<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep Cp 315/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:CP.315.2020
Evidenčna številka:VSC00036921
Datum odločbe:13.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), mag. Aleksander Urankar (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:motenje posesti - protipravnost motenja - posest - opustitev posesti - zamenjava ključavnice - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti

Jedro

Toženec se zmotno zavzema za zaključek, da je tožnica s tem, ko se je (po mnenju toženca dogovorno) izselila iz hiše prostovoljno opustila posest. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o nevzdržnih razmerah, ki temeljijo predvsem na trditvah in izpovedbi tožnice in ki jih toženec s sklicevanjem na siceršnja dogovarjanja med pravdnima strankama oziroma z nekakšnim lastnim videnjem le tožničinih ravnanj (npr. odselitvijo in strinjanjem z izplačilom) ne izpodbije. Odselitev iz razloga nevzdržnih razmer je vedno subjektivna odločitev, zato ni jasno, kaj želi pritožba doseči z obširnim polemiziranjem v tej smeri, ki mu ni mogoče slediti. Tudi sicer je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je (so)posest stanovanjske hiše možna le s celovitim izvajanjem vseh stanovanjskih potreb.

Tožnica ni prostovoljno prenehala izvrševati dejanske oblasti nad stvarjo, ampak jo je do motilnega ravnanja celo izvrševala v obsegu, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki že samo po sebi zadošča za utemeljenost zahtevka za posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrglo ugotovitveni del tožbe,1 (II.) toženi stranki (tožencu) naložilo, da v roku 8 dni na vhodna vrata stanovanjske hiše na naslovu ..., .... namesti staro ključavnico oziroma da tožeči stranki (tožnici) izroči ključe nove ključavnice, ker se sicer pooblašča tožnico, da na stroške toženca sama oziroma po tretji osebi vzpostavi posestno stanje kot je bilo pred 20.6.2019, in sicer s pomočjo izvršitelja in ob intervenciji policistov PP ..., (III.) za izvršitelja imenovalo A. P., (IV.) tožencu v bodoče prepovedalo kakršenkoli poseg v neposredno in mirno posest tožnice, ki jo ima na nepremičnini parc. št. 831/4 k.o..., to je omenjeni stanovanjski hiši, in mu prepovedalo izvrševati takšna ali podobna posestno motitvena dejanja, ki bi tožnici oteževala ali onemogočala vstop v stanovanjsko hišo, in (V.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da mora toženec v roku 8 dni od prejema sklepa tožnici povrniti 939,96 EUR pravdnih stroškov, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper predmetni sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in v zadevi „primerno odloči“. V njej navaja, da je relevantno le, če je tožnica izvajala posest in če je dejanje toženca pomenilo dovoljeno samopomoč. Toženec je tožničino posest prerekal in sodišče prve stopnje se do njegovih nasprotnih trditev ni opredelilo. Tožničina izpoved je delno kontradiktorna in njene navedbe je toženec argumentirano prerekal. Sodišče prve stopnje tega ni soočilo in ni podalo potrebne argumentacije. Ni razlogov, zakaj je treba tožničinim navedbam in izpovedbi slediti, toženčevi izpovedbi pa ne. Zakaj se sledi, da je v stanovanje hodila trikrat tedensko, če je ključavnico zamenjal 12.6.2019 in je to opazila šele 20.6.2019. Tožnica je z odselitvijo prostovoljno opustila posest stanovanja. Izpovedovala sta o tem, da sta se dogovorila o izplačilu tožničinega deleža in do tega še ni prišlo. Ne drži, da se je odselila zaradi nevzdržnih razmer po razvezi. Zaradi nevzdržnosti sta se razvezala in ob razvezi dogovorila, da se tožnica odseli. Pristala