VSC Sodba Cp 204/2020

Jedro

Iz podatkov v sodnem spisu še izhaja, da sta tožnika šele v svoji zaključni besedi (ko je bil njun dokazni predlog za zaslišanje strank že zavrnjen), trdila, da bi izvedba dokaza z zaslišanjem strank bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, da tožeča stranka pozna pisavo pokojnega očeta, da je že na prvi vpogled kopije sporne oporoke takoj ugotovila, da nobena pisava ne ustreza pisavi pokojnega očeta, niti njegov podpis, da bi pravdni stranki povedali, da niti uporabljene besede niti oče ne bi nikoli napisal tako obsežnega teksta, kot je napisan na sporni oporoki.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožnika trditve o značilnostih pisanja in pisave pokojnika ter konkretne navedbe, da bi o teh lahko izpovedala in bi s svojim zaslišanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, podala prepozno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v tem delu poslej glasi:

″Prvotožeča in drugotožeča stranka sta dolžni nerazdelno v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka prvotožene, drugotožene in tretjetožene stranke v znesku 1.778,76 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. ....″

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank, ki glasi: ″Listina, imenovana oporoka z dne 15. 10. 2012 s podpisom A. A., ni pristna oporoka pokojnega A. A., rojenega ..., nazadnje stanujočega ... in je nična, tožena stranka je nerazdelno dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.″(točka I izreka) in tožnikom naložilo nerazdelno dolžnost v roku 15 dni povrniti tožencem stroške pravdnega postopka v višini 3.550,20 EUR (točka II izreka).

