VSK sodba Cpg 60/2016

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravno razmerje, da se kupnina šteje kot predujem oziroma kot oblika premostitvenega kredita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 8805/2014 z dne 24.1.2014. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh poravnati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.945,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve sodbe.

3. Zoper to sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je iz izpiska računa razvidno, da je družba V. d.o.o. s plačilom na dan 12.4.2011 vračala kredit, ki ga je bila dolžna vrniti tožeči stranki iz več posojilnih pogodb. Priči Boštjan in Barbara Čeperlin sta neverodostojni priči, saj sta v več sporih s tožečo stranko. Izpovedba teh dveh prič je pristranska. Sodišče prve stopnje je v razlogih navajalo dejstva, ki so v nasprotju z vsebino listin. Ne glede na to, da v konkretnem primeru ni šlo za premostitveno financiranje, pa je tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati vračilo vtoževanega zneska, saj tega zneska od dolžnika Vinprom ni nikoli prejela. Nedopustno je tudi stališče, da ni šlo za obliko premostitvenega financiranja, ker dolžnik ni bil obremenjen za primer njegove neizpolnitve. Prav tako ni primerno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka postopala neobičajno, ker je zelo pozno postavila zahtevek po vtoževanem znesku.

4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov pritožbenega postopka v odgovoru na pritožbo tožena stranka ni priglasila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jo obravnavana pritožba izrecno ne izpodbija), da v konkretnem primeru ni šlo za pravno razmerje, da se kupnina šteje kot predujem oziroma kot oblika premostitvenega kredita. Za takšno razmerje bi šlo (6. člen Pogodbe o faktoringu z dne 2.12.2009, priloga B2 spisa - v nadaljevanju: Pogodba), če bi tožena stranka (klient) pisno zahtevala, da ji faktor (tožeča stranka) še pred zapadlostjo potrjene terjatve izplača predujem kupnine v določenem odstotku od vsakega posameznega računa kot premostitveno financiranje do zapadlosti (poleg tega bi moral klient faktorju izročiti še dodatna zavarovanja). To pa pomeni, da v obravnavani zadevi sploh niso izpolnjeni pogoji za odstop od nakupa terjatve po točki 5 Pogodbe, saj se omenjena določba nanaša le na primere, ko mora klient faktorju zaradi odstopa od pogodbe vrniti celoten znesek premostitvenega financiranja, skupaj z ostalimi pripadki (druga alineja točke 5.2. Pogodbe). V konkretnem primeru je šlo torej za cesijo terjatve, upoštevaje ob tem tudi določbo točke 4.2. Pogodbe, saj je faktor izplačal klientu kupnino za odstopljeno terjatev v dveh dneh od dneva, ko je terjatev do dolžnika v celoti prenehala zaradi izpolnitve. Poleg tega pa v konkretnem primeru pogodbeni stranki v Pogodbi nista dogovorili odgovornost odstopnika za izterljivost odstopljene terjatve (424. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

8. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka 6.4.2011 prejela s strani dolžnika V. d.o.o. denarno nakazilo v višini 38.712,51 EUR, s katerim je dolžnik poravnal obveznost, ki je predmet tega gospodarskega spora (odstopljena terjatev). Tega dejstva ni potrdil le zakoniti zastopnik tožene stranke I.B., temveč sta ga nedvoumno potrdili tudi priči B.Č. in Bo.Č., ki sta bila v obdobju spornega plačila zakonita zastopnika dolžnika V. d.o.o. Sodišče prve stopnje v verodostojnost izpovedb teh dveh prič upravičeno ni podvomilo (čeprav sta priči sedaj v sporu s tožečo stranko), saj so njuno verzijo konkretnega izplačila na dan 6.4.2011 (iz izpiska računov v prilogi B8 resda izhaja, da je namen nakazila vračilo kredita) logično in v razumni meri potrdili tudi ostali izvedeni dokazi. Šlo je namreč za nakazilo denarja po navodilu tožeče stranke, saj poslovodstvo dolžnika ni bilo samostojno pri izvajanju finančnega prometa, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke I.B. (to je razvidno tudi iz pooblastila tedanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke M.B. z dne 24.6.2010 za uporabo NLB proklika). Po drugi strani pa je tožeča stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje priče A.N., s katerim je imela tožeča stranka v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju (ki se je nanašala na izvajanje finančnih projektov pri družbi V. d.o.o.) in ki bi lahko ovrgel trditev tožene stranke, da je bila družba V. d.o.o. pri izvajanju finančnih transakcij odvisna od tožeče stranke. V tej zvezi sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo slediti tudi pisni izpovedi priče A.V., saj ta priča sploh ni vodila projekta S. (1). Poleg tega pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zelo neobičajno, da je tožeča stranka odstopila od spornega posla po skoraj treh letih od izdaje faktur (priloge B3 do B7), upoštevaje ob tem, da je bil faktor v skladu z določbo točke 6.1. Pogodbe upravičen odstopiti od pogodbe že v primeru, če dolžnik v roku 60 dni po zapadlosti potrjene terjatve ne poravna te terjatve v celoti.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

---------------------------------------------

op. št. 1: Verodostojnost te priče je omajana tudi s tem, da je trdila, da je šlo v konkretnem primeru za premostitveno financiranje, kar pa so ostali dokazi odločno ovrgli.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 803/2006
• VSC Sodba Cpg 153/2022
• VSL sklep II Cp 1108/2000