VSK sodba Cpg 170/2016

Jedro

Tožeča stranka se je v okviru trditvenega gradiva glede vrste, števila ur in cene opravljenih del ter porabljenega materiala povsem upravičeno (zaradi številčnosti posameznih postavk in v izogib nepotrebnemu ponavljanju) izrecno sklicevala na račun z dne 3.9.2012 in račun z dne 24.9.2012, specifikacijo materiala in storitev, oziroma spisek porabljenega materiala in spisek opravljenih ur, pri čemer je vse te pisne dokumente tudi predložila v sodni spis. Toženec je vlogo tožeče stranke z listinskim gradivom prejel, pri čemer pa v postopku na prvi stopnji sploh ni konkretno ugovarjal, da tožeča stranka v zvezi z opravljenim delom sploh ni podala konkretnih navedb. Zaradi tega je sodišče prve stopnje omenjeno listinsko gradivo povsem upravičeno upoštevalo kot del pravočasne trditvene podlage tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 16091/2013 z dne 6.2.2013 v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v višini 47.548,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31.299,96 EUR od 11.9.2012 dalje in od zneska 16.248,43 EUR od 3.10.2012 dalje ter 287,60 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2013 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 2.736,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo in kdaj je naročil tožniku izvedbo spornega dela, kaj konkretno je bil predmet naročila in kaj konkretno je bila predmet obveznosti tožnika kot izvajalca. Toženec je ves čas v postopku na prvi stopnji navajal, da tožniku ni naročil oprave spornih del. To trditev je potrdil tudi tožnik, ko je izpovedal, da se projekt ne bo izšel in je to okoliščino predočil M., ta pa mu je dejal, da ga bo v tem primeru izplačal. V konkretnem primeru je torej šlo za naknadni dogovor med tožencem in tožnikom o plačilu del tožnika. To potrjuje tudi zavrnitev računa, kjer je izrecno navedeno, da račun ni v skladu z dogovorom. Toženec se je šele naknadno zavezal, da bo dela plačal, pri čemer pa bi bilo potrebno ugotoviti obseg del in se dogovoriti o ceni. Da je bil najprej dogovorjen partnerski odnos med pravdnima strankama jasno potrjuje tudi članek P. spet v ritmu sotočja, ki je bil objavljen 19.12.2011. Tudi na obrazcu obratovalnega časa z dne 28.12.2011 se je tožnik navedel kot odgovorna oseba toženca. Tudi dopis I. d.o.o. z dne 20.4.2012 to potrjuje. Sodišče je napačno ocenilo tudi dokaz, ki se nanaša na zapisnik z dne 9.11.2013. V tem dopisu je toženec potrdil zgolj dela in račun monterja gips plošč G., ki je bil tudi prisoten na sestanku. V specifikacijah, na katere se tožnik sklicuje, ni navedeno, kje na objektu je bil porabljen material. Ker ni načrta, ki bi ta material predvideval, tožnik ni dokazal, da je bil ta material vgrajen in porabljen na objektu toženca. To velja za seznam porabljenega materiala na seznamu A2 in seznamu A3. Tudi glede opravljenih ur gre le za spisek ur, ki jih je potrdil sam izvajalec. Tudi v tem delu ni nobenega načrta. Tožnik tudi ni dokazal dogovora o cenah. Tožnik tudi ni nikoli navedel, kaj je vsebina računov, oziroma kaj je bil predmet nabave. Tožnik ni navajal dejstva, ki ga je izpovedala priča A., da je bil predmet tožnikovih del prenova glavnih vodov, razdelilne omarice in povezav razdelilnih omaric do uporabnikov ter dobava materiala. Zato sodišče teh dejstev na podlagi izpovedbe priče A. ne more ugotavljati. Enako velja tudi za izpoved A. v delu, da naj bi se stranki vsak mesec uskladili glede števila opravljenih ur. Toženec se je v postopku branil pred trditvami tožnika, ki niso bile substancirane. Zato se toženec ni mogel uspešno braniti s konkretnimi nasprotnimi navedbami in dokazi. Med tožnikom in M. je obstajal dogovor o partnerstvu o vlaganjih, šele kasneje je prišlo do dogovora o plačilu. Vendar pa med strankama ni bilo nikoli doseženo soglasje glede obsega in cene del. Sodišče bi moralo zaslišati tudi pričo P.V., ki je bil na objektu prisoten kot najemnik gostinskega dela in je aktivno sodeloval pri obnovi objekta. Toženec prilaga kopijo prvega obračuna, ki dodatno potrjuje dejstvo, da si je tožnik višino terjatev izmišljal mimo dejansko izvedenih del.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče se pridružuje celoviti in prepričljivo obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki (kot je to zatrjevala tožeča stranka) v zvezi z obnovo elektro inštalacij na objektu P. sklenili (ustno) podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), na podlagi katere je tožnik proti plačilu izvedel dela, toženec pa je izvedena dela sprejel. To dejstvo ni razvidno zgolj iz prepričljive izpovedbe tožnika, temveč tudi iz jasnih in medsebojno skladnih izpovedb zaslišanih prič T.F., G.F., B.H. in G.A. (tožeča stranka je bila glavni izvajalec del, ki je za izvedbo del najemala tudi podizvajalce in jih tudi plačevala). V zvezi z nedvoumno trditvijo tožeče stranke, da je šlo v konkretnem razmerju za podjemno razmerje, je sodišče prve stopnje povsem upravičeno upoštevalo tudi izpoved priče G.A. in B.H., da je bila tožena stranka investitor (naročnik) del in da je predstavnik tožene stranke M.M. dnevno prihajal na gradbišče (objekt) ter naročal in potrjeval del. Zaradi tega nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez ustreznih trditev tožeče stranke nepravilno upoštevalo izpoved priče G.A. (delavca tožeče stranke), da sta predstavnik tožene stranke M.M. in tožnik ob koncu vsakega meseca usklajevala število ur, ki jih je v zvezi s prevzetim delom opravila tožeča stranka. Na tem mestu je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz dopisov tožene stranke z dne 29.9.2012 in 20.10.2012 sploh ni razvidno, da bi tožena stranka kakorkoli prerekala konkreten obračun ur tožeče stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka za opravljena dela dolžna izvesti plačilo (in ne da bo tožeča stranka svoj vložek spremenila v poslovni delež pri toženi stranki), saj je tožena stranka kot razlog zavrnitve računov navedla zgolj pomanjkljivost računov oziroma neizvršitev del. Tudi zapis s sestanka z dne 9.1.2013 (zapisnik v prilogi A9) potrjuje, da je treba konkretno razmerje pravdnih strank opredeliti kot podjemno razmerje, pri čemer pa so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem zapisnikom (predvsem da je tožena stranka s tem zapisom potrdila le dela in račun monterja gips plošč) tudi prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

