VSC Sklep EPVDp 36/2020

Jedro

Iz izpodbijanega sklepa v nasprotju s pritožbenimi navedbami izhajajo vse obligatorne sestavine, ki jih citirana zakonska določba terja za odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedeno torej pomeni, da se ta postopek začne po uradni dolžnosti, torej na podlagi obvestila pristojnega organa za vodenje skupne evidence KT, ki pristojno sodišče tudi obvesti o tem, da je posamezni storilec dosegel oz. presegel število KT, ki je podlaga za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato se v takih postopkih v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki sodišču očitajo odsotnost kontradiktornosti, ne vročajo znova odločbe, na podlagi katerih je prišlo do vpisa KT v skupno evidenco KT pri MPRS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse tiste kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan 27. 3. 2020, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 7 (sedem) kazenskih točk (KT). V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso.

2. S tako odločitvijo se storilec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja pritožbene razloge iz vseh pritožbenih razlogov, prav tako uveljavlja kršitev določbe člena 29 Ustave RS in 3. točke člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovnih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu ne izreče, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi. Predlaga pa še, da se storilca oprosti plačila stroškov postopka, ker nima lastnih sredstev za plačilo.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, da je storilec kot voznik začetnik motornega vozila kategorije B v času, krajšem od dveh let dosegel 7 KT v cestnem prometu. Te KT pa je dosegel z dvema plačilnima nalogama (PN) prekrškovnih organov in sicer 3 KT s PN PPP Celje št. ... z dne ... ki je postal pravnomočen ... zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, ki je bil storjen 26. 5. 2019 z motornim vozilom kategorije B. Drugi prekršek pa je bil ugotovljen s PN PP ... št.... z dne ..., ki je postal pravnomočen ..., ko je storilec storil prekršek po 1. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP, prekršek pa je storil 27. 3. 2020 in so mu zaradi tako storjenega prekrška bile izrečene 4 KT. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izrek sankcije prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja dopusten, ker od pravnomočnosti PN, s katerim je storilec dosegel 7 KT (10. 6. 2020) še ni preteklo več kot več kot dve leti, prav tako pa tudi niso izpolnjeni pogoji za izbris štirih KT (četrti odstavek člena 207 ZP-1). Po navedenem, ker je storilec kot voznik začetnik v obdobju, ki je krajše od dveh let dosegel 7 KT v cestnem prometu kot voznik motornega vozila kategorije B, je prvo sodišče na podlagi tretjega odstavka člena 22 ZP-1 pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato mu je to sankcijo izreklo za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel storilec vozniško dovoljenje dne 27. 3. 2020.

5. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pritožbo po svoji zagovornici z očitkom, da mu je v predmetnem postopku bila kršena pravica do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo, ker mu oba citirana PN, ki naj bi bila podlaga za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče prve stopnje, ki je naredilo le prepis iz obvestila MPRS, na katerega se sklicuje, ni vročilo, zato se do vsebine tako izdanih PN storilec tudi ne more opredeliti, prav tako pa vsebine citiranih PN sodišče tudi ni konkretiziralo, zato odsotnost teh razlogov po prepričanju pritožbe pomeni kršitev določbe člena 29 Ustave RS in člena 6 EKČP. Prvo sodišče bi torej storilcu moralo najprej vročiti oba citirana PN in tudi obvestilo MPRS, ki je podlaga za preklic, da bi se storilec o navedenih listinskih dokazih lahko izrekel, ker pa tega ni storilo, je bila kršena tudi 11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

6. Iz določbe prvega odstavka člena 202. č ZP-1 izhaja, da sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence KT. Obrazložitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pa mora vsebovati navedbo vseh kategorij motornih vozil, vpisanih v vozniško dovoljenje storilca, s katerimi so bili storjeni prekrški zoper varnost cestnega prometa in podatkov o pravnomočnih sodbah in odločbah o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene KT v cestnem prometu (navedba organa, ki je sodbo oz. odločbo izdal, datum izdaje pravnomočnosti sodbe, oziroma odločbe).

