VSC Sodba Cp 167/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je o nesreči obvestil leasingodajalca in klicni center tožnice ter podal vse podatke v zvezi s prometno nesrečo, vozilom in svoje podatke, ter se na kraju nesreče zadržal več kot eno uro, dokazal, da ni zapustil kraja nesreče, ne da bi podal ustrezne podatke in je tudi dokazal, da je bil utemeljeno prepričan, da mu policije ni potrebno obvestiti.

Upoštevaje nadaljnje neizpodbijane ugotovitve, da se je toženec v naslednjih dneh po prometni nesreči zglasil pri ...ter pri njej uredil vse v zvezi z vozilom, izpolnil vse podatke in dokazal, kje se je nahajal pred nesrečo in po nesreči ter da je po nesreči ostal na kraju nesreče še več kot eno uro, je glede na vse te okoliščine, ki jih pritožba ne izpodbija, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, da je dokazal s svojim ravnanjem, da ni preprečil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, da je torej izpodbil domnevo alkoholiziranosti in ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s sklenjenim zavarovanjem in zavezujočimi Pogoji AO-01/16 in Pogoji AK-01/16 ter tudi ni prekršil določb 7. člena ZOZP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 366,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji je toženec dolžan plačati 10.200,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2018 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo dolžnost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožencu v znesku 1.629,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka II izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče samo odloči o temelju tožbenega zahtevka ter zahtevku tožnice v celoti ugodi in posledično ponovno odloči o stroških glede na nov uspeh v pravdi vključno s stroški pritožbe. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški pritožbenega postopka. Navajala je, da je med pravdnima strankama sporno dejstvo, ali je toženec izgubil zavarovalne pravice iz razloga kršitve 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ter kršitve določil 7. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 01/16 (v nadaljevanju: Pogoji AO-01/16), po katerih zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter kršitve 4. točke prvega odstavka 7. člena Pogojev AO-01/16, po katerih se domneva, da je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti tako, da onemogoče ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče, oziroma če se po prometni nezgodi izmakne možnosti ugotavljanja prisotnosti mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v trenutku nastanka prometne nesreče. Med pravdnima strankama je sporno tudi, ali je toženec kršil 4. točko prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK - 01/16 (v nadaljevanju: Pogoji AK-01/16), po katerih zavarovalnica ne krije škode, če voznik zavarovanega vozila vozilo upravlja pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. V skladu z navedenimi pogoji se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskave svoje alkoholiziranosti, oziroma če jo odkloni, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Prav tako se šteje, da je voznik pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali psihoaktivnih snovi, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi, oziroma jo odkloni, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v njegovem organizmu v trenutku nastanka zavarovalnega primera. V skladu z določili 30. člena navedenih pogojev je zavarovanec dolžan pri policiji nemudoma zahtevati ogled kraja dogodka, če je v zavarovanem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče, prišlo do večjih poškodb na zavarovanem predmetu, kot je npr. aktiviranje zračnih blazin, nevozno vozilo, prevračanje vozila in podobno. V pritožbi je tožnica dalje trdila, da je sodišče prve stopnje enostavno zaključilo, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije, centra za obveščanje ali koga drugega, ki bi obvestil policijo, ker je v škodnem dogodku nastala le materialna škoda, pri čemer se je oprlo na določbo 109. