VSK sodba Cpg 195/2016

Jedro

ZGD-1 ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu. To pa pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista nujna in predpisana sestavna dela sklepa o odpoklicu in da je treba sklep obravnavati kot celoto. Bistveno je, da je razlog iz sklepa razviden vsaj v tolikšni meri, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.

Treba je izhajati iz namena določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, to je utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe ter načela samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja in nadzora. Zato nadzorni svet ne more odpoklicati člana uprave, če za to ne obstaja utemeljen zakonski razlog. Ta razlog mora biti take narave, da nadaljevanje dela člana uprave do konca mandata za družbo ne bi bilo več razumno. Pri tem ne zadošča zgolj sklicevanje na obstoj takega razloga, temveč mora družba, če je to sporno, zatrjevati in dokazati obstoj posameznih dejstev, ki v kvalitativnem in kvantitativnem smislu utemeljujejo sklep, da član uprave ni sposoben voditi poslov.

Izrek

Pritožbi zoper odločitev o glavni stvari se delno ugodi in se odločitev o ugotovitvi ničnosti dela sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 11.4.2014 v besedilu „Z dnem odpoklica preneha veljati pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe, sklenjena 17.10.2013 z vsemi dodatki k tej pogodbi. S prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo drugega odstavka 17. člena in prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 17.10.2013, preneha tudi delovno razmerje G.M. v družbi L. d.d.“ razveljavi, zadeva pa odstopi v reševanje pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (glede ugotovitve ničnosti sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke in glede pravdnih stroškov) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.509,30 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo spornem delu ugotovilo, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 11.4.2014 (v nadaljevanju Sklep NS), s katerim je nadzorni svet iz razlogov na strani predsednika uprave odpoklical tožnika iz funkcije predsednika uprave tožene stranke ter odločil, da z dnem preklica preneha veljati tožnikova pogodba o zaposlitvi in tudi delovno razmerje tožnika. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 7.697,37 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da Sklep NS ne vsebuje določno in nedvoumno navedenega razloga za predčasen odpoklic, zato je bil tožnik odpoklican iz neutemeljenih razlogov. Kljub temu se je sodišče prve stopnje ukvarjalo še s posameznimi ravnanji, ki jih je tožena stranka očitala tožniku in ugotovilo, da noben od teh očitkov ni utemeljen in je bil tudi iz tega razloga odpoklic neutemeljen.

