VSC Sklep II Kp 5623/2016

Jedro

Aktualna in usklajena sodna praksa višjih sodišč v Republiki Sloveniji na kazenskopravnem področju zavzema stališče, da sodišča niso vezana na obvezne razlage in pojasnila posameznih določb OT, ki jih je sprejel Upravni odbor OZS, saj sodišča zavezujejo le Ustava in zakoni, podlage, ki jih je pritožnik izpostavlja, pa imajo značaj podzakonskega predpisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 50,00 (petdeset 00/100) EUR

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju na podlagi določbe tretjega odstavka člena 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločila, da se zagovorniku obdolženca odvetniku T. G. iz Celja priznajo nagrada in potrebni izdatki ter DDV in stroški zastopanja obdolženca J. J. v skupnem znesku 123,71 EUR, v presežku pa je zahtevek obdolženčevega zagovornika zavrnila.

2. Zoper takšen sklep je zagovornik obdolženca vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da se mu prizna nagrada v skladu s stroškovnikom z dne 9. 3. 2020 in da se mu priznajo tudi stroški tega pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožnik graja izpodbijani sklep iz razloga, ker sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade in potrebnih izdatkov ni upoštevalo Obveznih razlag odvetniške tarife, sprejetih po Upravnem odboru Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Upravni odbor OZS).

5. V zvezi s tem pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da je v določbi drugega odstavka člena 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) določeno, da so pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje upravni odbor OZS v smislu prvega odstavka tega zakonitega določila, v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških, vendar pa je usklajena sodna praksa višjih sodišč v RS o tem vprašanju zavzela drugačno stališče¹. Po slednjem sodišča niso tako, kot vztraja pritožnik, vezana na obvezne razlage posameznih določil OT, ki jih je sprejel Upravni odbor OZS, saj jih zavezujejo le Ustava in zakoni, določbe drugega odstavka člena 19 OT pa imajo značaj podzakonskega predpisa, ki ga sodišča niso dolžna upoštevati, ne pa zakona, zato s takimi pritožbenimi navedbami pritožnik ne uveljavlja kršitev materialnega prava, temveč pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Iz izpodbijanega sklepa tako, kot pritožba pravilno povzema, sodišče prve stopnje zagovorniku ni priznalo v celoti 312,50 točk za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora z dne 19. 2. 2020, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno obrazložilo s tem, da je zagovornik priglasil nagrado po tar. št. 11/1 OT, za pritožbo zoper meritorno odločbo, po prepričanju prvega sodišča pa so sklepi, ki jih sodišče izdaja med kazenskim postopkom procesnega, ne pa meritornega značaja, saj se z njimi odloča o procesnih vprašanjih, ne pa o pravicah, dolžnostih in obveznostih procesnih udeležencev. Po povedanem je torej prvo sodišče pritožnikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora štelo za procesno, ne pa meritorno odločbo in mu je v skladu s tar. št. 11/2 priznalo namesto priglašenih 312,5 točk, 125 točk. Pritožnik, ki vlaga pritožbo izključno v tem delu, ne pa v preostalem delu, v katerem so mu bili priglašeni stroški in nagrada v celoti priznani vztraja pri tem, da bi mu prvo sodišče moralo priznati nagrado za sestavo meritorne odločbe, ne pa procesne, kar je tudi skladno s pojasnili Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 12. 7. 2012, v katerih je bilo izrecno pojasnjeno, da šteje sklep o odreditvi pripora glede na določbe členom 201 in 202 ZKP za meritorno odločbo, saj sodišče odloča tako o obstoju utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja, kakor tudi glede vprašanja, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neizogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za sam potek postopka. Zato bi na podlagi takih pojasnil Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije prvo sodišče moralo v skladu s stroškovnikom pritožnika obračunati nagrado za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora po tar. št. 11/1 OT, na pa po 11/2 OT, sklicujoč se na že sprejeto stališče v tem delu v sklepu Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 27024/2017.

7. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je sklep prvega sodišča I K 5623/2016 z dne 12. 2. 2012, s katerim je odredilo zoper obdolženca pripor po drugem odstavku člena 307 ZKP (zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi) štelo za procesno odločbo, ne pa meritorno, ki je bila po pritožbi obdolženčevega zagovornika z dne 12. 2. 2020 zaradi kršitev procesnih določb ZKP, razveljavljena, predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora pa zavrnjen, kar še posebej potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je v konkretnem primeru šlo za procesno, ne pa meritorno odločitev.

8. Kar pa zadeva sklicevanje pritožnika na odločitev pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018 pa je pojasniti, da tam obravnavana zadeva ni povsem primerljiva z zadevo, o kateri je odločalo pritožbeno sodišče v citiranem sklepu z dne 11. 12. 2018. Drži sicer, da iz jedra tega sklepa izhaja, da iz določbe prvega odstavka člena 19 OT izhaja, da daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, in da so Pojasnila in obvezne razlage, ki jih dajeta Upravni odbor v smislu prvega odstavka člena 19 OT v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških (drugi odstavek člena 19 OT), vendar pa hkrati iz tega sklepa izrecno izhaja, da je pritožbeno sodišče sklep o podaljšanju pripora (drugi odstavek člena 207 ZKP) štelo za ugotovitveni, zato tudi iz tega razloga ni štelo, da bi šlo za situacijo, ki so jih predvidela pojasnila Upravnega odbora dne 12. 7. 2016 in je v tem delu zavzemanje pritožbe za obračun nagrade za pritožbo zoper takšen sklep zavrnilo. Kot pa je bilo že predhodno pojasnjeno, pa aktualna in usklajena sodna praksa višjih sodišč v Republiki Sloveniji o tem vprašanju tudi na kazenskopravnem področju zavzema drugačno stališče², po slednjem namreč sodišča niso vezana na obvezne razlage in pojasnila posameznih določb OT, ki jih je sprejel Upravni odbor OZS in kot to izpostavlja pritožba, saj sodišča zavezujejo le Ustava in zakoni, podlage, ki jih je pritožnik izpostavlja, pa imajo značaj podzakonskega predpisa.

9. Po povedanem je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

10. Ker uveljavljani, pa tudi uradoma upoštevni (peti odstavek člena 402 ZKP) pritožbeni razlogi niso podani, je izpodbijani sklep o stroških postopka v izpodbijanem delu pravilen in zakonit, sodišče druge stopnje pa je iz te razlogov pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP).

11. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral plačati sodno takso za pritožbo v višini 50,00 EUR, ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 7404 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklepe višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 220/2019 z dne 25. 3. 2019, sklep opr. št. I Cp 1379/2018 z dne 14. 9. 2018 ter sklep Višjega sodišča v Celju z dne 20. 1. 2017, opr. št. I Cp 661/2016.
² Več o tem tudi sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 51005/2018 z dne 30. 6. 2020.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 380/2023
• VSC sklep PRpv 204/2006
• VSC sklep PRpv 206/2006