je, da ne bo v stanovanju več živela. Ni se bila prisiljena izseliti. Stanovanjska hiša se uporablja za stanovanjske potrebe. Posestnik stvar uživa v skladu z njenim namenom. Tožnica nima posesti, saj se je odselila in stanovanjske potrebe zadovoljuje v novem stanovanju. Stanovanjska hiša se ne uporablja z namenom prihajanja po osebne predmete, kakor je to počela tožnica. Posesti se je prostovoljno odpovedala. Odselila se je trajno. Prišlo je do spremembe posestnega stanja. Tožnica ne loči med varstvom lastninske pravice in varstvom posesti.2 Prenehala je z dotedanjim zadovoljevanjem stanovanjskih potreb in s tem prenehala izvrševati dejansko oblast, kar ima za posledico izgubo posesti. Kvečjemu je ohranila posest premičnih stvari, ki jih je hranila v hiši. Toženec ne soglaša z obrazložitvijo, da je z občasnimi prihodi v hišo (tam je imela shranjenih še nekaj svojih stvari) izkazala takšno oblast, ki utemeljuje posest. Ne zadošča le dejstvo, da je ohranila pri sebi ključe. Izrazila je voljo ne imeti posesti, še zlasti, ker se ni imela več namena vseliti. Pristala je, da v hiši ostane toženec. Posest je opustila. Toženec se ne strinja z obrazložitvijo, da nerealizirani dogovori (neizplačilo s strani toženca) niso v ničemer vplivali na vprašanje obstoja tožničine (so)posesti predmetne nepremičnine. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključnost, dostopnost stvari posestniku. Ti elementi niso izpolnjeni, vsekakor pa sodišče prve stopnje tega ni presojalo. Toženec nasprotuje tudi prisojenim stroškom v višini 100 odvetniških točk za pisni poziv tožencu. Ne gre za strošek, ki bi nastal znotraj pravde, ampak za poziv pred vložitvijo tožbe, ki ni strošek sodnega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja v predmetni zadevi izpostaviti, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da sta tožnica in toženec razvezana zakonca, da sta solastnika stanovanjske hiše, da se je po razvezi zakonske zveze tožnica odselila iz stanovanjske hiše, da je toženec 12.6.2019 zamenjal ključavnico in s tem tožnici onemogočil vstop v predmetno hišo s ključem, ki ga je imela, in da je tožnica predmetno ugotovila 20.6.2019. Sledilo je tudi izpovedbi tožnice, da je v hišo prihajala „tudi“ trikrat na teden, nepremičnino čistila, zračila in imela v njej še vedno večino svojih stvari. Slednje je namreč potrdil sam toženec v svoji izpovedbi, in sicer, da je imela ključe, v hiši svoje stvari, da je prihajala v hišo in da je bil zaradi njenih ravnanj celo oškodovan (zaradi prižiganja luči, puščanja odprtih oken, nezaklepanja garažnih vrat, pranja avtomobila in puščanja vode predolgo odprte). Sledilo je tudi navedbam in izpovedbi tožnice, da se je odselila zaradi nevzdržnih razmer (odnosov s tožencem). Ker je toženec škodo ocenil kot zanemarljivo, je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženčevo ravnanje ni bilo dovoljena samopomoč oziroma da bi šlo morebiti lahko le za njeno nedopustno prekoračitev. Ob ugotovitvah o tožničini (so)posesti in motilnem ravnanju je odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, pri čemer je ugotovitveni del zahtevka (ugotovitev obstoja motilnega ravnanja) sklicujoč se na sodno prakso zavrglo.

6. Toženec v pritožbi očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira v zadostni meri, da bi bil v tej smeri sploh mogoč pritožbeni preizkus. Gre torej za tako pavšalen očitek, da le-ta ne more biti upošteven. Ni namreč konkretizirano, do katerih toženčevih trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo in na katere kontradiktornosti je opozarjal, pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