2. Zoper ugotovitev ničnosti Sklepa in zoper odločitev o pravdnih stroških se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej meni, da pravna korist toženca za vodenje tega postopka ni podana, ker ni bila podana že od vložitve tožbe dalje. Po mnenju pritožnice je sodišče napačno ugotovilo ničnost tudi drugega in tretjega odstavka Sklepa, saj za odločanje o delovnem razmerju ni pristojno. O ničnosti teh dveh odstavkov sodba niti nima nobenih razlogov, še manj pa je tožnik izkazal pravno korist zanju. V tretjem delu pritožbe pritožnica napada zaključek sodišča, da Sklep NS ni vseboval določno in nedvoumno navedenega razloga za odpoklic. V zvezi s tem sodišču očita kršitve postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Izhodišče sodišča je bilo napačno, saj tožnik ni bil odpoklican zaradi hujših kršitev (za kar bi mu bilo treba te kršitve dokazati), temveč zaradi nesposobnosti po drugi alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Dejanska podlaga pri obeh je različna, pri hujših kršitvah mora biti podan tudi ustrezen subjektiven odnos (krivda) člana uprave, pri drugem pa zadošča ugotovitev, da so ravnanja neustrezna, ne glede na to, ali je podana tudi krivda. V zvezi s tem je po mnenju pritožnice sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je zapisalo, da je NS v obrazložitvi sklepa navedel kršitve, čeprav v sklepu o kršitvah sploh ni govora. V nadaljevanju se pritožnica ukvarja z vsakim posameznim očitanim ravnanjem in zaključki sodišča v zvezi s tem. Predvsem sodišču očita napačno ali pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in podrobno analizira posamezne izvedene dokaze in predstavi svojo oceno teh dokazov. Po mnenju pritožnice so posamezni zaključki sodišča tudi neobrazloženi, poleg tega pa ne izključujejo razloga nesposobnosti. Tako na primer ni potrebno, da nesoglasja v upravi že vplivajo na zunanja razmerja do poslovnih partnerjev, saj mora NS delovati preventivno. Nesposobnost ne izključuje delovanja članov uprave v dobro družbe. Za ugotovitev, ali so bili poslovni rezultati dobri, bi sodišče moralo imenovati izvedenca, v zvezi s tem je treba izpostaviti izpoved predsednice nadzornega sveta glede neuspešnosti posla s poglabljanjem pristanišča. Sodišče je po mnenju pritožnice nekritično verjelo tožniku, da si je prizadeval v smeri čimbolj usklajenega delovanja uprave. V tej zadevi je relevantno le, da pri tem ni bil uspešen in pri tem ni pomembno, da preostalih članov uprave ni izbral sam, saj česa takega ne predvideva niti statut tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je bil glavni vir nesoglasij delavski direktor S., česar ni trdila nobena od strank. Kljub temu je bil tožnik tisti, ki bi moral ukrepati v okviru svojih pristojnosti. Sodišče je celo ugotovilo, da je tudi tožnik prispeval k nesoglasjem, saj je zapisalo, da nesoglasij ni mogoče naprtiti le tožniku. Pri zaključku, da občasna nesoglasja niso bila take intenzitete, da bi bilo zaradi njih ogroženo izvrševanje nalog uprave, sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila uprava razdeljena na dva pola, kar po oceni pritožnice onemogoča nadaljnje delo. V zvezi s tem pritožnica povzema zapisnik razprave na seji NS, ki po njenem mnenju potrjuje, da uprava ni funkcionirala. Glede očitanih hujših kršitev, da seje uprave niso bile ustrezno pripravljene in vodene in da so trajale neprimerno dolgo je sodišče po mnenju pritožnice napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer se sklicuje na dele izpovedi posameznih zaslišanih prič in podaja svojo dokazno oceno njihovih izpovedi. Enako pa velja tudi za ostale očitke (da je tožnik izrabljal svoj preferenčni glas, da ni hotel ali mogel preprečiti neprimernega obnašanja delavskega direktorja, da ni imel ustreznih izkušenj za vodenje tožene stranke in da je bil v upravi resen razdor, delitev, vzajemno nezadovoljstvo in konfliktno stanje ter nezaupanje, ki je onemogočalo skupinsko delo. Na koncu pritožnica sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do strokovnega mnenja Inštituta za gospodarsko pravo Univerze v Mariboru. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Ta je tudi sicer napačna, saj iz izreka jasno izhaja, da je tožnica v pravdi uspela le delno, kar bi sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških moralo upoštevati.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe izkazal. Pritožnica niti ne nasprotuje obstoju pravnega interesa v času odločanja, meni le, da bi moral biti pravni interes podan že ob vložitvi tožbe. To sicer načeloma drži, vendar je sodišče prve stopnje tožbo kljub temu obravnavalo, ni pa dvoma, da je pravni interes tožnika obstajal v trenutku zaključka glavne obravnave. Ker bi šlo kvečjemu za relativno kršitev postopka, obravnavanje tožbe, za katero je tožnik pravni interes izkazal šele naknadno, na zakonitost sodbe ni vplivalo.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločanje o obstoju delovnega razmerja in o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pristojnost delovnega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo razveljavilo, zadevo pa odstopilo v reševanje pristojnemu delovnemu sodišču (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Predmet obravnave v nadaljevanju je zato samo sklep nadzornega sveta v delu, v katerem je odpoklical tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke. Po določbi drugega odstavka 268. člena ZGD-1 lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika, med ostalim če ni sposoben voditi poslov. Glede na to, da so razlogi za odpoklic taksativno našteti, je torej polje proste presoje nadzornega sveta zelo omejeno, sklep o odpoklicu je zakonit le v primeru, da vsebuje enega od zakonskih razlogov za odpoklic in da je ta razlog tudi dejansko izkazan.

