VSC Sklep Cp 307/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da bi trditev, da (sploh) ne more dostopati do svojih nepremičnin, če bi jo verjetno izkazala, zadoščala za izdajo predlagane začasne odredbe. Onemogočen dostop do lastnega doma brez dvoma pomeni nastanek težko nadomestljive škode, to je obstoj pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Vendar glede na obrazloženo pritožba ni izpodbila dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnici kljub zatrjevanemu motilnemu dejanju toženca omogočen dostop do doma celo z vsemi motornimi vozili po parc. št. 198/28.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

S predlagano začasno odredbo je tožnica predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka po tožbi zaradi motenja posesti, zahtevek za zavarovanje z začasno odredbo pa je identičen tožbenemu zahtevku.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlagala ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev predlagani začasni odredbi. Podredno je predlagala vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi je navajala, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je vsebina predloga za izdajo začasne odredbe vsebinsko enaka tožbenemu zahtevku, da gre za regulacijsko začasno odredbo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala, da toženec z izdajo začasne odredbe, četudi bi se ta kasneje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, ter da je iz izpodbijanega sklepa smiselno razbrati, da je tožnica izkazala tudi ″reverzibilnost″ začasne odredbe. Po presoji prvostopnega sodišča tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo mogoče ugoditi iz razloga, ker naj ne bi izkazala težko nadomestljive škode. S takšnim stališčem se tožnica ne more strinjati. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo razloge, ki jih je tožnica zatrjevala v smeri nastajanja težko nadomestljive škode in pri teh razlogih tožnica v celoti vztraja ter meni, da v zadostni meri izpolnjujejo zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe. Trditve tožnice, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve samovolje toženca, so ostale prezrte in se sodišče do njih ni opredelilo. Za izdajo začasne odredbe pa zadošča izkazanost objektivne nevarnosti težko nadomestljive škode in ne že nastanek težko nadomestljive škode. Izpodbijani sklep problematizira okoliščino, da bi tožnica lahko do svojih nepremičnin dostopala preko nepremičnine parc. št. 198/28 (k.o....v lasti ...), kar pa ne drži iz več v nadaljevanju navedenih razlogov, ki so bili izpostavljeni že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnica pojasnila, da po nepremičnini parc. št. 198/28 nikoli ni vozila in da v kolikor bi s tem sedaj začela, tvega nov sodni spor z lastnikom tega zemljišča. Iz izpodbijanega sklepa je razbrati, da ji sedaj ta pasivnost, dejansko pa korektnost v okviru predmetnega postopka, škoduje. Ne drži, da naj tožnica ne bi bila v razmerju do družbe ... v nič slabšem položaju, kakor v razmerju do toženca. Tožnica zatrjuje, da je za dovoz do svojih nepremičnin uporabljala dovozno pot preko parc. št. 198/30 in ne preko parc. št. 198/28, ki je tožnica ne šteje kot dovozno pot, saj to v resnici ni in nikoli ni bila. V okviru tožbene povesti, ki skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe predstavlja nedeljivo celoto, je izpostavila, da zemljišče parc. št. 198/28 ni primerno utrjeno. O tem izpodbijani sklep ne zavzema nobenega stališča, temveč zgolj zavzema stališče, da je ta nepremičnina enako kot parc. št. 198/30, videti kot nerazmejena asfaltirana - sicer precej dotrajana površina, kar pa ne drži. Najmanj kar je, bi se prvostopno sodišče pred odločitvijo moralo o tem prepričati, kot je bilo predlagano, bodisi z ogledom na kraju samem, bodisi vsaj z zaslišanjem tožnice in predlaganih prič, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S fotografije št. 1 je razvidno, da parc. št. 198/28 povsem ob objektu ... ni asfaltirana. Iz podrobne proučitve te fotografije je razbrati, da se na vzhodnem delu objekta nahaja elektro omarica, po prepričanju tožnice ne more biti nobenega dvoma, da v zemlji potekajo elektro kabli, za katere se ne ve, kako so zavarovani in kaj bi se zgodilo v primeru, ko bi preko njih prevozilo vozilo, da je to več kot splošno znano. Z iste fotografije, pa tudi s fotografije št. 5 je razvidno, da se na tleh ob vzhodni strani objekta, kjer se napotuje tožnico naj vozi z vozili, nahaja talni jašek z betonskim pokrovom, ki ni namenjen vožnji z vozili preko njega. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, da bi glede na konfiguracijo terena dovozna pot lahko poteka tudi bolj zahodno, torej po parc. št. 198/28, je šteti zgolj za ugibanja in predvidevanja, ki pa niso z ničemer potrjena in nenazadnje tudi verjetno niso pravilna. V kolikor pa je slediti tem trditvam tožnice, da ne more dostopati do svojega doma, to po njenem trdnem prepričanju zadostuje standardu iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Za izdajo začasne odredbe zadošča izkazanost objektivne nevarnosti težko nadomestljive škode in ne že nastanek težko nadomestljive škode. Gotovo nobenemu lastniku nepremičnine ni ugodno, prijetno, da ne more dostopati do lastnih nepremičnin, kot je to nemoteno počel vrsto let, poleg tega gotovo nobenemu lastniku ni prijetno ob misli, da ob potrebi intervencije do njegove nepremičnine zaradi varovanja premoženja in življenj ne morejo dostopati intervencijska vozila. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj s preveč restriktivnim pristopom k tolmačenju ustreznih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ dejansko sanira nezakonito in samovoljno početje toženca in pri tem očitno prezre, da tožnica zgolj varuje svoje ustavno in zakonsko varovana upravičenja do normalne rabe svoje lastnine in nič drugega. Po drugi strani pa je resnično več kot evidentno, da z začasno odstranitvijo ograje tožencu ne bi nastala nobena škoda, niti najmanjša škoda ne. Pritožba nato povzame jedro stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97 in navaja, da ob tehtanju neugodnih posledic in interesov, ki bi v primeru izdaje začasne odredbe v konkretni zadevi nastali za obe stranki, gre ugotoviti, da je predlogu ugoditi.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo dejstva, da je površina na delu parc. št. 198/28, po kateri je tožnici omogočen dostop do njenih nepremičnin (dejansko do parc. št. 198/29 in nato po tej nepremičnini in še po parc. št. 198/10) do njenih nepremičnin, v ničemer ne razlikuje od površine, ki jo je tožnica po svojih trditvah uporabljala za dostop po parc. št. 198/30, da ne držijo njene trditve, da ta del ni primerno utrjen, je pa očitno tudi dovolj širok, da omogoča dostop z vsemi vrstami motornih vozil, da tožnica niti ni zatrjevala nasprotnega (torej, da je površina na delu prehoda z javne ceste na parc. št. 1083/6 na parc. št. 198/28 preozka za motorna vozila), da tožnica ni zatrjevala nobene okoliščine, s katero bi morebiti izkazala trditev o pričakovanem odporu lastnika zemljišča parc. št. 198/28 pri uporabi dela te nepremičnine za dostop do svoje nepremičnine. Nato pa je zaključilo, da iz navedb tožnice in predloženih fotografij v prilogi A 9 izhaja, da je kljub zatrjevanemu motilnemu ravnanju toženca tožnici omogočen dostop do njenih nepremičnin po delu parc. št. 198/28 k.o. ... in da ji zaradi zatrjevanega toženčevega ravnanja uporaba njene nepremičnine ni onemogočena, da ji brez izdaje začasne odredbe ne bo nastala težko nadomestljiva škoda.

