VSC Sodba II Kp 21101/2011

Jedro

Kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem oziroma prvem odstavku 249. člena KZ-1B sta pogojevani s pragom kaznivosti, ki je dosežen, ko znesek utajenih davčnih obveznosti doseže oziroma presežene določen znesek. Po dikciji uporabljenega milejšega KZ-1B predstavlja prag kaznivosti oziroma objektivni pogoj kaznivosti, če obveznosti, ki se jim je nameraval storilec izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1B se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki med storitvijo kaznivega dejanja presega 50.000,00 EUR. Pri obeh predmetnih kaznivih dejanjih je bil ta zakonski pogoj uresničen. Prav tako pa je bil v opisu kaznivih dejanj subsumiran subjektivni zakonski znak in sicer, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom, da bi se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izognili plačilu davka na dodano vrednost. Glede na to, da obtoženec davčnemu organu v obeh primerih ni predložil obrazca DDV-O, pa je bila po določbi 38. člena ZDDV taka prijava obvezna, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po priviligiranem tretjem odstavku 249. člena KZ-1B, kjer gre za inkriminacijo ravnanj, ki praviloma obsegajo že fazo po davčni zatajitvi iz prvega ali drugega odstavka 249. člena KZ-1B.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B stori, kdor ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Iz zakonske dikcije torej ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Predmetno kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki opusti naloženo mu obvezno prijavo pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti, ki jih davčnemu zavezancu nalagajo relevantni blanketni davčni predpisi.

Za pravilno definiranje obtoženca kot storilca ni bilo odločilno, kakšen status je imel (npr. zakoniti zastopnik, direktor, prokurist, zaposleni i. t. d.), ampak ali je dejansko vodil poslovanje obeh družb. Vpliv obtoženca na poslovanje družb, kot ga je prvo sodišče utemeljilo v razlogih sodbe je bil brez dvoma tako pomemben, da izpolnjuje vse kriterije dejanskega poslovodje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila zoper obtoženega D. P. pod točko I. po četrtem odstavku 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnjena obtožba zaradi storitve kaznivega dejanja uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Pod točko II. ga je prvo sodišče po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B. Pod točkama I. in II. je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP še odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun. Pod točkama III/I. in III/II. pa je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena v zvezi s 7. členom KZ-1B. Za kaznivo dejanje pod točko III/I. mu je določilo kazen enega leta in petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko III/II. pa kazen enega leta zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen dveh let in štirih mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik in okrožna državna tožilka. Zagovornik v pritožbi zoper obsodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 370.člena ZKP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugo predsednico senata. Državna tožilka se zoper oprostilni del sodbe pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki II. spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi s 7. členom KZ-1B po nazadnje 4. 3. 2019 modificirani obtožnici ter mu za to kaznivo dejanje določi kazen enega leta in enega meseca zapora, nato pa upoštevaje že določeni kazni enega leta in petih mesecev zapora in enega leta zapora, po 53. členu KZ-1B izreče enotno kazen treh let in štirih mesecev zapora.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je 8. 8. 2019 odgovoril obtoženčev zagovornik. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe v točki II. izreka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

A.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

5. V oprostilnem delu pod točko II. sodbe sodišča prve stopnje, ki ga pritožbeno izpodbija okrožna državna tožilka, je opis kaznivega dejanja obtožencu v obliki navideznega realnega steka očital storitev izvršitvene oblike kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B, ki je zajemal še opustitveno obliko tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1B. Slednja je obtoženca obtoževala, da kot dejanski poslovodja ter pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi gospodarske družbe O. d. o. o., Ulica ... 1, Š., v času od 17. 3. 2006 do 4. 11. 2008 pa tudi kot prokurist te iste družbe, Davčnemu uradu v Celju ni predložil knjig izdanih in prejetih računov, niti prejetih in izdanih računov v nasprotju z določili 61. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1) v zvezi s 63. členom istega zakona ter v nasprotju z določili 56. in 56.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) v zvezi s 166. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV. V zvezi s tem opisom obtožencu očitane opustitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ustreza konkretizaciji znakov priviligirane oblike kaznivega dejanja davčne zatajitve iz tretjega odstavka 249. člena KZ-1B, saj naj bi obtoženec z inkriminiranim ravnanjem kršil le splošno obveznost dajanja oziroma sporočanja za odmero davka relevantnih podatkov. Glede na zagroženo kazen zapora do dveh let, čas storitve tega dejanja ter določbe o zastaranju kazenskega pregona (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1B), je prvo sodišče zato pravilno presodilo, da je kazenski pregon zoper obtoženca v tem delu očitanega mu kaznivega dejanja davčne zatajitve že absolutno zastaral. Teh zaključkov prvostopenjskega sodišča okrožna državna tožilka pritožbeno niti ni problematizirala.