8. Pritožnica utemeljeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da zakonski razlog za tožnikov predčasen odpoklic v Sklepu NS ni določno in nedoumno naveden in da je bil že zato tožnik odpoklican brez utemeljenih razlogov. ZGD-1 ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu. To pa pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista nujna in predpisana sestavna dela sklepa o odpoklicu in da je treba sklep obravnavati kot celoto. Bistveno je, da je razlog iz sklepa razviden vsaj v tolikšni meri, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti. Po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je bil tožnik odpoklican iz razloga nesposobnosti za ustrezno vodenje poslov, kar je razlog za odpoklic, ki je predviden v drugem odstavku 268. člena ZGD-1. Dostavek „ki je lahko krivdne narave“ na zaključek, za kateri odpoklicni razlog gre, ne vpliva. Ker sklep vsebuje tudi opis posameznih ravnanj, na podlagi katerih je nadzorni svet ugotovil nesposobnost tožnika za vodenje poslov, je ta sklep mogoče tudi vsebinsko preizkusiti. Sklep je zato v formalnem smislu v skladu z določbami zakona in zgolj iz formalnih razlogov ni ničen.

9. Sodišče prve stopnje pa se je ukvarjalo tudi z vsebinsko presojo utemeljenosti razloga za odpoklic in posebej obravnavalo vse očitke (1), ki jih je v Sklepu navedel nadzorni svet. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da odpoklicni razlog, da član uprave ni sposoben voditi poslov, ni krivdne narave in da zato dejstvo, da tožnik ni kriv za posamezne očitane težave pri delu uprave, samo po sebi še ne pomeni, da ni šlo za utemeljene razloge za odpoklic. Kljub temu pa je treba izhajati iz namena določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, to je utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe ter načela samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja in nadzora. Zato nadzorni svet ne more odpoklicati člana uprave, če za to ne obstaja utemeljen zakonski razlog. Ta razlog mora biti take narave, da nadaljevanje dela člana uprave do konca mandata za družbo ne bi bilo več razumno. Pri tem ne zadošča zgolj sklicevanje na obstoj takega razloga, temveč mora družba, če je to sporno, zatrjevati in dokazati obstoj posameznih dejstev, ki v kvalitativnem in kvantitativnem smislu utemeljujejo sklep, da član uprave ni sposoben voditi poslov. V zvezi s tem je treba še dodati, da posamezna konkretna ravnanja člana uprave lahko v objektivnem smislu hkrati izpolnjujejo znake hujših kršitev in kažejo na nesposobnost vodenja poslov in da natančna razmejitev med ravnanji, ki utemeljujejo oba razloga, ni vselej mogoča (2).

10. Med razlogi, ki utemeljujejo razlog nesposobnosti, je lahko tudi nesposobnost organiziranja delovanja uprave, ki ima za posledico obstoj takih nesoglasij med člani uprave, da ogrožajo izvrševanje nalog uprave, to je predvsem, da uprava ni več sposobna sprejemati poslovodnih odločitev ali da odločitve dejansko sprejema le del uprave (kar je v nasprotju z namenom statuta družbe, zaradi katerega so se delničarji odločili z veččlansko upravo). Povedano pomeni, da ne zadošča kakršnokoli nesoglasje med člani uprave, temveč mora biti to nesoglasje tako intenzivno, da vpliva na položaj uprave in njeno sposobnost sprejemati odločitve o poslovanju.

