VSC Sklep I Kp 37728/2020

Jedro

Za podaljšanje pripora po vloženi neposredni obtožnici je bilo potrebno opraviti presojo, ali doslej pridobljeni podatki in dokazi izkazujejo v tej fazi kazenskega postopka zahtevani dokazni standard utemeljenega suma. V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo pod točko 5 obrazložitve in z izčrpno ter tehtno argumentacijo ocenilo, da je obdolženec še vedno utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki naj bi ga storil zoper oškodovanko K. K..

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 31. 7. 2020, opr. št. II Ks 37728/2020, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega Z. N., zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi predloga okrožnega državnega tožilca, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 24. 7. 2020 od 10.15 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zunajobravnavni senat je pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi (oškodovanke), ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP oziroma zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zatrjevanimi po pritožnici.

5. Za podaljšanje pripora po vloženi neposredni obtožnici je bilo potrebno opraviti presojo, ali doslej pridobljeni podatki in dokazi izkazujejo v tej fazi kazenskega postopka zahtevani dokazni standard utemeljenega suma. V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo pod točko 5 obrazložitve in z izčrpno ter tehtno argumentacijo ocenilo, da je obdolženec še vedno utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki naj bi ga storil zoper oškodovanko K. K..

6. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje pri utemeljevanju pripornih razlogov zgolj nekritično sledilo zapisu okrožnega državnega tožilca. Vsak dokaz na katerem temelji neposredna obtožnica in ki izkazuje obstoj utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje pod točko 5 obrazložitve povzelo, ga analiziralo ter ocenilo njegovo vrednost in pomembnost za zahtevani dokazni standard. Pri tem je tudi ustrezno odgovorilo na pomisleke, ki jih je pritožnica navajala že v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora in so podobni sedanjim pritožbenim argumentom. Zato sodišče druge stopnje zavrača stališče pritožnice, da dognanja o utemeljenem sumu storitve očitanega kaznivega dejanja temeljijo le na ocenjevanju izpovedb oškodovanke proti zagovoru obdolženca ("beseda proti besedi"). Nenazadnje je oškodovankina izjava o obdolženčevem fizičnem nasilju podprta s fotografijami (list. št. 11 do 17) ter obvestilom o telesni poškodbi z dne 23. 7. 2020, ko so bile zadobljene telesne poškodbe dokumentirane le dve uri po času, ko naj bi bila po obdolžencu pretepena. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pa utemeljen sum o tudi siceršnjem izvajanju nasilja obdolženca zoper oškodovanko izkazujejo izjave M. L., M. P., O. A. in D. B.. Izjave oškodovanke o tem, da je 10. 7. 2020 telefonirala v Zdravstveni dom ...prav zaradi obdolženčevega preteklega nasilnega ravnanja, potrjuje tudi zapis v uradnem zaznamku Policijske postaje ... dne 25. 7. 2020 (list. št. 33), kjer je zapisano, da je tega istega dne ob 19.00 uri iz Zdravstvenega doma ... poklical medicinski tehnik V.H. ter naznanil vsebino oškodovankinega klica. Prav zato je bila na naslov prebivanja oškodovanke in obdolženca napotena patrulja ter je bila oškodovanka tudi telefonično klicana, a je navajala češ, da je vse v redu. Slednje dogajanje pa se sklada z izjavo oškodovanke, da je obdolženec slišal, da se pogovarja s policisti in ji iz rok vzel telefon. Tako zatrjevana okoliščina, češ da nobena od navedenih oseb ni bila neposredno priča obdolženčevem nasilju, ni takega značaja, da bi vplivala na obstoj utemeljenega suma. Sicer pa ni moč zaznati niti takšnih nasprotij med izjavami oškodovanke in zagovorom obdolženca, kot jih skuša sedaj prikazati pritožnica. Obtoženec je na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 27. 7. 2020 (list. št. 78 do 79) izjavil, da obžaluje dejanja, ki jih je počel in zagotovil, da jih več ne bo ponavljal, pri tem pa se je skliceval na težave z alkoholom ter na jezo in vzkipljivost. Zatrjevana domneva, da naj bi po besedah obdolženca oškodovanka umaknila ovadbo, v obravnavanem primeru niti ni relevantna, saj gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje za katerega je zagrožena kazen do petih let zapora.

