VSC Sklep III Kp 59397/2013

Jedro

Seznanitev priče z vsebino izpovedbe že zaslišanih prič ni razlog za izločitev njene izpovedbe, prav tako okoliščina, da je bila priča pred zaslišanjem seznanjena z vsebino kakšnega dokaza, sama po sebi ne izključuje zaslišanja te priče in zato njena izpovedba ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednik senata sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 285.e člena ZKP, pod točko I. zavrnil predlog obtoženčevega zagovornika z dne 9. 10. 2019 za izločitev zapisnika o zaslišanju priče M. S. pred Okrožnim sodiščem v Kopru z dne 9. 11. 2016, opr. št. II Pom 16399/2015 in na podlagi tega zaslišanja pridobljenih listin in dokazov predloženih s strani oškodovanke ter njenih pooblaščencev. Pod točko II., ki ni pritožbeno problematizirana, pa je po uradni dolžnosti izločil uradna zaznamka o zbranih obvestilih z izjavama obtožene F. P. C. ter zapisnik o njenem zaslišanju kot priče pred Okrožnim sodiščem v Celju 11. 3. 2014.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila obtoženi in zagovornik, s tem da je obtoženčeva pritožba prepis zagovornikove in ju bo zato pritožbeno sodišče enotno obravnavalo. Uveljavljata ″vse pritožbene razloge″ in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev listin ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri vsebinsko identičnih pritožbenih navedb obeh pritožnikov je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog zagovornika za izločitev zapisnika o zaslišanju oškodovanke M. S. kot priče z dne 9. 11. 2016, opr. št. II Pom 16399/2015. Sprejeto odločitev je podrobno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter glede pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče:

5. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Citirani drugi odstavek 18. člena ZKP torej opredeljuje dokazne prepovedi in določa temeljno pravilo, da je sodišče kljub prosti presoji dokazov vezano le na dokaze, ki so pridobljeni zakonito. Zakon prepoveduje, da bi sodna odločba temeljila na dokazih, ki so bili pridobljeni nezakonito ter na dokazih, ki bi bili sicer zakonito pridobljeni, vendar na podlagi nezakonitih dokazov (zastrupljeni dokazi). Ker se sodba ne more opirati na nedovoljene dokaze niti na dokaze, ki so bili sicer zakonito pridobljeni, vendar na podlagi nedovoljenih dokazov, je zakon določil, da se takšni dokazi izločijo pred začetkom glavne obravnave, saj bi bila sicer zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v posledici tega pa tudi iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Izpovedba priče je v smislu določbe 237. člena ZKP nedovoljen dokaz, na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe in se ga izloči iz kazenskega spisa, če je bil kot priča zaslišan kdo, ki ne bi smel biti zaslišan kot priča (235. člen), ali kdo, ki ni bil dolžan pričati (236. člen), pa o tem ni bil poučen ali se ni izrecno odpovedal tej pravici, ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik, ali je bila v nasprotju s tretjim odstavkom 236. člena ZKP zaslišana mladoletna oseba, ki ni mogla razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ali če je bila izpovedba priče izsiljena s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom (tretji odstavek 266. člena).

7. Predlagatelj izločitve zapisnika o zaslišanju oškodovanke kot priče v svojem predlogu z dne 9. 10. 2019, kljub obsežnosti predloga, sploh ni konkretiziral ekskluzijskega razloga, torej ali gre za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali pa morebiti za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanj v ZKP določeno, da se sodna odločba nanj ne more opreti. Iz vsebine predloga zagovornika sicer smiselno izhaja, da ne uveljavlja prvega sklopa ekskluzijskih razlogov iz drugega odstavka 18. člena ZKP in da predvsem nedovoljenost dokaza vidi v kršitvi določbe tretjega odstavka 59. člena ZKP. Slednja namreč predpisuje, da imajo oškodovanec, oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete, da pa se sme oškodovancu ta pravica odreči, dokler ni zaslišan kot priča. Vendar pa kazenski postopkovnik kršitve te zakonske določbe ne sankcionira na ta način, da se na tak zapisnik o zaslišanju priče sodna odločba ne bi smela opreti. Kaj takega tudi predlog za ekskluzijo zapisnika o zaslišanju oškodovanke ter obe pritožbi ne zatrjujeta.

8. Podobno procesno situacijo je obravnavalo že Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah ter sprejelo stališče, da seznanitev priče z vsebino izpovedbe že zaslišanih prič ni razlog za izločitev njene izpovedbe¹, oziroma da okoliščina, da je bila priča pred zaslišanjem seznanjena z vsebino kakšnega dokaza, sama po sebi ne izključuje zaslišanja te priče in zato njena izpovedba ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP².

9. Okoliščina torej, da je bila oškodovanka kot priča pred zaslišanjem seznanjena z vsebino kakšnega dokaza, sama po sebi ne izključuje zaslišanja te priče in zato njena izpovedba ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, utegne pa, kot je v citiranih odločbah poudarilo že vrhovno sodišče, ta okoliščina vplivati na oceno njene verodostojnosti. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbeno izpodbijani sklep prvega sodišča pravilen in zakonit, saj ni obremenjen s pritožbeno zatrjevanimi bistveni kršitvami določb kazenskega postopka.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožb ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 2. 2007, opr. št. I Ips 461/2006
² odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 9. 2006, opr. št. I Ips 314/2004

Datum zadnje spremembe:

13.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 58198/2013
• VSM Sklep V Kp 35212/2014
• VSL sodba I Kp 1541/2004