11. Tožena stranka je tožniku v spornem sklepu očitala slabo vodenje sej uprave (in slabo pripravo na seje), zlasti pa zlorabo inštituta preglasovanja, s čimer naj bi tožnik (skupaj s članom uprave, ki je delavski direktor) vsiljeval odločitve, ki sodijo v sklop odgovornosti drugega člana uprave. Takšna ravnanja predsednika uprave so po mnenju NS pripeljala do notranjih konfliktov v upravi in do stanja, ki je očitno takšno, da ni v korist družbe, njenega poslovanja in vodenja njenih poslov. Odgovornost za tako stanje je po mnenju NS mogoče pripisati predsedniku uprave, ki se ni potrudil, da bi prišlo pri sprejemanju odločitev do konsenza članov uprave ali vsaj večinskega soglasja, to pa pomeni tudi nesposobnost za ustrezno vodenje poslov. Iz zapisnika 5. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 11.4.2014 je nadalje razvidno, da je pred sprejetjem spornega sklepa potekala razprava o zahtevi člana uprave J.J. za obravnavo po 14. členu Poslovnika o delu uprave. Povzete so posamezne razprave, na koncu pa je predsednica NS zaradi nedelovanja uprave predlagala glasovanje o odpoklicu predsednika uprave. Ta sklep je bil nazadnje izglasovan (vprašanje zadostne večine tudi za tožečo stranko očitno ni več sporno).

12. Ker je potrebno očitke o nesposobnosti presojati glede na vsakokratne konkretne okoliščine, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vsakim posameznim očitkom tožniku in ugotavljalo najprej, ali je utemeljen vsak posamezen očitek, na koncu pa še, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza pravnemu pojmu nesposobnosti za vodenje družbe.

13. Odločilni dejanski zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem so bili: ne drži, da bi bile na seje uvrščene točke, za katere ni bilo soglasja članov uprave (3), le na dveh sejah je tožnik zaradi nujnosti odločanja predlagal uvrstitev dodatne točke, obakrat pa so bili s tem soglasni vsi člani uprave. Očitek, da naj bi se zaradi nepravilnega načina priprave sej uprave, na sejah sprejemale odločitve brez možnosti priprave, je povsem v nasprotju z zapisanim potekom sej uprave, saj je bilo veliko zadev izvzetih iz sej ravno zaradi dodatne preučitve že obstoječih gradiv ali pridobitve dodatnih podatkov s strani strokovnih služb. Uprava je le 10 odločitev sprejela na štirih korespondenčnih sejah, te odločitve je nato na rednih sejah potrdila. V zvezi s tem je sporna le odločitev o sprejemu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z M.B.. Od sedmih sej uprave so štiri trajale dva dni (s prekinitvami), na sejah uprave je na J. in N. kričal delavski direktor S. in ne tožnik, ki pa je poskušal S. umiriti. Uprava je 98 % vseh sklepov sprejela soglasno in pri investicijskih in operativnih zadevah ni imela težav. Tožnik je sicer res izrabil preferenčni glas pri odločitvi o prerazporeditvi B. (gre za sklep s področja, ki je bilo dodeljeno N.), vendar so člani uprave že pred tem soglašali z reorganizacijo, ki je vključevala tudi pravno službo, seznanjeni so bili, da bo en vodja preveč. Sodišče prve stopnje se je (sicer brez trditvene podlage) ukvarjalo še z enim primerom, ko je bilo poseženo v delovno področje J., vendar se je tudi to glasovanje nanašalo na predhodno soglasno sprejeto reorganizacijo, sprejet sklep je bil v skladu s ciljem in smislom reorganizacije. V zvezi z ostalimi očitki je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da nesprejem predlaganih sprememb Poslovnika uprave ni pripeljal do blokade v procesih (oziroma tega tožena stranka niti ni trdila) in da ne drži, da bi na zahtevo tožnika prihajalo do spreminjanja že sprejetih zapisnikov.