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ni pa presojalo, ali je ravnanje toženca po nesreči imelo za posledico izgubo zavarovalnih pravic v skladu z obveznostmi, ki jih je imel toženec kot zavarovanec v skladu s Pogoji AO-01/16 ter Pogoji AK-01/16. Tožnica je od toženca uveljavljala povračilo izplačane odškodnine na dveh različnih pravnih podlagah, in sicer na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja, ki je zakonsko regulirano in obvezno v skladu z ZOZP, ki tožnico zavezujejo najprej k sklenitvi zavarovanja, nato pa tudi k izplačilu škode, nastale z zavarovanim vozilom, saj zakon varuje položaj oškodovanca prometne nesreče. Regresne razloge določa ZOZP v določilu 7. člena, med drugim tudi v primeru voznikove alkoholiziranosti ter v primeru zapustitve kraja prometne nesreče, Pogoji A0-01/16 pa to zakonsko določilo le dopolnjujejo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo petega odstavka 110. člena ZPrCP, ki določa, da mora soudeleženim ali poškodovanim v prometni nesreči posredovati ime in priimek ter naslov, podatke iz vozniškega in prometnega dovoljenja ter posredovati podatke o obveznem zavarovanju ali izpolniti evropsko poročilo o prometni nesreči. V tej zvezi je sodišče tudi zmotno uporabilo 7. člen Pogojev AO-01/16. Toženec oškodovanca ... o škodi ni obvestil, kar je v postopku nesporno dejstvo. Toženec je v prometni nesreči poškodoval drog javne razsvetljave, z vozilom se je zaletel vanj, pretrgal električni vodnik in to je moral in mogel videti že na kraju samem, pa kljub temu oškodovanega ... o škodi ni obvestil. Da je bila škoda na daleč vidna, je potrdila priča A. R., ki je škodo na vodniku in drogu videl ter opazil iz avtomobila, ko se je peljal mimo, tako ni mogoče, da toženec škode ne bi opazil. Toženec torej ni izpolnil zakonske obveznosti po petem odstavku 110. člen ZPrCP ter v tej zvezi po določilih Pogojev AO-01/16, saj o nezgodi ni obvestil upravičenca do podatkov, prav tako pa tudi policije ne. V skladu z določbo 7. člena ZOZP ter Pogoji AO 01/16 je izgubil pravice iz zavarovanja, ker je kršil določila ZOZP in tudi določila Pogojev A0 01/16, zapustil je mesto prometne nesreče, ne da bi oškodovanca obvestil o škodi, niti obvestil policije, zaradi česar je pravice iz zavarovanja izgubil iz regresnega razloga zapustitve kraja prometne nesreče in iz razloga domneve alkoholiziranosti, vpliva mamil, psihoaktivnih zdravil oziroma drugih psihoaktivnih snovi. Da je imel toženec namen izogniti se preiskavi psihofizičnega stanja kaže dejstvo, da je poskrbel za odvoz močno poškodovanega vozila, da kljub pretrganemu električnemu vodniku, ki predstavlja tudi potencialno nevarnost, ni obvestil niti oškodovanca niti policije. Zgolj obvestitev klicnega centra z namenom, da se organizira in odstrani vozilo s kraja nezgode, ne more nadomestiti neodvisne preiskave psihofizičnega stanja toženca - alkoholiziranosti, vpliva mamil oziroma drugih psihoaktivnih snovi oziroma zdravil v trenutku prometne nesreče. Pritožba dalje trdi, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določil Pogojev AK-01/16 in odškodninske regresne odgovornosti toženca na tej podlagi ni presojalo, zaradi česar je podan pritožbeni razlog neuporabe materialnega prava. Tožnica uveljavlja povračilo škode, ki jo je izplačala na podlagi prostovoljnega pogodbeno dogovorjenega kasko zavarovanja vozila, pri čemer Pogoji AK-01/16 predstavljajo materialno pravo med strankama. Tožeča stranka je kot zavarovanka sklenila pogodbo