7. Iz izpodbijanega sklepa v nasprotju s pritožbenimi navedbami izhajajo vse obligatorne sestavine, ki jih citirana zakonska določba terja za odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedeno torej pomeni, da se ta postopek začne po uradni dolžnosti, torej na podlagi obvestila pristojnega organa za vodenje skupne evidence KT, ki pristojno sodišče tudi obvesti o tem, da je posamezni storilec dosegel oz. presegel število KT, ki je podlaga za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato se v takih postopkih v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki sodišču očitajo odsotnost kontradiktornosti, ne vročajo znova odločbe, na podlagi katerih je prišlo do vpisa KT v skupno evidenco KT pri MPRS. Ti postopki so namreč že pravnomočno zaključeni, v teh postopkih, s katerimi je bil storilec seznanjen, pa se je ugotavljalo med drugim tudi, da je prekršek bil storjen in da je obstajala odgovornost za storitev le-tega, zato se v tem postopku, torej v postopku odločanja in izdaje prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v nasprotju s pritožbo ne vročajo več (ponovno) odločbe prekrškovnih organov, temveč se ugotavlja le in zgolj, ali so te odločbe pravnomočne in izvršljive. Sodišče mora slednje preveriti tudi glede vsebnosti podatkov o kategorijah motornih vozil, o izrečenih sankcijah ter skladnost le-teh z vpisom v EKT ter glede pravnomočnosti in izvršljivosti. V teh postopkih pa več ne gre za sojenje in ugotavljanje odgovornosti storilca za storitev prekrška, kot si to napačno razlaga pritožba, zaradi česar naj bi bil tudi kršen postopek do poštenega sojenja (člen 29 Ustave RS in posledično tudi določbe člena 6 EKČP. Z obema PN, ki sta podlaga za sprejeto odločitev v izpodbijanem sklepu je namreč storilec doslej bil seznanjen že ob sami izdaji obeh PN, zoper oba PN pa tudi ni vložil ustreznega pravnega sredstva, zato sta oba postala tudi pravnomočna in izvršljiva, kar pomeni, da se je z odločitvijo prekrškovnih organov tudi strinjal. Obvestilo MPRS pa vsebuje na podlagi tretjega odstavka člena 207 ZP-1 zgolj obvestilo o vpisu KT v evidenco KT in ne predstavlja dejstva, o katerem bi se moral storilec znova izjasnjevati, saj gre za uradno vodene evidence pristojnega organa. Po povedanem torej sklep sodišča prve stopnje ni preuranjen, prav tako pa ni prišlo do kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155, saj v postopku odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja več ne gre za postopek o prekršku, temveč se določbe ZP-1 o vodenju postopka uporabljajo le smiselno ob hkratnem upoštevanju določb člena 202. č ZP-1, ki izrecno določa postopek odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti.

8. Zaradi navedenega je pritožba, ki sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev iz člena 159 ZP-1 sklep sodišča prve stopnje potrditi, saj je pravilen in zakonit.

9. Pritožnik ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR, ki je odmerjena po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), k plačilu le-te pa bo storilec pozvan po sodišču prve stopnje. Pritožba sicer predlaga oprostitev plačila sodne takse z utemeljitvijo, da plačilo sodne takse storilcu ne dopušča njegovo premoženjsko in socialno stanje, ker bi s plačilom le-te bilo ogroženo njegovo preživljanje, trenutno pa se tudi zdravi, vendar pa v podkrepitev takih navedb storilec ni predložil nobenih dokazov, ki bi omogočali presojo utemeljenosti takega predloga, zato pritožbeno sodišče predlogu pritožbe za oprostitev plačila sodne takse ni sledilo. V skladu s petim odstavkom člena 144 ZP-1 pa bo storilec v primeru, če se okoliščine, ki so lahko podlaga za oprostitev plačila sodne takse ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, lahko pri sodišču prve stopnje predlagal oprostitev plačila sodne takse najpozneje do izteka roka za plačilo, takšen predlog za oprostitev plačila sodne takse pa bo moral biti podkrepljen tudi s podatki o premoženjskem in socialnem stanju storilca in njegovih družinskih članov.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 119/2021
• VSC Sklep EPVDp 35/2022
• VSC Sklep PRp 44/2020