VSC Sklep I Kp 32416/2020

Jedro

Glede na to, da sodišče operira z dokaznim standardom utemeljenega suma, ne more biti na mestu pritožbena ugotovitev in trditev, da sodišče v napadenem sklepu krivično (in preuranjeno) prejudicira obtoženčeveo obnašanje oziroma ravnanje, ki naj bi potenicialno bila sporna oziroma lahko tudi kazniva dejanja ter da s tem ravna v nasprotju s temeljnim in ustavnim načelom domneve nedolžnosti in drugim ustavnimi varovanimi kategorijami.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe, zoper obtoženega A. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s tem, da sme trajati pripor do nastopa kazni, najdlje pa do izteka kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 32416/2020 z dne 1. 7. 2020.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčevega zagovornica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, ali pa nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je zaključek o utemeljenem sumu gradilo na dejstvu, da je bila zoper obtoženca vložena obtožnica, ki je postala pravnomočna in da se po nastopu njene pravnomočnosti, sodišče ni soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi tako formalno dognan utemeljen sum, postavili pod vprašaj. Dodalo je še, da je celo obtoženec z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde po obtožbi in da je sodišče tako sklenjen sporazum sprejelo in na njegovi podlagi obtožencu izreklo obsodilno sodbo, s čemer da je bil utemeljen sum še dodatno potrjen. Tako ne more biti utemeljena pritožničina graja zaključka sodišča prve stopnje o danosti tega temeljnega pogoja za pripor, ki pa tudi sicer ostaja na povsem načelni ravni, ko pritožnica zapiše le, da obramba primarno izpodbija obstoj utemeljenega suma kot nujne predpostavke za odreditev in poznejše podaljšanje pripora in da očitek obdolžencu glede kaznivih dejanj ni podprt z zadostnimi dokazi, da bi bil obtoženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Glede na to, da sodišče operira z dokaznim standardom utemeljenega suma, ne more biti na mestu pritožbena ugotovitev in trditev, da sodišče v napaden sklepu krivično (in preuranjeno) prejudicira obtoženčevo obnašanje oziroma ravnanje, ki naj bi potencialno bila sporna oziroma lahko tudi kazniva dejanja ter da s tem ravna v nasprotju s temeljnim in ustavnim načelom domneve nedolžnosti in drugimi ustavnimi varovanimi kategorijami.

6. Sodišče prve stopnje je pritožbeno izpodbijani sklep izdalo po opravljenim predobravnavnim naroku in po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, na katerem je državna tožilka podala predlog za podaljšanje pripora zoper obtoženega B.. Obramba je imela možnost opredeliti se do tega predloga. Tako je neproduktivna pritožbena razprava o tem, da bi sodišče moralo izvesti samostojni narok glede predloga okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora.

7. Na podlagi doslej zbranih dokazov je lahko sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča zanesljivo odločilo tudi o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Za sprejetje tega zaključka tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni bilo potrebno dopolnjevati dokazni postopek. Objektivne okoliščine, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti in so povzete v pritožbeno izpodbijani sklep, tudi glede na stališča v pritožbi, niso v ničemer spremenjene.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo nanizalo tudi številne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženca in so relevantne za oceno njegove ponovitvene nevarnosti. Danosti pretežnega dela teh okoliščin pritožba niti ne problematizira, ko tudi ne navaja spremenjenih okoliščin, ki da bi te subjektivne okoliščine, torej okoliščine na strani obtoženca, negirale. Gre za obtoženčevo trdno odločenost kriminalne udeležbe in njegovo vztrajnost, na katero je moč sklepati na podlagi dejstva, da naj ne bi prenehal s kriminalno udeležbo, katere je utemeljeno osumljen, kljub že začetim postopkom zoper udeležence in tudi zoper njega, ko naj bi kljub zasegu droge, slednjo še vedno posedoval in to tam, kjer naj bi živel z družino. Tudi obtoženčeva nezaposlenost in s tem pogojena odsotnost rednih finančnih sredstev, kot okoliščina subjektivne narave, pritožbeno ni problematizirana. Ne gre pa spregledati še dejstva, da naj bi obtoženec kriminalno količino, katere je utemeljeno osumljen, storil tekom preizkusne dobe po pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju, ko je torej tudi glede na to signifikantno okoliščino moč sklepati na obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, saj ga niti preklic pogojne obsodbe, naj ne bi odvrnil od nadaljnje kriminalne udeležbe. To so številne nosilne okoliščine subjektivne narave, ki jasno kažejo na resno nevarnost obtoženčevega recidiva. Tega zaključka pritožba ne more spodnesti s sklicevanjem na že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, katere realizacija je bodoče negotovo dejstvo, saj je obtoženec v priporu in tudi sklenjena je bila v okoliščinah, oziroma v času, ko je bil obtoženec v priporu in je bila realizacija pogodbe negotova. Pa tudi sicer, če bi bil obtoženčev resen namen zaposliti se, zgolj zato še ne bi bilo moč govoriti, da obtoženčeva ponovitvena nevarnost ni podana, saj so še številne druge subjektivne okoliščine na strani obtoženca, ki kažejo, da bi ob izpustu na prostost s kaznivimi dejanji ponavljal. Gre za že izpostavljeno obtoženčevo izrazito vztrajnost in trdno odločenost kriminalne udeležbe, ki je izkazana tudi z izvršitvijo sedaj obravnavane kriminalne količine tekom preizkusne dobe.