o kasko zavarovanju tovornega vozila CE N...., ki ga je toženec poškodoval v obravnavani prometni nesreči. Predmetno vozilo je bilo v pravni lasti .... ter upravičenca leasingodajalca ..., leasingojemalec in uporabnik vozila pa je bila družba ..., katere zakoniti zastopnik je bil toženec, ki je s tožečo stranko sklenil zavarovalno pogodbo, po kateri je bilo vozilo tudi kasko zavarovano. Med strankama ni spora o tem, da je iz zavarovalne pogodbe v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena Pogojev AK-01/16 krita škoda zavarovancu, ki daje vozila v zakup ali najem, to je v konkretnem primeru ...., med strankama je sporno, ali je ravnanje toženca po prometni nesreči takšno, da ima za posledico izgubo njegovih zavarovalnih pravic. V četrti točki prvega odstavka 30. člena namreč Pogoji AK-01/16 določajo, da je dolžan zavarovanec po policiji nemudoma zahtevati ogled kraja dogodka v primeru, če so v zavarovalnem primeru zaradi prometne nesreče nastale večje poškodbe na zavarovanem predmetu. Kaj se šteje za večje poškodbe, je v pogojih opredeljeno primeroma. Nobenega dvoma ne more biti, da so v obravnavani nesreči nastale večje poškodbe na vozilu, bilo je po levi strani povsem poškodovano in zmečkano vključno s streho, pri čemer subjektivni odnos toženca do poškodb, ki jih v lastnem interesu minimalizira, ne more imeti posebnega pomena. Gre za pogodbeno dogovorjeno obveznost voznika kot zavarovanca. Toženec v postopku ni dokazal, da ni bil pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Dokazoval je, da ne uživa alkohola, ni pa zatrjeval niti dokazal, da ne uživa mamil in da ne uživa (mu niso predpisana) psihoaktivnih zdravil, oziroma psihoaktivnih snovi in da slednjih ni užival pred vožnjo in da torej njegova vožnja in trčenje v drog ni posledica navedenih snovi, ki vplivajo na psihofizično stanje. Praviloma se psihofizično stanje ugotavlja s pomočjo strokovnih metod, ki jih odredi policija, to je z odredbo ter analizo krvi, s katero se ugotavlja prisotnost alkohola, mamil, kakor tudi drugih psihoaktivnih zdravil in snovi. Klicni center ni namenjen ugotavljanju okoliščin prometne nesreče, še manj psihofizičnemu stanju voznika, temveč le organizira avto vleko s kraja nezgode na zahtevo zavarovanca. Sodna praksa je zavzela enako stališče, to sta odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 547/2002 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3415/2014. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede povračilnega zahtevka, posledično je tudi odločitev o stroških postopka napačna.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo obrazloženo prerekal pritožbene trditve tožnice in predlagal zavrnitev njene pritožbe. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja kot nesporno med strankama, da je toženec 28. 6. 2017 okrog 17.00 ure povzročil prometno nesrečo, in sicer je zapeljal na levo smerno vozišče, nato na hodnik za pešce, nato levo na travnato nabrežino, kjer je z levim bočnim delom vozila trčil v leseni drog javne razsvetljave, na katerem poteka električni vodnik, ki se je ob trku pretrgal in padel na tla. Nesporna je tudi ugotovitev, da v prometni nesreči nihče ni bil telesno poškodovan, da je nastala le materialna škoda - poškodovan drog javne razsvetljave in poškodovano vozilo.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na določbe 4. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP toženec ni bil dolžan poklicati policije, ker je povzročil prometno nesrečo I. kategorije, to pa je prometna nesreča, v kateri je nastala le materialna škoda (1. točka drugega odstavka 109. člena ZPrCP). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o nastanku prometne nesreče je jasno, da drugih udeležencev ali soudeležencev v prometni nesreči ni bilo.

8. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je toženec po nezgodi poklical klicni center tožnice, povedal o nezgodi, dal podatke o zavarovanju vozila in uredil prevoz poškodovanega vozila, da je vse te podatke klicnemu centru tožnice podal potem, ko mu je to svetovala in pojasnila delavka ..., ki je bila leasingodajalec, leasingojemalec in uporabnik vozila pa je bila družba ..., katere zakoniti zastopnik je bil toženec (tako zatrjuje tudi tožnica v pritožbi). Toženec je torej o povzročeni prometni nesreči obvestil leasingodajalca (torej je izpolnil svojo dolžnost po točki 8.13 Splošnih pogojev pogodbe o operativnem leasingu - priloga A 63) in tudi klicni center tožnice. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženec nahajal na kraju nesreče kakšno dobro uro, ko je opravil klice in urejal odvoz poškodovanega avtomobila.

9. Upoštevaje zgoraj citirane zakonske določbe ZPrCP je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan obvestiti policije o prometni nesreči, ne glede na višino nastale materialne škode na vozilu in na lesenem drogu javne razsvetljave.

10. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je o nesreči obvestil leasingodajalca in klicni center tožnice ter podal vse podatke v zvezi s prometno nesrečo, vozilom in svoje podatke, ter se na kraju nesreče zadržal več kot eno uro, dokazal, da ni zapustil kraja nesreče, ne da bi podal ustrezne podatke in je tudi dokazal, da je bil utemeljeno prepričan, da mu policije ni potrebno obvestiti. Po presoji pritožbenega sodišča je logično, da na kraju samem toženec ni mogel posredovati ustreznih podatkov oškodovancu, lastniku poškodovanega lesenega droga javne razsvetljave ... Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča A. R., zaposlen pri ... kot direktor distributivne enote, se je peljal mimo kraja nesreče, videl je poškodovano vozilo in avto vleko, zaznal je poškodbo droga javne razsvetljave in kasneje tudi odredil opravo ogleda in popravila. Iz izpovedbe te priče izhaja še, da se ni ustavila, niti se ni pogovarjala s komerkoli.

11. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da toženec ni kršil 7. točke prvega odstavka 7. člena Pogojev AO-01/16, ker je takoj o nesreči obvestil klicni center tožnice in leasingodajalca ter od njiju pridobil navodila za ravnanje po nesreči in jih je tudi izpolnil, torej je obvestil o nesreči tožnico in ji posredoval vse potrebne podatke o nesreči in svoje podatke.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da toženec ni kršil 4. točke 7. člena Pogojev AO-01/16. Upoštevaje zgoraj navedene neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje in še nadaljnje neizpodbijane ugotovitve, da se je toženec v naslednjih dneh po prometni nesreči zglasil pri ...ter pri njej uredil vse v zvezi z vozilom, izpolnil vse podatke in dokazal, kje se je nahajal pred nesrečo in po nesreči ter da je po nesreči ostal na kraju nesreče še več kot eno uro, je glede na vse te okoliščine, ki jih pritožba ne izpodbija, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, da je dokazal s svojim ravnanjem, da ni preprečil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, da je torej izpodbil domnevo alkoholiziranosti in ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s sklenjenim zavarovanjem in zavezujočimi Pogoji AO-01/16 in Pogoji AK-01/16 ter tudi ni prekršil določb 7. člena ZOZP.

13. Pritožba neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb Pogojev AK-01/16 in ni na tej podlagi presojalo odškodninske (regresne) odgovornosti toženca, zato je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na trditveno podlago, kot izhaja iz podatkov v sodnem spisu, je tožnica utemeljevala tožbeni zahtevek s trditvami, da je toženec kot voznik zavarovanega vozila pri tožnici po Pogojih AO-01/16 in Pogojih AK-01/16 izgubil zavarovalne pravice v posledici kršitve 7. točke prvega odstavka 7. člena Pogojev AO-01/16 in v posledici kršitve 4. točke prvega odstavka 7. člena Pogojev A0-01/16 ter v posledici kršitve 4. točke prvega odstavka 7. člena Pogojev AK-01/16.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z očitanimi kršitvami sklenjenih zavarovalnih pogodb sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka upoštevaje Pogoje A0-01/16 in Pogoje AK-01/16 ter svojo presojo tudi jasno obrazložilo s pravilnimi materialnopravnimi razlogi v okviru tožničine trditvene podlage.

15. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da je tožnica kot zavarovanka sklenila pogodbo o kasku zavarovanju vozila, ki ga je toženec poškodoval v obravnavani prometni nesreči, ker je glede na pomeni izrazov v Pogojih AK-01/16 zavarovanec (tudi zavarovanka) oseba, katere premoženjski interes je zavarovan, to pa ni tožnica.

V nasprotju z listino v prilogi A 4 je pritožbena trditev, da je s tožnico sklenil toženec zavarovalno pogodbo. S tožnico je sklenila zavarovalno pogodbo družba ..., toženec pa jo je podpisal kot njen zakoniti zastopnik.

Kakšen namen je teh pritožbenih trditev, ni jasno.