14. Gornje dejanske zaključke kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj jih pritožba z delnim povzemanjem izvedenih dokazov ne more izpodbiti. Glede neustrezne priprave na seje pritožnica napada le nadaljnje sklepe sodišča, to je zaključek, da so le 4 seje trajale dva dni. Drži očitek pritožbe, da to pomeni več od polovice sej, vendar to samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je bilo zaradi tega delo uprave ogroženo ali celo onemogočeno. Navedbe, da naj bi to odvzemalo potrebni efektivni čas za poslovodenje družbe, ki ne zajema zgolj sej uprave, so preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Podrobnejše navedbe, podane šele v pritožbi (prvi odstavek na strani 16 pritožbe), pa so glede na določbo 337. člena ZPP prepozne in jih ni mogoče upoštevati.

15. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati zlorabe preferenčnega glasu, saj je bilo 98% sklepov (neprerekano) sprejetih soglasno. Bistvena je namreč nadaljnja neprerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v obeh konkretnih primerih, ko sta bila člana uprave, sicer pristojna za področje, ki je bilo predmet odločanja, preglasovana, zgolj za realizacijo prej soglasno sprejete strategije (4). Če je tako, o zlorabi preglasovanja ni mogoče govoriti.

16. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik poskušal umiriti M.S., ki je na sejah kričal na N. in J.. Izpoved J. in S. namreč potrjuje tudi zapisnik 185. seje, iz katerega izhaja, da je bila prav zaradi umiritve S. seja prekinjena. Pritožba zgolj ponavlja dele izpovedi A.N. in J.J. in se niti ne poskuša opredeliti do razlogov sodišča. Okoliščina, da tožnik ni imel izkušenj za vodenje tožene stranke, ni bila navedena v sklepu o odpoklicu kot razlog odpoklica, poleg tega gre za okoliščine, ki so bile znane že ob imenovanju tožnika za predsednika uprave tožene stranke.

17. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z odločilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da so v upravi sicer bila nesoglasja, vendar ta niso bistveno vplivala na vodenje poslov uprave. Velika večina sklepov je bila sprejetih soglasno, pri dveh spornih pa ni prišlo do zlorabe instituta preglasovanja. Iz zapisnikov sej uprave ni razvidno, da bi bilo delo uprave kakorkoli blokirano. Notranja nesoglasja niso vplivala na razmerja do zunanjih partnerjev, poslovni rezultati so bili dobri (5). Izjave N. in J., da pod takimi pogoji uprava ne more delovati, zato nimajo podlage v dejanskem poteku sej uprave, kot je ta razviden iz zapisnikov, tožnik pa je res izpovedal, da se je pripravljen še naprej „truditi“. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do izjav N. in J. ni opredelilo, saj je to jasno storilo v točki 39. obrazložitve, ko je ugotovilo, da izjavi nimata opore v izvedenih dokazih. Vprašanje krivde za nesoglasja pa v kontekstu tega gospodarskega spora ni odločilno.

18. Še pomembnejša pa je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep o odpoklicu popolnoma nekonkretiziran glede vpliva, ki naj bi ga zatrjevana nesoglasja med člani uprave imela na družbo. Drži, da je dolžnost nadzornega sveta, da ukrepa pravočasno, torej tudi preden zatrjevana nesposobnost predsednika uprave začne vplivati na poslovne rezultate družbe, vendar mora zatrditi konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo poslovanje zaradi nesposobnosti v bodoče ogroženo. Zgolj pavšalna navedba, da je poslovanje družbe v bodoče ogroženo, ob izkazanih dobrih poslovnih rezultatih ne zadošča, da bi jo bilo mogoče preverjati. Enako pa velja tudi za navedbe, podane s strani tožene stranke v okviru te pravde. Na družbo torej nesoglasja v upravi niso vplivala (6).