7. Tudi sicer iz pritožbe izhaja, da gre predvsem za uveljavljanje očitka zmotne dokazne ocene tožničine in njegove izpovedbe, ki prav tako ni utemeljen, saj je tožničino izpovedbo (in predhodno podane zadostne navedbe) o (so)posesti potrdil v svoji izpovedbi (glej zgoraj) in s siceršnjimi trditvami v smeri samopomoči celo sam toženec. Sodišče prve stopnje je torej obe izpovedbi pravilno dokazno ocenilo in to v zadostni meri obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Toženec še celo v pritožbi omenja dovoljeno samopomoč, vendar pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o tem vprašanju, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, konkretneje ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v hišo prihajala „tudi“ trikrat na teden, zato sklicevanje toženca na prešibko okoliščino oziroma na indic (da je zamenjavo ključavnice opazila šele po osmih dneh) ne more spremeniti ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu tožničine (so)posesti.

8. Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta v tej pravdi relevantna le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, in dejstva o obojem tudi pravilno ugotovilo. Pritožbene navedbe glede dogovora o izplačilu, ki ga toženec še ni izvedel, so torej pravno nerelevantne. Toženec se tudi zmotno zavzema za zaključek, da je tožnica s tem, ko se je (po mnenju toženca dogovorno) izselila iz hiše prostovoljno opustila posest. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o nevzdržnih razmerah, ki temeljijo predvsem na trditvah in izpovedbi tožnice in ki jih toženec s sklicevanjem na siceršnja dogovarjanja med pravdnima strankama oziroma z nekakšnim lastnim videnjem le tožničinih ravnanj (npr. odselitvijo in strinjanjem z izplačilom) ne izpodbije. Odselitev iz razloga nevzdržnih razmer je vedno subjektivna odločitev, zato ni jasno, kaj želi pritožba doseči z obširnim polemiziranjem v tej smeri, ki mu ni mogoče slediti. Razveza zakonske zveze zaradi nevzdržnih razmer ne izključuje kasnejše izselitve iz stanovanjske hiše iz istega razloga. Tožničina (so)posest in motilno ravnanje sta torej ugotovljena. Tudi sicer je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je (so)posest stanovanjske hiše možna le s celovitim izvajanjem vseh stanovanjskih potreb. Tožnica v hiši ne skladišči le svojih stvari in nima le gole posesti ključa (glej zgoraj). Tožnica v predmetni pravdi ne uveljavlja varstva lastninske pravice, kot zmotno meni pritožnik, ampak uveljavlja posestno varstvo, to je varstvo posesti, ki je ni izgubila niti prostovoljno niti v celoti. Pravica do posesti, pravna podlaga, poštenost in nepoštenost posesti ter odškodninski zahtevki so prav tako nerelevantni v predmetni pravdi, kar je tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženec se zato v pritožbi neutemeljeno obširno sklicuje na nekakšne dogovore med pravdnima strankama, na razloge tožničinega izvajanja posesti, ipd... Tožnica ni prostovoljno prenehala izvrševati dejanske oblasti nad stvarjo, ampak jo je do motilnega ravnanja celo izvrševala v obsegu, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki že samo po sebi zadošča za utemeljenost zahtevka za posestno varstvo. Ob tem celo toženec v pritožbi priznava, da je kvečjemu ohranila posest premičnih stvari, ki jih je hranila v stanovanju. Tožničina (so)posest je izpolnjevala vse v pritožbi izpostavljene kriterije (so)posesti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov v višini 100 odvetniških točk za pisni poziv tožencu. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov namreč ne obsega le stroškov, ki so nastali med postopkom, ampak tudi stroške, ki so nastali zaradi postopka (glej 151. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Med slednje spadajo tudi stroški zunajsodnega opomina po odvetniku (pisnega poziva tožencu).3 Prav tako gre za stroške, ki so nenazadnje opredeljeni v 4. točki tarifne številke 38 Odvetniške tarife.

10. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, medtem ko tožnica stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni priglasila.

-------------------------------
1 Del, ki je vseboval ugotovitev obstoja motilnega ravnanja.
2 Toženec izpostavlja tudi posamezne dele tožničine izpovedbe.
3 Tako tudi mag, Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2006, komentar k 151. členu ZPP, str. 25.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5OTk4