6. Izvršitveni način storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve pa je obtožencu očital, da je z namenom, da bi se gospodarska družba O. d. o. o. deloma izognila plačilu davka na dodano vrednost, v istem svojstvu in časovnih okoliščinah kot so bile opisane že zgoraj, dal davčnemu organu lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu in drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov, pa obveznosti, ki se jim je izogibal pomenijo veliko premoženjsko korist. Izvršitveno (preslepitveno) ravnanje napram davčnemu organu je bilo v opisu konkretizirano z navedbo, da je predložil Davčnemu uradu Celje obrazec za obračun davka na dodano vrednost DDV-O za obračun davka na dodano vrednost, za obdobje januar – junij 2006, ki ga je Davčni urad Celje prejel 1. 9. 2006. V tem obrazcu naj bi pod točko I v rubriki 11 (obdavčen promet) izkazal promet v vrednosti 8.640,800,00 SIT in v rubriki 21 (obdavčene nabave) vrednost 8.550.860,00 SIT, v rubriki po II (obračun DDV) pod točko 32 izkazal znesek 1.728.160,00 SIT, pod točko 42 znesek 1.710.172,00 SIT ter pod točko 71 (plačilo DDV) izkazal le znesek 17.988,00 SIT. Na ta način naj za obdobje januar – junij 2006 ne bi izkazal opravljenega prometa po pod zaporednimi številkami 1 do 19 navedenih računih in zaradi takšnega ravnanja, ko ni bil plačan 20 % DDV, naj bi si družba O. d. o. o. na škodo Republike Slovenije pridobila premoženjsko korist v skupnem znesku 17.419.052,00 SIT oziroma 72.688,44 EUR.

7. Bistveni poudarek pritožbe okrožne državne tožilke je v nestrinjanju z razlogi prvostopenjskega sodišča s katerimi utemeljuje svoj zaključek, da dokazni postopek ni z gotovostjo in okraj razumnega dvoma obtožencu dokazal, da je bil prav on tista oseba, ki je izpolnila in predložila inkriminirani obrazec DDV-O (priloga A483) davčnemu organu.

