VSC Sklep I Kp 35843/2020

Jedro

Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave (zoper katerega niti obdolženec, niti zagovornica nista vložila pritožbe) ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, tekom preiskave pa niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi dognan utemeljen sum omajali ali celo ovrgli. Ob taki ugotovitvi je ponovno povzemanje vsebine vseh dokazov, na katerih temeljijo zaključki o obstoju utemeljenega suma, nepotrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu T.Č. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, tj. do vključno 14. 10. 2020 do 9.15 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične kršitve določb Ustave RS. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega odpravi in se obdolženca izpusti na prostost oz. podredno spremembo „v smislu pritožbenih navedb“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave (zoper katerega niti obdolženec, niti zagovornica nista vložila pritožbe) ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, tekom preiskave pa niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi dognan utemeljen sum omajali ali celo ovrgli. Ob taki ugotovitvi je ponovno povzemanje vsebine vseh dokazov, na katerih temeljijo zaključki o obstoju utemeljenega suma, bilo nepotrebno, zagovornica pa ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da utemeljen sum ni izkazan, ker je sodišče preuranjeno in brez ustreznega znanja samo sklepalo o tem, da količina zaseženih drog presega mejne količine, za katere je mogoče sklepati, da jih ima uživalec za lastno uporabo; ker obdolžencu niti v enem primeru niso zasegli denarja, ki je cilj in posledica prometa s prepovedanimi drogami; ker v zvezi z B. niso pojasnjene okoliščine, ki bi kazale na to, da naj bi B. prepovedano drogo, ki jo je zaužila, kupila ravno od obdolženca in ker se zasežena citronska kislina ne uporablja za povečanje volumna amfetaminov, temveč heroina, ki pa obdolžencu ni bil zasežen. Vse te navedbe, ki tudi sicer predstavljajo podajanje dokazne ocene posameznih dokazov, kar presega obseg presoje utemeljenosti suma, ne predstavljajo nič novega, kar bi bilo ugotovljeno po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in zato ne morejo vplivati na presojo o izkazanosti utemeljenega suma.

6. Tudi glede okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, se od odreditve pripora dalje ni spremenilo nič. Sodišče prve stopnje je poleg upoštevanja teže, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi kaznivo dejanje bilo izvršeno, kot objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, ter obdolženčeve vztrajnosti in trdne odločenosti izvrševati tovrstno kaznivo dejanje, kot subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, povsem utemeljeno izpostavilo, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje izvrševal skozi daljše časovno obdobje. Res je sicer, da se je sodišče pri tem oprlo tudi na izjavo K., da naj bi obdolženi imel stalne stranke in odjemalce, ki so prihajali k njemu na dom po drogo, in da taka izjava še ni bila preizkušena pred sodiščem, a sklepanja o izvrševanju kaznivega dejanja skozi daljše časovno obdobje ne utemeljuje samo izjava Kočunika, temveč tudi dejstvo, da se obdolžencu očita 7 izvršitvenih ravnanj in da zoper njega tečeta še dva kazenska postopka, v katerima se mu očita istovrstno kaznivo dejanje.

7. Prav tako je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje o neurejenih življenjskih razmerah. Zgolj dejstvo, da obdolženec živi v najetem stanovanju, pri čemer pa je glavni vir preživljanja denarna socialna pomoč in priložnostna dela, ne pomeni urejenih življenjskih razmer, ki bi kazale na odsotnost motiva za izvrševanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot poskuša prikazati zagovornica. Sodišče prve stopnje je glede na na ravni utemeljenega suma izkazanih 7 izvršitvenih ravnanj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja povsem utemeljeno sklepalo, da okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornica kot urejene življenjske razmere, obdolžencu ne zadoščajo za preživljanje in je mogoče utemeljeno sklepati, da si le-tega zagotavlja tudi s preprodajanjem prepovedanih drog. Upoštevajoč celotno obrazložitev izpodbijanega sklepa so neutemeljeni očitki sodišču, da ni sledilo temu delu zagovora oz. da se do njega ni obrazloženo opredelilo, kot tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost.

8. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost sklepanja o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Prepričljive razloge o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora je sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obdolžencu se ne očita zgolj „ulična preprodaja“ drog, kot navaja zagovornica v pritožbi, saj je na ravni utemeljenega suma izkazano, da naj bi (sicer zaenkrat neidentificirani odjemalci drog) prihajali k njemu na dom po drogo, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da obdolžencu očitani način izvrševanja kaznivih dejanj ne bi bil mogoč, če bi bil obdolženec v hišnem priporu. Tega pa ne upravičujejo niti domnevno manjše količine zaseženih drog in njihova domnevna manjša nevarnost, ki jih izpostavlja zagovornica. Prav tako pa ob upoštevanju, da sta zoper obdolženca v teku že dva kazenska postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, vsekakor ni mogoče slediti obdolženčevim obljubam, da bo ukrep hišnega pripora spoštoval oz. da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pripor zoper obdolženca v konkretnih okoliščinah edino primerno, zadosti učinkovito in sorazmerno sredstvo preprečitve ponovitvene nevarnosti.

9. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 44386/2020
• VSC Sklep I Kp 42986/2020
• VSC Sklep I Kp 67882/2020