbo. Dejstvo, da neposredni oškodovanec še ni v celoti poplačan, ne vpliva na temelj, temveč zgolj na višino škode. Če bi z vložitvijo tožbe čakali do zaključka pravde med toženo stranko in oškodovancem, bi zahtevek zastaral. Sodišče bi zato lahko uporabilo institut prekinitve postopka. Pritožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče v obrazložitvi sledilo le navedbam tožene stranke. Sodišče pa se pri tem ni opredelilo do vprašanja, kdaj zapade terjatev iz naslova škode po 18. členu ZOZP, oziroma kdaj bo terjatev zapadla, če bo oškodovanec pridobil pravico do dosmrtne rente. Pritožniku se zastavlja vprašanje, kdaj lahko zahteva regres, če do poplačila neposrednemu oškodovancu sploh ne pride. Tožeča stranka ob vložitvi tožbe ne more vedeti, kako so urejena razmerja med toženo stranko in oškodovancem, saj dolžnik nima dejanske možnosti niti pravne podlage za pridobitev teh podatkov.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja na sodno prakso (III Ips 125/2014) in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi (vprašanje zapadlosti terjatev), zato je sodbo mogoče preizkusiti in očitana kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Vprašanje poznavanja razmerij med tožečo stranko in neposrednim oškodovancem ni predmet odločanja v tem gospodarskem sporu.

6. V tej zadevi je sporno le vprašanje, ali je terjatev tožeče stranke že zapadla. Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen: preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec (1) poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker ni sporno, da postopki, v katerih zahtevajo plačilo odškodnine neposredni oškodovanci še tečejo, je odločitev sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev še ni zapadla in da je zato treba zahtevek zavrniti, pravilna.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobene pravne podlage za izdajo vmesne sodbe. V predmetni zadevi gre za situacijo, ko dajatveni zahtevek še ni zapadel, zato sodišče ne more izdati vmesne sodbe (za kaj takega niti ni imelo ustreznega predloga). Vmesna sodba tudi nima smisla, saj tožena stranka temelju zahtevka ni nasprotovala, nasprotovala je le zapadlosti terjatve. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka (zaradi čakanja na zapadlost terjatev). Na podlagi povedanega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na vsebino sodbe in pritožbe in stanje zadeve ni potreben strošek postopka (poleg tega pa tudi ni izkazana višina stroškov fotokopiranja in poštnin v znesku 30 EUR).

-----------------------------------------------

op. št. 1: poplačilo posrednih oškodovancev je v sistemu odškodninske odgovornosti izjema.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 776/2015
• Sodba in sklep II Ips 785/2007
• VSL sodba II Cp 3108/2009