8. V uvodnem delu pritožbe okrožna državna tožilka navaja določene ugotovitve, za katere pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v pretežnem delu ujemajo z zaključki sodišča prve stopnje pod točkami 8 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe in zato ne morejo vplivati na pravilnost dokazne ocene glede odločilne okoliščine, ali je obtoženec sporni obrazec DDV-O dejansko sam izpolnil in ga predložil davčnemu organu. Tako pritožnica poudarja, da iz več dokazov izhaja, da je bil obtoženec prokurist in dejanski poslovodja družbe O. d. o. o., kar pa prvo sodišče tudi samo zaključuje pod točko 10 obrazložitve in natančno utemeljuje obtoženčevo dejansko povezanost s to gospodarsko družbo. Tudi sodišče prve stopnje se pri tem med ostalim opira na izpovedbe davčnih inšpektoric S. K. in B, Č., ki sta bili kot priči zaslišani v predmetnem kazenskem postopku. Vendar pa po mnenju sodišča druge stopnje pritožnica preveliko težo daje mnenju priče B. Č., da je bil obtoženec v obravnavanem časovnem obdobju tisti, ki bi moral poskrbeti za predložitev pravilnih obračunov davka na dodano vrednost za predmetno gospodarsko družbo ter mu tudi ta okoliščina dokazuje storitev kaznivega dejanja. Ta, sicer utemeljeno poudarjena okoliščina, v povezavi z ostalimi okoliščinami predložitve inkriminiranega obrazca DDV-O, po prepričanju sodišča druge stopnje ne izkazuje z gotovostjo, da pa je bil obtoženec tisti, ki je inkriminirani obrazec sestavil in ga davčnemu organu predložil. Prav tako s tem, ko pritožnica izpostavlja, da je bil Darko Mustedanagić zgolj ″slamnati″ direktor družbe ne navaja ničesar, kar ne bi sodišče prve stopnje že ugotovilo v izpodbijani sodbi. Enako velja za trditev, da je bila družba O. d. o. o. že od 31. 3. 1999 dalje zavezanka za plačilo davka na dodano vrednost, pri čemer je za obdobje od januarja do junija 2006 davčni upravi predložila obračun na obrazcu DDV-O v katerem ni izkazala vsega opravljenega in z davkom na dodano vrednost obdavčenega prometa. To okoliščino in citiranje 38. člena ZDDV, ki predpisuje, da mora davčni zavezanec obveznost za davčno obdobje izkazati v mesečnem, trimesečnem oziroma polletnem obračunu davka na dodano vrednost, obračun pa predložiti do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku obdobja, v konkretnem primeru torej do 31. 7. 2006, sodišče prve stopnje po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni spregledalo. Res je sicer v tej zvezi prvo sodišče citirano določbo ZDDV napačno tolmačilo, ko je stalo na stališču, da bi za davčno obdobje do 17. 3. 2006 moral predmetni obrazec oddati zakoniti zastopnik (direktor družbe), a tudi ta okoliščina po prepričanju sodišča druge stopnje ni bistvena za ugotovitev, kdo je obrazec DDV-O izpolnil in ga predložil davčnemu organu. V predmetnem kazenskem postopku prav tako ni bilo sporno, da je bil obračun po obrazcu DDV-O davčnemu organu poslan po tem, ko je Davčna uprava Ljubljana avgusta 2006 na naslov družbe O. d. o. o. posredovala zahtevek za predložitev.

9. Tako pridemo do bistvenega dela pritožbe okrožne državne tožilke zoper oprostilni del prvostopenjske sodbe, v katerem izraža nestrinjanje z zaključki izpodbijane sodbe, da je bil B.K.k tisti, ki je davčnemu organu predložil obrazec DDV-O za davčno obdobje junij 2006, obtoženec pa ga ni ne poslal ne predložil in ne podpisal.

10. Priča B. K. je v preiskavi 6. 10. 2009 izpovedala, da je sporni obrazec DDV-O sicer izpolnil obtoženec, ga pa je potem priča po pooblastilu Darka Mustadanagića podpisala in ga predložila davčnemu organu (poslala po pošti). Na obrazcu naj bi B. K. pomotoma navedel kot podpisnika firmo Z. Q., to napako pa 4. 9. 2006 pri davčnem organu popravil. Takšno postopanje v zvezi s spornim obrazcem je potrdila tudi uslužbenka na Davčni upravi, priča V. P.. Iz samega obrazca izhaja enako, torej, da je bil sestavljen 31. 8. 2006 v Celju za družbo O. d. o. o., s sedežem v Š., da je bil najprej kot podpisnik naveden Z. Q., pozneje 4. 9. 2006 pa ta zapis prečrtan in po pooblastilu podpisan B. K.. Iz pripete ovojnice izhaja, da bil obrazec poslan priporočeno s pošte 3101 Celje. Na podlagi navedenega se izkaže za pravilno pritožbeno osporavana dokazna ocena sodišča prve stopnje, da obtožencu ni dokazano, da je sporni obrazec DDV-O podpisal in predložil (opis dejanja mu očita predložitev) davčnemu organu prav on. Tako ostane odprto le še vprašanje, ali je obtožencu z gotovostjo dokazano, da je sporni obrazec sestavil, tako kot to zatrjuje pritožnica, sklicujoč se na izpovedbo B. K.. Na tem mestu je treba ugotoviti, da pritožnica izpovedbe te priče tolmači selektivno, glede na potrebe dokazovanja. Tako ji glede okoliščine izpolnitve spornega obrazca popolnoma verjame, na drugi strani pa jo ocenjuje kot neverodostojno v tistem delu, ko priča izpoveduje o domnevni vlogi S. P. pri poslovanju družbe O. d. o. o.. Kot je bilo že zgoraj povzeto, je B. K. bremenil obtoženca, da je on izpolnil sporni obrazec, ni pa ga hotel podpisati (list. št. 101). Že v tem delu bode v oči kar nekaj okoliščin, ki delajo izpovedbo neprepričljivo. Zakaj sploh bi obtoženec obrazec podpisal, če je bil na njem naveden napačni podpisnik Z. Q. in kako bi obtoženec sploh do tega imena prišel, za razliko od B. K., ki se je poklicno ukvarjal z ustanavljanjem in statusnimi spremembami družb? Zakaj obtoženec ne bi hotel podpisati obrazca, če ga je že izpolnil, ko je po drugi strani brez težav podpisoval in izdajal fakture ter dvigoval gotovino na bankah? Zato se na podlagi zanesljivo ugotovljenih okoliščin, da obtoženec spornega obrazca ni ne podpisal ne predložil davčnemu organu in da mu ni z gotovostjo niti dokazano, da ga je izpolnil, sodišče druge stopnje pridružuje dokazni oceni prvega sodišča, da mu kaznivo dejanje davčne zatajitve pod točko II. izreka izpodbijane sodbe ni dokazano.