16. Tožnica v svoji trditveni podlagi, kot je ta povzeta v točkah 5, 6 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe ter v trditveni podlagi, kot izhaja iz podatkov spisa in je povzeta že zgoraj, tožnica ni trdila, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, ker je s svojim ravnanjem kršil tudi določila 4. točke prvega odstavka 30. člena Pogojev AK-01/16, kar sedaj trdi v pritožbi. Glede na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP pravdni postopek temelji na razpravnem načelu, to pa pomeni, da morajo stranke zbrati procesno gradivo in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala (razen v primeru iz drugega odstavka 7. člena ZPP). Splošni in posebni pogoji zavarovalne pogodbe so del pogodbenega prava in so zato dejstva, ki postanejo del procesnega gradiva le, če jih stranke pravočasno navajajo. Tako Pogoji AK-01/16 niso materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti in je zato neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbene trditve, da je toženec kršil tudi določbo 4. točke prvega odstavka 30. člena Pogojev AK-01/16, pa so glede na obrazloženo pritožbene novote, ki niso dovoljene, saj tožnica v pritožbi ni izkazala, da teh trditev ni mogla brez svoje krivde podati pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Določbe 4. točke in 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo, smiselno enako kot upoštevane določbe Pogojev A0-01/16 in Pogojev AK-01/16 določajo primere, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov oškodovancem od zavarovanca, oziroma od odgovorne osebe in vse te določbe je tudi pravilno uporabilo.

18. Tožnica je v svoji trditveni podlagi izrecno trdila, da je toženec prostovoljno zapustil mesto prometne nezgode z namenom, da se izogne preiskavi svoje alkoholiziranosti (navedbe tožnice v prvem odstavku na list. št. 48 spisa), nato pa odpeljal s kraja prometne nesreče ter zapustil kraj dogodka, ne da bi … obvestil policijo o dogodku, oziroma počakal na prihod policije ter ni omogočil preizkusa alkoholiziranosti … (tožničine navedbe v drugem odstavku na list. št. 48 spisa).

Zato so nedovoljena pritožbena novota tudi trditve v pritožbi, da toženec ni zatrjeval in ni dokazal, da ne uživa mamil in da ne uživa (mu niso predpisana) psihoaktivna zdravila, oziroma psihoaktivnih snovi in da slednjih ni užival pred vožnjo in da torej njegova vožnja in trčenje v drog ni posledica navedenih snovi, ki vplivajo na psihofizično stanje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica ni zatrjevala, da se je izmaknil preiskavi in ni omogočil preizkusa prisotnosti mamil, psihoaktivnih zdravil in substanc.

19. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah toženčevega ravnanja po nastanku prometne nesreče pritožba z golo navedbo, da toženec v postopku ni dokazal, da ni bil pod vplivom alkohola, ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec izpodbil domnevo alkoholiziranosti.

20. Pritožbeno izpostavljeni odločbi VS RS in VSL ne obravnavata povsem enakega, oziroma primerljivega dejanskega stanja. V navedenih odločbah je bilo ugotovljeno dejstvo, da je voznik takoj po tem, ko je povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen sam, zapustil kraj nesreče, ne da bi o njej obvestil policijo (očitno tudi ni obvestil kogarkoli drugega). V obravnavanem primeru pa je bil toženec edini udeleženec prometne nesreče in je o njej takoj obvestil klicni center tožnice in leasingodajalca (v skladu s pogodbo o operativnem leasingu) ter se na kraju dogodka zadržal več kot eno uro.

21. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

22. Glede na obrazloženo pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, ki so bili potrebni.

Toženec je v odgovoru na pritožbo priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo v višini 762,50 EUR, obsegajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 21/I Odvetniške tarife skupaj z 22 % DDV. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da priglašeni stroški niso priglašeni pravilno, saj nagrada po tar. št. 21/I OT za sestavo odgovora na pritožbo glede na pritožbeno izpodbijano vrednost 10.200,27 EUR znaša le 300,00 EUR in ne 625,00 EUR, skupaj z DDV pa znaša 366,00 EUR. Toliko stroškov mora tožnica povrniti tožencu v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Toženec v primeru zamude plačila stroškov pritožbenega postopka ni zahteval zakonskih zamudnih obresti, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločilo.

O stroških pritožbenega postopka je sicer odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2176/2010
• Sodba II Ips 99/2005
• VSL sodba II Cp 2495/2013