9. Zgolj zaradi poteka časa, ker da naj bi imel obtoženec na voljo skoraj leto dni za temeljit premislek o bodočem in družinskem življenju, ni moč govoriti o prenehanju razlogov, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Obtoženec je namreč imel doslej že kar nekajkrat možnost takšnega premisleka, pa sklepa o bodočem življenju v smislu neizvrševanja kaznivih dejanj ni sprejel oziroma morebitnega tako sprejetega sklepa ni realiziral, glede na podan utemeljen sum novega kriminalnega recidiva.

10. Tudi sklicevanje na obtoženčevo družinsko življenje in njegov odnos do žene in pastorke, ne more imeti posebne teže pri presoji ponovitvene nevarnosti, še zlasti, ko se pritožbeno ne trdi, da takšnega odnosa s partnerko naj obtoženec ne bi imel že v času izvršitve kaznivih dejanj, katerih je utemeljeno osumljen.

11. Obtožencu je bila z nepravnomočno sodbo izrečena zaporna kazen. O morebitnem predlogu za alternativni način izvršitve zaporne kazni doslej še ni bilo odločeno glede na podatke spisa in vse dotlej tudi ni moč govoriti o tem, da je nastopil takšen preobrat bodisi v kazenskem postopku, bodisi v obtoženčevem življenju, da pripor po naravi ne bi bil več združljiv z obtožencu izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbena polemika o tem, ali je na mestu predlog obrambe za alternativni način izvršitve zaporne kazni presega okvire tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče lahko izhaja zgolj iz dejstva, da je bila obtožencu nepravnomočno izrečena zaporna kazen in dejstva, da je na strani obtoženca izkazana ponovitvena nevarnost in v takšnih okoliščinah se izkaže sklep o podaljšanju pripora, ko je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo tudi sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, pravilen in zakonit.

12. V točkah 14 in 15 pritožbeno izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje argumentirano izreklo tudi o tem, da je pripor za obtoženca neogibno potreben, da se mu prepreči ponavljanje kaznivih dejanj. Za pritožbeno sodišče je v celoti sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da z milejšim ukrepom zasledovani cilj ne bi bil dosežen, saj kot je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje, je mogoče ob vrsti kaznivih dejanj, ki se očitata obtožencu, tako s področja prepovedanih drog kot tudi novačanja oseb za prevažanje ilegalnih migrantov, slednja izvrševati tudi iz hišnega pripora s pomočjo telefonskih in internetnih komunikacij. Glede drugega nadomestnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti se pritožba substancirano ne izreče.

13. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma v sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa tudi s časovnega vidika ne. Obtoženec je v priporu od 27. 8. 2019 dalje. Po tem, ko je bila 5. 2. 2020 vložena obtožnica, je sodišče izvedlo postopek na prvi stopnji do te mere, da je dne 1. 7. 2020 že razglasilo sodbo. Tako ne more biti na mestu očitek o nerazumnem trajanju postopka in s tem o nerazumnem trajanju pripora. Sodišče je kontinuirano poslovalo na zadevi tako v fazi preiskave, kot tudi po vložitvi obtožbe, zaradi česar pritožbena graja o nerazumnem trajanju pripora ne more biti utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

15. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 229/2000
• Sodba I Ips 30/2001
• Sodba I Ips 33/2002