B.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

11. V uvodnem delu pritožbe zagovornik zmotno zatrjuje, da v obravnavanem primeru kot je opisano pod točkama III/I. in III/II. izpodbijanega obsodilnega dela prvostopenjske sodbe, opis obtožencu očitanih opustitev ne predstavlja kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B, pač pa kvečjemu prekrška oziroma največ priviligirane oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1B.

12. Kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem oziroma prvem odstavku 249. člena KZ-1B sta pogojevani s pragom kaznivosti, ki je dosežen, ko znesek utajenih davčnih obveznosti doseže oziroma presežene določen znesek. Po dikciji uporabljenega milejšega KZ-1B predstavlja prag kaznivosti oziroma objektivni pogoj kaznivosti, če obveznosti, ki se jim je nameraval storilec izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1B se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki med storitvijo kaznivega dejanja presega 50.000,00 EUR. Pri obeh predmetnih kaznivih dejanjih je bil ta zakonski pogoj uresničen. Prav tako pa je bil v opisu kaznivih dejanj subsumiran subjektivni zakonski znak in sicer, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom, da bi se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izognili plačilu davka na dodano vrednost. Glede na to, da obtoženec davčnemu organu v obeh primerih ni predložil obrazca DDV-O, pa je bila po določbi 38. člena ZDDV taka prijava obvezna, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po priviligiranem tretjem odstavku 249. člena KZ-1B, kjer gre za inkriminacijo ravnanj, ki praviloma obsegajo že fazo po davčni zatajitvi iz prvega ali drugega odstavka 249. člena KZ-1B. Pritožbeni očitki v smislu kršitve kazenskega zakona po 1. oziroma 4. točki 372. člena ZKP tako niso utemeljeni.

13. V nadaljevanju pritožnik zagovarja stališče, da obtoženec ni bil oseba, ki bi lahko storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B. Izpostavlja, da obtoženec v času, ko naj bi storil očitani mu kaznivi dejanji, ni bil v obeh gospodarskih družbah (G. d. o. o. in J. d. o. o.) korporacijski ali t. i. zakoniti zastopnik, torej oseba, ki pravno veljavno v imenu in za račun gospodarskih družb nastopa v pravnem prometu niti ni imel dejanskega vodstvenega položaja, ni bi t. i. dejanski poslovodja, ni sprejemal nobenih odločitev, ki bi mu sploh omogočile izvršitev očitanih kaznivih dejanj. Bil je le pooblaščenec za dvige denarja z bančnega računa, kar pa po mnenju pritožnika ne pomeni, da je bil pristojnemu davčnemu organu zavezan predložiti obračune za odmero DDV po obrazcih DDV-O.

14. Kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B stori, kdor ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Iz zakonske dikcije torej ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Predmetno kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki opusti naloženo mu obvezno prijavo pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti, ki jih davčnemu zavezancu nalagajo relevantni blanketni davčni predpisi. Povedano drugače, obtožencu očitano kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, ki z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti, opusti dolžnostno ravnanje. Zato pritožbeno ni upoštevno zagovornikovo problematizirane formalnega statusa obtoženca v obeh gospodarskih družbah, češ da ni bil korporacijski oziroma zakoniti zastopnik, da ni bil pooblaščen za oddajanje predmetnega obrazca, da ni imel posebnega finančnemu uradu predloženega pooblastila obeh družb i. t. d.. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe (točke 11, 12 in 24) izčrpno in s tehtnimi razlogi utemeljilo, zakaj je obtožencu dokazano, da je bil v inkriminiranem času dejanski poslovodja ter pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi obeh gospodarskih družb ter v takem svojstvu, še zlasti glede na to, da je bilo prav tako zanesljivo ugotovljeno, da sta družbi imeli t. i. slamnate zakonite zastopnike (R. I., B. P., K. J.), zavezan za periodično prijavo pridobljenega dohodka ter okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov z obrazcem DDV-O (kot to določa 38. člen ZDDV). Zato se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenimi očitki, da prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni konkretiziralo s katerimi navzven zaznavnimi dejstvi se je manifestirala vloga obtoženca kot dejanskega poslovodje ter pooblaščenca za razpolaganje s sredstvi družbe. Za pravilno definiranje obtoženca kot storilca ni bilo odločilno, kakšen status je imel (npr. zakoniti zastopnik, direktor, prokurist, zaposleni i. t. d.), ampak ali je dejansko vodil poslovanje obeh družb. Vpliv obtoženca na poslovanje družb, kot ga je prvo sodišče utemeljilo v razlogih sodbe je bil brez dvoma tako pomemben, da izpolnjuje vse kriterije dejanskega poslovodje.

15. V zvezi z obtoženčevo vlogo dejanskega poslovodje v gospodarski družbi G... je prvo sodišče pravilno izpostavilo, da je bil v časovnem obdobju od 9. 7. 2004 do 17. 5. 2005 v sodnem registru vpisan kot edini družbenik s celotnim deležem. Pri ... banki, Poslovalnici ... je sklenil pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa, deponiral svoj podpis kot pooblaščenec za gotovinsko poslovanje 16. 4. 2014 ter nato opravljal gotovinske dvige (slednje dokazujejo njegovi podpisi na internih nalogih za dvig). Pri hišni preiskavi 4. 7. 2006 mu je bila zasežena štampiljka družbe G..., ki jo je uporabljal za žigosanje faktur te družbe ter na internih nalogih za dvige gotovine. Tudi na fakturah je njegov podpis. Na ta način je obtožencu dokazano, da je imel vpogled v finančno poslovanje družbe preko izdanih računov ter posledično v to, da kljub obračunanemu DDV na fakturah, slednji ni bil odveden, saj pridobljeni dohodek po fakturah iz opisa kaznivega dejanja niti ni bil prijavljen v skladu z zahtevo določbe 38. člena ZDDV.

16. Tudi pri gospodarski družbi J-... je sodišče prve stopnje konkretiziralo prepričljive razloge, ki potrjujejo obtoženčev status dejanskega poslovodje ter pooblaščenca za razpolaganje s sredstvi. Iz prepričljive izpovedbe priče B. P. nedvomno izhaja, da je bil ob konstituiranju družbe postavljen v vlogo t. i. slamnatega direktorja, pri čemer je obtoženec preko transakcijskega računa družbe pri ... banki ..., na katerem je bil za razpolaganje s sredstvi pooblaščen že od 30. 8. 2005, posloval z visokimi zneski. Zaradi te okoliščine je priča od .B K. zahtevala zaprtje družbe. Poslovni delež družbe je bil 30. 11. 2005 prenesen na družbenika K. J. iz vasi D. v S., iz čigar pričevanja pa jasno izhaja, da za to družbo nikoli ni slišal, kaj šele, da bi imel pri njenem poslovanju kakršno koli vlogo. Tudi dokumentacija te družbe in njena štampiljka je bila najdena pri hišni preiskavi na obtoženčevem domu in obtožencu zasežena.