7. Tožeča stranka se je v okviru trditvenega gradiva (točka I tožbe) glede vrste, števila ur in cene opravljenih del ter porabljenega materiala povsem upravičeno (zaradi številčnosti posameznih postavk in v izogib nepotrebnemu ponavljanju) izrecno sklicevala na račun z dne 3.9.2012 (z upoštevanjem dobropisa v znesku 754,59 EUR), račun z dne 24.9.2012 (z upoštevanjem dobropisa v znesku 26,33 EUR), specifikacijo materiala in storitev, oziroma spisek porabljenega materiala in spisek opravljenih ur, pri čemer je vse te pisne dokumente tudi predložila v sodni spis. Toženec je vlogo tožeče stranke z listinskim gradivom prejel, pri čemer pa v postopku na prvi stopnji sploh ni konkretno ugovarjal, da tožeča stranka v zvezi z opravljenim delom sploh ni podala konkretnih navedb. Zaradi tega je sodišče prve stopnje omenjeno listinsko gradivo povsem upravičeno upoštevalo kot del pravočasne trditvene podlage tožbe. Vsa ta pravočasno podana pravno pomembna dejstva pa je tožnik tudi prepričljivo dokazal (izpoved tožnika in priče G.A.), kot je tudi dokazal, da je tožeča stranka dejansko dobavljala material (priče G.F., B.H. in J.H.), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Dokazno prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (dopis z dne 4.1.2013 - priloga A13), da je tožeča stranka toženi stranki predložila tudi vse (plačane) račune podizvajalcem oziroma dobaviteljem materiala.

8. Glede na takšno procesno situacijo, so tudi po oceni pritožbenega sodišča navedbe tožene stranke (spornost količine vgrajenega elektro materiala in obračuna delovnih ur; nepredložitev računov za vgrajeni material; negotovost, ali je bil vgrajen nov material) povsem pavšalne in nekonkretizirane, upoštevaje ob tem, da dokazni predlog manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti (zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca elektro stroke).

9. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da so določene pritožbene navedbe (toženec se je naknadno zavezal, da bo plačal opravljena dela; konkretna kritika porabljenega materiala, števila opravljenih ur in predloženih računov - tretja stran pritožbe) in dokazni predlog (prvi obračun tožnika) tudi prepozne in zato pravno nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP); glede zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje priče P.V. pa je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, ko te priče (zaradi njene zgolj posredne seznanitve s spornim projektom in vlogo tožene stranke v njem) ni zaslišalo. Da je omenjena priča kot najemnik gostinskega lokala aktivno sodelovala pri obnovi spornega objekta, pa tožena stranka prvič navaja šele v obravnavani pritožbi, spričo česar gre tudi v tem delu za pravno neupoštevno pritožbeno novoto.

10. Prepričljivi so tudi argumenti sodišča prve stopnje (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik in tožena stranka (M.) nista sklenili dogovora, da tožeča stranka za opravljeno delo ne bo prejela plačila, temveč bo ta vložek tožeča stranka investirala v osnovni kapital tožene stranke. Teh prepričljivih argumentov sodišča prve stopnje obravnavana pritožba ne more uspešno izpodbiti, upoštevaje ob tem tudi, da mora biti (potem ko skupščina družbenikov sklene, da se poveča osnovni kapital s stvarnim vložkom - prvi odstavek 517. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju: ZGD-1) prevzem novih vložkov sestavljen v obliki notarskega zapisa. Morebitna pogajanja pravdnih strank v tej smeri (začeta v mesecu decembru 2011 zaradi resnih finančnih težav tožene stranke) pred sklenitvijo pogodbe (ki mora biti celo sklenjena v obliki notarskega zapisa, da bi veljala), pa strank ne zavezujejo (prvi odstavek 20. člena OZ).

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 1.361,52 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v znesku 1.96,00 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).

Datum zadnje spremembe:

05.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 352/2017
• VSL Sodba I Cpg 58/2018
• VSC Sodba Cpg 23/2021