2. Tožnika sta s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožnikov ugodi in tožence obveže na plačilo stroškov pravdnega postopka in stroškov pritožbe. Podredno pa sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbeni stroški pa naj štejejo kot nadaljnji stroški pravdnega postopka. Tožnika sta v pritožbi navajala, da sta na zapisnik sodišča uveljavljala kršitev pravice do izjave stranke, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njun dokazni predlog za zaslišanje strank. Tožnika sta vztrajala pri zaslišanju strank in zahtevala, da ju sodišče zasliši, s tem, ko je zavrnilo izvedbo tega dokaza, je tožnikoma odvzelo pravico do izjave, gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je bistvena kršitev pravil postopka in ena izmed temeljnih pravic stranke po ZPP. Tožnika bi v svoji izpovedbi povedala, da dobro poznata očetovo pisavo in da oče nikoli ni napisal niti podpisal sporne listine. Tudi izvedenec je predlagal dokazno oceno na podlagi še drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zapisalo, da je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca grafološke stroke, ki ni mogel zanesljivo ugotoviti ali je oporoka pristna ali ne. Tožnika grajata takšen zaključek sodišča prve stopnje iz razloga, ker nasprotuje vsebini dokazov, ki jih je izvedlo sodišče. Odločitev je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v obrazložitvi pod točko 12 in 13 delno povzame mnenje izvedenca, kar bi narekovalo drugačno odločitev, zato je odločitev sama s seboj v nasprotju, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo pomembnega materialnopravnega pravila: listina z dne 15. 10. 2012 naj bi bila lastnoročna oporoka, 63. člen Zakona o dedovanju (ZD) pa pravi, da je oporoka veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Pri presoji veljavnosti listine z dne 15. 10. 2012 sodišče to temeljno pravilo zanemari sklicujoč se na pravilo dokaznega bremena in ignorira bistveni del mnenja izvedenca. Res je bila listina predložena v izvirniku, vendar to še ne pomeni, da podpis ustreza pokojnemu A. A.. Bistven je zapis izvedenca, da ni mogoče z nobeno stopnjo zanesljivosti ugotoviti, ali je bil tekst napisan z rokopisom pokojnika, ni ene listine, kjer bi pokojnik zanesljivo uporabil svoj rokopis iz teksta. Na strani 4 mnenja je izvedenec zapisal, da podpis na oporoki ni isti, kot je bil katerikoli podpis pokojnika iz obširnega primerjalnega rokopisa. Izvedenec je torej izključil, da bi bil podpis pokojnika na listini z dne 15. 10. 2012 isti kot primerjalni rokopisi pokojnika. Takšna ugotovitev sodišče ne more dati drugačnega zaključka, kot da podpis na listini 15. 10. 2012 ni podpisa pok. A. A, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o veljavni lastnoročni oporoki zapustnika. Zaključek sodišča nasprotuje vsebini izvedenskega mnenja izvedenca Boruta Pogačnika. Tožnika povesta, da tekst ni pisava pokojnega očeta, listine z dne 15. 10. 2012 ni ne napisal ne podpisal pok. oče, oporoka ni pristna oporoka zapustnika. Po mnenju tožnikov je sodišče napravilo napačen zaključek na podlagi mnenja izvedenca, če bi zaslišalo še oba tožnika, bi slednja dodatno pojasnila, zakaj je že na prvi pogled in samo vsebino teksta jasno, da oče te listine ni ne napisal ne podpisal. Izvedensko mnenje je eden izmed dokazov, podvrženo je dokazni oceni sodišča, kar pomeni, da bi moralo sodišče presojati tudi vsebino izvedenskega mnenja. Dokazni zaključki so pristojnost sodišča, vendar gre poleg očitka bistvene kršitve določil postopka tudi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je v obrazložitvi pod točko 15 zapisalo, da na podlagi mnenja izvedenca ni moglo zanesljivo ugotoviti ali je oporoka pristna ali ne. Sodišče je povzelo samo en del izvedenskega mnenja, ni pa povzelo ključnega dela, ko izvedenec pove na strani 4 mnenja: ″Prav tako je mogoče z isto stopnjo zanesljivosti reči, da ta podpis ni isti kot bi bil katerikoli podpis pokojnika iz obširnega primerjalnega gradiva, kar bi bil nedvomno znak prostoročnega ponarejanja, kar bo predstavljeno podrobneje v nadaljevanju. Prav nasprotno, nobene, celo podobne izvedbe nimamo, kar zadeva oboje, to je priimek in ime.″ Podpis na listini z dne 15. 10. 2012 ne ustreza nobenemu primerjalnemu podpisu zapustnika, tega sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Verjetno ne bodo šla sodišča v smer, da bo veljala vsaka ponarejena oporoka in bo veljala presumpcija veljavnosti, dokler ne bo izpodbita. Takšna praksa je nevarna, prehod premoženja po zapustniku je zelo pomembno pravno dejstvo, ki je povezano tudi z bodočo lastnino, kjer gre za vprašanje izražanja prave volje zapustnika, kjer ne sme biti nobene dileme o pristnosti oporoke ali pravi volji zapustnika. Ponarejena oporoka predstavlja kaznivo dejanje in ki po samem Zakonu o dedovanju izključuje pravico dediča do dedovanja. Ta ugotovitev izvedenca potrjuje, da podpis na listini 15. 10. 2012 ni skladen, niti podoben primerjalnim rokopisom zapustnika, ki sta v spisu. Zato sama vsebina teksta niti ni ključna za presojo veljavnosti oz. pristnosti lastnoročne oporoke, ker morata biti izpolnjena oba pogoja. Tožnika morata povedati, da se od sodišče pričakuje visoka stopnja morale. V konkretnem primeru je bilo od 23. 1. 2019 znano, da se toženci in razpravljajoča sodnica dobro poznajo, tožnika izločitve sodnice nista predlagala, ker se od sodnika zahteva in pričakuje najvišja stopnja nepristranskosti in v primeru okoliščin, ki lahko omajajo to nepristranskost, ustrezno reakcijo samega sodnika. Tožnika se pritožujeta tudi zoper izrek o stroških postopka, pri tem je sodišče kršilo Zakon o odvetništvu (ZoDV). V skladu s petim odstavkom 17. člena ZoDV je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Sodišče je v konkretnem primeru priznalo tožencem, ki jih je zastopal odvetnik, stroške v 100 % višini, kar pomeni kršitev citiranega materialnega predpisa. Po tretjem odstavku 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Toženci so imeli odobreno brezplačno pravno pomoč, zato bi se morala glasiti odločitev glede plačila stroškov postopka v korist sredstev Republike Slovenije, oziroma organa za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju. Izpodbijano odločitev pod točko II izreka je potrebno spremeniti.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje strank. Obrazložilo je, da je vprašanje o pristnosti oziroma nepristnosti sporne oporoke strokovno vprašanje, na katero lahko odgovori le izvedenec grafološke stroke, zato zaslišanje strank ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Navedlo je še, da za ugotavljanje (ne)pristnosti oporoke niso pravno relevantna dejstva o tem, kdo je skrbel za zapustnika in na koga je bil zapustnik bolj navezan.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zgoraj povzetim razlogom sodišča prve stopnje.