17. Sodišče prve stopnje je prav tako prepričljivo ovrglo možnost, da bi poslovanje družb G... in J-... dejansko vodila B. K. in S. P. V predmetnem kazenskem postopku izvedeni dokazi te obrambne teze ne potrjujejo ter jo gre šteti le kot poskus obrambe za razbremenitev obtoženca. Pritožnik se sicer sklicuje na izpovedbe prič S. K. in B. Č. Prva naj bi izjavila, da je bil obtoženec vabljen v zvezi davčno inšpekcijskim nadzorom, ker „je imel nekaj z družbo“, druga pa naj ne bi znala odgovoriti, zakaj je bil ravno D. P. obtoženec. Iz njunih pričevanj pa gre zaključiti ravno nasprotno. Priča S. K. je poudarila, da je obtoženec dvigoval gotovino s TRR družb, za kar je bil pooblaščen in zato je imel zvezo s firmo. Pritožnik opozarja na izpovedbe priče A. K., ki naj bi prepričljivo povedala, da sta poslovanje družb vodila B. K. in S. P. Iz po prvem sodišču pravilno ovrednotene listinske dokumentacije kaj takšnega za ti dve osebi ne izhaja, medtem ko je bil kot že rečeno obtoženec z izdajanjem faktur ter dvigovanjem gotovine povsem aktivno vpet v poslovanje družb. Sicer pa je tudi priča A. K. v preiskavi 24. 11. 2009 in na glavni obravnavi 23. 10. 2018 navajala, da se spominja, da je bil P. zastopnik družbe G., ter da ga pozna, ker so od njega kupovali tovorna vozila.

18. S pritožnikom tudi ne gre soglašati, da dokazni postopek ni obtožencu dokazal, da je poznal poslovanje in finančno premoženjski položaj obeh gospodarskih družb ter da zato ni mogel razviti obarvanega naklepa kot zahtevane oblike krivde. Obtoženčev subjektivni odnos do storitve obeh kaznivih dejanj (direktni naklep) je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo pod točko 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženec je sam izdajal predmetne račune, torej je vedel za kakšne namene so bili izdani kot to utemeljuje prvo sodišče. Ker je na fakturah obračunaval 20 % DDV, je gotovo vedel za dolžnost, da ga družba odvede in v tej zvezi oddaja periodične obračune na obrazcu DDV-O. To dolžnostno ravnanje pa je opustil izključno z namenom, da se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izogneta plačilu DDV.

19. Odločbo o kazni pritožnik graja s trditvijo, da obtožencu izrečena enotna kazen močno presega ustaljeno sodno prakso ter da je sodišče v premajhni meri upoštevalo, da ni bil končni titular premoženjske koristi ter njegove resne zdravstvene težave. Zavzema se za izrek kazenske sankcije opozorilne narave.

20. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri določenih kazni ter nato izreku enotne kazni dosledno upoštevalo vse relevantne olajševalne okoliščine. Za vsako od obravnavanih kaznivih dejanj je v zakonu zagrožena kazen od enega do osmih let zapora. Prvo sodišče je obtožencu torej posamični kazni zapora odmerilo na samem zakonskem posebnem minimumu oziroma pri prvem kaznivem dejanju le malo nad njim. Pri tem je v zadostni meri upoštevalo obtoženčevo slabo zdravstveno stanje. Seveda pa je ravnalo pravilno, ko na strani obteževalnih okoliščin ni spregledalo same kriminalne količine, višine zatajenih davčnih obveznosti, izkazane koristoljubnosti ter premišljenega in organiziranega načina storitve, kar vse pa so okoliščine, ki nasprotujejo izreku kazenske sankcije opozorilne narave. Glede na ugotovitve dokaznega postopka, da je bil obtoženec tisti, ki je opravljal gotovinske dvige s transakcijskih računov predmetnih gospodarskih družb, ni sprejemljiva trditev, da ni bil prejemnik premoženjske koristi.

21. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

22. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez zaposlitve ter je prejemnik denarne socialne pomoči. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Kp 29280/2011
• VSL sodba I Kp 1002/2000
• VSL sklep I Kp 1231/2000