19. Na podlagi povedanega lahko ugotovimo, da je bila večina sklepov sprejetih soglasno, v preostalih primerih pa tožnik ni zlorabil preferenčnega glasu. Uprava je torej delovala kot kolektivni organ, sicer obstoječa notranja nesoglasja v upravi pa niso bistveno vplivala na vodenje poslov uprave. Vpliv na vodenje poslov ni izkazan niti glede (pre)dolgega trajanja sej. Ostali očitki (slaba priprava sej, uvrščanje dodatnih točk dnevnega reda brez soglasja ostalih članov, nemožnost priprave, naknadno spreminjanje zapisnikov) pa se niso izkazali za resnične. Vse gornje ugotovitve pa pomenijo, da v vsebinskem smislu ni izkazan utemeljen razlog za odpoklic tožnika in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo ničnost sklepa o odpoklicu, pravilna (in tudi v skladu z obstoječo sodno prakso) (7). Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo zoper odločitev o ničnosti sklepa o odpoklicu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je namreč zahteval ugotovitev ničnosti Sklepa, kakršen je bil sprejet, celotna pravda pa je potekala okrog vprašanja, ali je bil odpoklic zakonit. Ker je sodišče prve stopnje glede odločilnega vprašanja pritrdilo tožniku, je podana situacija, ko je tožena stranka uspela le v sorazmerno majhnem delu. Odločitev, da mora kriti vse stroške tožnika, je zato tudi ob upoštevanju vseh okoliščin primera (narava spora, tožnik zaradi Sklepa ni več nadaljeval sodelovanja s toženo stranko) pravilna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka prav tako temelji na določbi 154. člena ZPP, saj je tožena stranka v pritožbi uspela le v sorazmerno majhnem delu. Zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.509,30 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

---------------------------------------

op. št. 1: Dejstvo, da je sodišče prve stopnje govorilo o kršitvah, ni odločilno, bistveno je, da je presojalo vsako posamezno očitano ravnanje.

op. št. 2: Primerjaj stališča nemške teorije, npr. Hüffer/Koch: Aktiengesetz, 11. Auflage, 2014, Verlag C.H. Beck, str. 511 in naslednje, in Bürgers/Körber: Heidelberger Kommentar zum Aktiengesetz, C.F. Müller Verlag, 2008, str. 552.

op. št. 3: Razen v enem primeru, ko so za uvrstitev točke glasovali trije člani uprave, proti pa eden.

op. št. 4: Poleg tega tožena stranka ni pojasnila, kako naj bi to preglasovanje sploh vplivalo na karkoli, glede na to, da je bil predmet glasovanja sporazum o prenehanju delovnega razmerja M.B..

op. št. 5: Nobene potrebe ni bilo, da bi glede tega vprašanja sodišče imenovalo izvedenca, saj so se s to ugotovitvijo strinjali vsi zaslišani, izhaja pa tudi iz priloženih listin. Postavljena ni bila nobena konkretna trditev, zaradi katere bi bilo moč sklepati kaj drugega. Pritožnica s sklicevanjem na dele izpovedi predsednice nadzornega sveta ne more uspeti, saj zanje ni bilo ustrezne trditvene podlage.

op. št. 6: Vpliv nesoglasij na delovanje družbe bi nedvomno utemeljeval poseg nadzornega sveta.

op. št. 7: Sklicevanje pritožnice na priloženo strokovno mnenje je neutemeljeno, najprej zato, ker gre za pravna vprašanja, odločanje o katerih je pristojnost sodišča, potem pa zato, ker je bilo mnenje izdelano pod (kot se je izkazalo napačno) predpostavko, da vse trditve, s katerimi je tožena stranka želela izkazati nesposobnost predsednika uprave za vodenje poslov, držijo.

Datum zadnje spremembe:

09.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 43/2015
• VSL sklep I Cpg 709/2005
• VSL sklep I Cpg 843/2000