Podatki v sodnem spisu potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, da je prvi tožnik skrbel za zapustnika in da je bil pokojnik navezan na vse vnuke. Iz podatkov v sodnem spisu še izhaja, da sta tožnika šele v svoji zaključni besedi (ko je bil njun dokazni predlog za zaslišanje strank že zavrnjen), trdila, da bi izvedba dokaza z zaslišanjem strank bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, da tožeča stranka pozna pisavo pokojnega očeta, da je že na prvi vpogled kopije sporne oporoke takoj ugotovila, da nobena pisava ne ustreza pisavi pokojnega očeta, niti njegov podpis, da bi pravdni stranki povedali, da niti uporabljene besede niti oče ne bi nikoli napisal tako obsežnega teksta, kot je napisan na sporni oporoki.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožnika trditve o značilnostih pisanja in pisave pokojnika ter konkretne navedbe, da bi o teh lahko izpovedala in bi s svojim zaslišanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, podala prepozno. Pa tudi sicer te trditve niso dovolj konkretizirane, saj ne vsebujejo dejstev o značilnosti pisave pokojnika, oziroma o različnostih njegove pisave v primerjavi s pisavo in podpisom na sporni oporoki.

Zato sodišče s tem, ko ni ugodilo njunemu dokaznemu predlogu za njuno zaslišanje, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod točkama 12 in 13 res delno povzelo ugotovitve izvedenca grafologa, neutemeljeno pa pritožba očita, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na povzeto mnenje izvedenca sama s seboj v nasprotju, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takimi trditvami pritožba dejansko graja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot jo je sprejelo na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca grafologa. Zato je pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče pa samo ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena še s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato sta pritožbena očitka o storjenih bistvenih kršitvah pravdnega postopka neutemeljena.

8. Drži pritožbena trditev, da je glede na določbo 63. člena ZD lastnoročna oporoka veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Tožnika sta trdila, da pokojni A. A. ni niti napisal niti podpisal listine, imenovane oporoka z dne 15. 10. 2012 in sta zahtevala ugotovitev, da ta listina ni pristna oporoka pokojnega A. A.. Torej sta morala te svoje trditve dokazati, njuno je bilo trditveno in dokazno breme.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja dejstva:

- da je z največjo verjetnostjo ugotovljeno, da je sporna listina - oporoka - z dne 15. 10. 2012 izvirnik, da torej ni skenirana, barvno fotokopirana ali fotografirana,

- da ni mogoče z nobeno stopnjo zanesljivosti ugotoviti, ali je tekst oporoke napisan z rokopisom pokojnika, ker ni nobene listine, kjer bi pokojnik zanesljivo uporabil svoj rokopis za izpis teksta,

- da ni mogoče z nobeno stopnjo zanesljivosti odgovoriti, ali je podpis nedvomni podpis pokojnega,

- da je bil pisec teksta verjetno starejši moški, ki sicer v življenju ni veliko pisal, v stilu pisca pa ni razvidno poskusov prenarejanja.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je zaključilo, da na podlagi pravila o dokaznem bremenu dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika in da je na tožeči stranki v obravnavanem primeru dokazno breme, da oporoka ni pristna, tožeči stranki pa nista izkazali svojih trditev, da zapustnik A. A. ni zapisal ter podpisal teksta, kot je razviden iz oporoke, ki se v originalu nahaja v priloženem spisu D 523/2017.

9. Na podlagi pisnega izvedenskega mnenja v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v njem izvedenec grafološke stroke podal še pojasnilo o stopnjah zanesljivosti svojih ugotovitev, in sicer:

- da pomeni 100 % zanesljivost, če je podana absolutna gotovost, da nekdo je ali ni pisec nečesa,

- da pomeni 95 % zanesljivost, oziroma da polno podpira predpostavko pristnosti, če je podana največja verjetnost (meječa na gotovost), da je nekdo pisec nečesa, ali da je neka listina izvirnik,

- da je 75 % zanesljivost, če je podana velika verjetnost, da je nekdo pisec nečesa,

- da je 50 % zanesljivost, če je podana verjetnost, da je nekdo pisec nečesa,

- da ″non liquet″ pomeni nedoločljivo, to je, da se ni mogoče odločiti, da nekdo je ali ni pisec nečesa, ker gre za takšne odklone v zapisih, ki ne omogočajo objektivne presoje in kakršnegakoli prepričanja.

10. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje ter še zgoraj podanih pojasnil v izvedenskem mnenju dodaja, da je sodišče prve stopnje s 95 % zanesljivostjo ugotovilo, da sta tekst in podpis sporne oporoke izvirnika, da je s 50 % zanesljivostjo ugotovilo, da je bil pisec teksta starejši moški, ki sicer v življenju ni veliko pisal in da ni mogoče z nobeno stopnjo zanesljivosti ugotoviti, torej niti, da je niti da ni pisava na oporoki pokojnikova, niti da je niti da ni podpis na oporoki pokojnikov.

Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje pravilno zaključilo, da le-to ne potrjuje s stopnjo prepričanja trditev tožnikov.