6. Glede na zgoraj povzete ugotovitve v izpodbijanem sklepu, se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožničine trditve, da zemljišče parc. št. 198/28 ni primerno utrjeno, in sicer je pojasnilo, da ta njena navedba ne drži. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

7. Tožničine trditve o potrebnosti začasne odredbe zaradi preprečitve toženčeve samovolje so same zase pravno nerelevantne. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno pojasnilo, da je pravno upoštevno za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero se doseže takojšnja ureditev spornega razmerja, kadar lahko še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, to pa je v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda, ali pa, da utrpi silo.

8. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero drugo od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

9. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnica v svojih trditvah ni opredelila načina lastnega dostopanja do svoje nepremičnine od javne ceste preko parc. št. 198/30 in potem severnega dela nepremičnine 198/29 ter južnega dela nepremičnine parc. št. 190/10 do svoje nepremičnine.

Tožnica v svojih trditvah ni navajala in ne navaja niti v pritožbi, da je pred toženčevim zatrjevanim ravnanjem dostopala z avtomobilom po parc. št. 198/30 (nato pa še preko drugih dveh parcel) do svoje nepremičnine. V svojih trditvah tudi ni navajala nikakršnih dejstev o stanju nepremičnine parc. št. 198/28.

Ob izostanku navedb o dosedanjem z vožnjo z avtomobilom je očitno, da je tožnica dostopala do svojih nepremičnin peš.

Zato so nedovoljene novote pritožbene trditve o tem, da parc. št. 198/28 povsem ob objektu ... ni asfaltirana, da se na vzhodnem delu objekta nahaja elektro omarica, od katere potekajo kabli in se zanje ne ve, ali so zavarovani in kaj bi se zgodilo, če bi preko njih prevozilo vozilo, da se na tleh ob vzhodni strani objekta nahaja talni jašek z betonskim pokrovom, ki ni namenjen vožnji z vozili preko njega (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Teh trditev tožnica v tožbenih navedbah in navedbah predloga za začasno odredbo ni podala, v pritožbi pa ni izkazala, da jih ni mogla podati pravočasno. S pritožbeno trditvijo, da verjetno niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi glede na konfiguracijo terena dovozna pot lahko potekala tudi bolj zahodno - torej po parc. št. 198/28 - pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da bi trditev, da (sploh) ne more dostopati do svojih nepremičnin, če bi jo verjetno izkazala, zadoščala za izdajo predlagane začasne odredbe. Onemogočen dostop do lastnega doma brez dvoma pomeni nastanek težko nadomestljive škode, to je obstoj pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Vendar glede na obrazloženo pritožba ni izpodbila dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnici kljub zatrjevanemu motilnemu dejanju toženca omogočen dostop do doma celo z vsemi motornimi vozili po parc. št. 198/28.

11. Tožnica ni zatrjevala, da ji zaradi toženčevega zatrjevanega motilnega ravnanja ni omogočena normalna raba njene lastnine (torej nepremičnine, doma). Nekonkretizirana pa je pritožbena trditev, da tožnica zgolj varuje svojo ustavno in zakonsko varovana upravičenja do normalne rabe svoje lastnine.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, da je preveč restriktivno tolmačilo ustreznost pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ, da je prezrlo, da tožnica varuje svojo ustavno in zakonsko varovana upravičenja do normalne rabe svoje lastnine.

12. Ostale pritožbene trditve po presoji pritožbenega sodišča niso pravno pomembne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je predlagano ureditveno začasno odredbo zavrnilo, ker je neutemeljena. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Ip 5318/2013
• VDSS Sklep Pdp 646/2021
• VSL sklep II Cp 482/2014