7. Neutemeljeni so očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko obdolženec nasilje zoper oškodovanko le še stopnjuje) in subjektivne (obdolženčev alkoholizem, kršitev milejšega ukrepa prepovedi približanja v preteklosti, ocena o visoki stopnji ogroženosti oškodovanke) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Kot protiargument razlogom prvega sodišča pritožnica v pritožbi večkrat poudarja obdolženčevo dosedanjo neobsojenost. Slednjega dejstva sodišče prve stopnje ni spregledalo (točka 7 obrazložitve). Okoliščina, da obdolženec še ni bil obsojen pred sodiščem, je bila sodišču znana že od odreditve pripora dalje in zato ne predstavlja nove okoliščine. Z njo zagovornica ne more utemeljiti pritožbene trditve, da je zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obtoženca zmoten, še zlasti upoštevaje številne druge pravilno poudarjene osebnostne lastnosti, ki ga delajo ponovitveno nevarnega. Pritožnica zmotno meni, da z besedno zvezo "očitana kriminalna dejavnost" sodišče prve stopnje protispisno nakazuje na njegovo predkazovanost. Sodišče prve stopnje ima tu v mislih okoliščine in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno prenašanje krivde na oškodovanko, ker naj bi obdolženčevo ravnanje izzvala s provociranjem na eni strani, ter obdolženčeva zagotovila, da se bo z oškodovanko razšel, ponovno odšel na zdravljenje zoper alkoholizem, gre šteti za način njegovega zagovora, ki zaenkrat z ničemer ni dokazno podprt in bo lahko predmet presoje v nadaljnjem postopku. Glede pritožbenih navedb o možnosti in posledicah obdolženčeve izgube službe zaradi pripora pritožbeni senat opozarja, da zgolj odreditev pripora ne pomeni avtomatično izgube službe, saj po določbi prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), po kateri v primeru, ko delavec začasno preneha opravljati delo zaradi pripora, zaradi katerega ne more opravljati dela šest mesecev ali manj, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca. Tako zgolj zaradi pripora obdolženec ne bo izgubil zaposlitve, temveč bo prišlo so suspenza pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni da bodo v času pripora pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, mirovale. Prvo sodišče je prav tako kot eno izmed subjektivnih okoliščin pravilno izpostavilo dejstvo kršitve ukrepa prepovedi približanja in na pravilnost te ocene ne more vplivati zatrjevanje pritožnice, da „načelno“ ni imel namena kršiti te prepovedi. Povsem neresnične so trditve pritožnice, da se sodišče v napadenem sklepu ni opredelilo do navedb in dokaznih alternativnih predlogov obrambe iz odgovora na predlog za podaljšanje pripora. Sodišče prve stopnje je pod točko 3 povzelo vsebino odgovora in nato v nadaljevanju uspešno odgovorilo prav na vsako trditev oziroma argument obrambe.

8. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti oškodovanke, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Tozadevni razlogi sodišča prve stopnje pod točko 9 obrazložitve so razumni in tehtno argumentirani ter jih višje sodišče v celoti sprejema. Pri tem še zlasti ni mogoče odreči utemeljenosti argumentu o pretekli kršitvi prepovedi približanja. Pa tudi sicer ta milejši osebni omejevalni ukrep očitno ni niti v najmanjši meri odvrnil obdolženca od izvajanja nasilja zoper oškodovanko, saj kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, naj bi vse vrste nasilja zoper njo le še stopnjeval. V zadnjem odstavku obrazložitve pod točko 9 je sodišče prve stopnje tudi ustrezno odgovorilo na že v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora izraženo stališče obrambe glede kolizije med ukrepom prepovedi približanja (podaljšanim do 7. 8. 2020) in predmetnim strožjim ukrepom pripora. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja tudi, da je v konkretnem primeru varnost ljudi oziroma konkretno oškodovanke Katarine Krklec ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Utemeljitev neogibnosti pripora pa tudi sicer sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev ¹.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015, XI Ips 16948/2018 z dne 23. 8. 2018).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 43024/2015-193
• Sodba I Ips 177/2008