11. Tožnika sta s tožbo zatrjevala negativno dejstvo: da listina imenovana oporoka z dne 15. 10. 2012 s podpisom A. A. ni pristna oporoka, da je pokojni A. A. ni napisal in tudi ne podpisal. Njuni dokazni predlogi so obsegali le dokazne listine za potrebe ugotavljanja pristnosti pisave in podpisa na oporoki z izvedencem grafološke stroke. Ob upoštevanju njunega materialnega dokaznega bremena bi morala glede na sprejet dokazni standard prepričanja in ugotovitev v izvedenskem mnenju izvedenca grafologa v pravdi svoje trditve dopolniti še z zatrjevanji in dokaznimi predlogi o drugih okoliščinah o nastanku sporne oporoke, o oporočiteljevi volji glede zapuščine in podobno, da bi si tožnika olajšala dokazno breme.

12. Na strani 4 izvedenskega mnenja je izvedenec zapisal: ″Je mogoče z isto stopnjo zanesljivosti (glede na predhodni odstavek torej z največjo verjetnostjo) reči, da ta podpis (podpis na sporni oporoki) ni isti kot bi bil katerikoli podpis pokojnika iz obširnega primerjalnega gradiva (ne rokopisa), kot netočno navaja pritožba), kar bi nedvomno bil nedvomen znak prostoročnega prenarejanja.″ Vendar izvedensko mnenje v nadaljevanju pojasni: ″Kar pa zadeva vprašanje, ali je mogoče iz oblikovne, gibalne in prostorske slike pisave odgovoriti, ali je prav to nedvomni podpis pokojnega A. A., pa je mogoče odgovoriti le s stopnjo ″non liquet″, kar pomeni, da tega odgovora ni mogoče podati z nobeno stopnjo zanesljivosti, torej niti da je niti da ni.″ Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožbeno trditvijo, da takšna ugotovitev sodišča ne more dati drugačnega zaključka, kot da podpis na listini 15. 10. 2012 ni podpis pokojnega A. A. in da zaključek sodišča prve stopnje nasprotuje vsebini izvedenskega mnenja izvedenca grafologa.

Glede na pojasnjene stopnje zanesljivosti pritožbeno sodišče ne dvomi, da ni podana niti verjetnost, torej niti polovična možnost (50 %), da sta tekst in podpis pokojnikova ali da nista pokojnikova, temveč o tem sploh ni mogoče odločiti. Takšen zaključek tudi izhaja iz izvedenskega mnenja v točki št. 5.

Na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenskega mnenja je presoja sodišča prve stopnje pravilna.

13. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da gre pri prehodu zapustnikovega premoženja za vprašanje izražanje njegove prave volje. Prav zato bi, kot je že obrazloženo zgoraj, tožnika morala svojo trditveno in dokazno podlago dopolniti v tej smeri, česar pa nista storila.

14. Nejasna pa je pritožbena trditev: ″Verjetno ne bodo šla sodišča v smer, da bo veljala vsaka ponarejena oporoka in bo veljala presumpcija veljavnosti, dokler ne bo izpodbita.″ Ponarejenost oporoke je vendarle potrebno dokazati, če ima pritožba v mislih veljavnost presumpcije ponarejenosti oporoke, takšno stališče ni sprejemljivo.

15. Ker mora v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za njegovo izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe, so pritožbene trditve o smiselni nepristranskosti sodnice sodišča prve stopnje zaradi znanstva s tožniki v pritožbi pravno neupoštevne.

16. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožencem je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve stopnje (odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju Bpp 288/2018), zato je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno odmerilo njihove potrebne stroške pravdnega postopka, saj ni upoštevalo določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, po kateri je potrebno odvetniku odmeriti stroške zastopanja v višini polovične vrednosti odvetniške tarife. Ob upoštevanju te zakonske določbe gre pooblaščencu tožencev nagrada za vsa opravljena opravila, navedena v šestih alinejah 18. točke obrazložitve sodišča prve stopnje 2.430 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in še 22 % DDV, znaša pravilna odmera potrebnih stroškov tožencev 1.778,76 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka v točki II izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

17. V preostalem delu pa je glede na vse zgoraj obrazloženo pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijani prvi točki izreka (353. člen ZPP).

18. Ker sta tožnika s pritožbo uspela le delno in le glede odločitve o stroških postopka, je pritožbeno sodišče njun pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv in odločilo, da morata sama kriti svoje stroške, ki so jima nastali z vloženo pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2142/2018
• VSK sklep II Ip 296/2008
• VSM sklep I Ip 659/2015