VSC Sklep Cp 299/2019

Jedro

V izreku sodbe je ugodeno (predhodno zmanjšanemu) tožbenemu zahtevku iz naslova bruto rente in bruto izgubljenega dobička, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo ekspertizo in njeno dopolnitev, s katerima se ugotavlja neto izpad prihodkov tožnika in ki jima upoštevaje pritožbo ter odgovor nanjo sledita tudi pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je nato, ker mora odločati v mejah postavljenega zahtevka (ZPP ne pozna vezanosti na zahtevek, kot zmotno omenja sodišče prve stopnje – glej 2. člen ZPP), predvsem v 27. točki obrazložitve na nejasen, nerazumljiv in neobrazložen način iz predmetnega s strani izvedenke ugotovljenega neto prikrajšanja zaključilo, da tožnik z zahtevanim bruto prikrajšanjem vtožuje nekaj manj, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Gre za dokaj pavšalno, nerazumljivo in neobrazloženo pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega neto prikrajšanja v izreku sodbe ugodilo vtoževanemu bruto prikrajšanju, in izpodbijane sodbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki (toženki) naložilo plačevati tožeči stranki (tožniku) od 13.12.2016 dalje mesečno odškodninsko rento v bruto znesku 527,49 EUR (op. podrobnejše modalitete plačevanja so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe), (II.) toženki naložilo v roku 15 dni plačilo odškodnine tožniku za izgubljeni zaslužek v višini 3.164,94 EUR bruto (op. velja enako kot v opombi zgoraj) in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da mora toženka tožniku povrniti 5.646,40 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni, podredno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je sodišče zmotno presodilo ugovor zastaranja. Na zastaralni rok ne vpliva odločanje na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Kako naj bi bila ta odločba povezana z zatrjevanji, da ne zmore opravljati dela in izvajati pomoči pri kmetijskih opravilih sosedom. Bolniški stalež je bil zaključen 25.5.2011 in tožniku je bil obseg škode znan najkasneje 25.2.2013, ko je bilo zaključeno psihološko zdravljenje in je bilo njegovo stanje dokončno. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kdaj se je škoda stabilizirala in je bila tako omogočena ugotovitev njenega obsega. Glede višine izgubljenega zaslužka in mesečne rente je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenko, s katero se toženka sicer strinja, vendar je ni upoštevalo pri izračunu višine. Nerazumljiva in v nasprotju s podatki spisa je obrazložitev v točki 19. obrazložitve, da tožnik vtožuje rento v višini 527,49 EUR bruto, ki je razlika med tožnikovo bruto plačo v višini 791,23 EUR in invalidsko pokojnino v višini 443,74 EUR. Gre za nerazumljivo in obračunsko napačno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ekspertizo in upoštevalo trditve tožnika, vendar je nerazumljiv izrek izpodbijane sodbe v bruto zneskih, medtem ko je ugotovilo neto izgubljeni zaslužek in neto znesek rente. Obrazložitev je nerazumljiva. Iz ekspertize ni mogoče razbrati podatkov, ki jih je za izračun uporabilo sodišče prve stopnje. Zaključek o utemeljenosti zahtevka po višini je napačen in v nasprotju s podatki spisa. Pri obračunu sodišče prve stopnje ni upoštevalo ekspertize. Tožnik je menil, da je mesečno prikrajšan za 334,46 EUR neto in hkrati sprejel, da je podano prikrajšanje v višini 266,85 EUR neto. Pritožnica soglaša s slednjim zneskom. Tožnikov zahtevek v bruto znesku je bil oblikovan s strani odvetnice in tožnik ga po izdelave ekspertize in njene dopolnitve ni preoblikoval. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek v presežku zavrniti oziroma razpisati narok in nejasnosti odpraviti (izvedenka je pojasnila razliko v neto prejemkih v višini 266,85 EUR). Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo in zagrešena je bila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodbe zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, njen izrek je nerazumljiv in nasprotuje razlogom, ki so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Napačno je tudi izračunana višina pravdnih stroškov. Izračun stroškov je nerazumljiv in se toženka o njem ne more izjasniti.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov s pripadki. V odgovoru med drugim izpostavlja, da je glede ugovora zastaranja toženka na naroku pisno pripoznala dolg in da je razlogovanje sodišča o vprašanju zastaranja pravilno ter skladno s sodno prakso, da je tožnik umaknil zahtevek iz naslova „dela na črno“ (pomoči pri kmetovanju), da gre v točki 19. obrazložitve za očitno pisno pomoto; da je izvedenka ugotovila prikrajšanje v višini 266,85 EUR neto, kar je manj od vtoževanega, in da je sodišče to pravilno upoštevalo pri presoji, ki je obrazložena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v 19. točki obrazložitve ni podana zgoraj očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če bi pritožnica podrobno preučila omenjeno točko obrazložitve in siceršnje tožnikove navedbe, bi opazila, da je prišlo le do očitne pisne pomote v obrazložitvi, in sicer, da se je sodišču prve stopnje namesto 971,23 EUR pomotno in le v tem delu obrazložitve zapisalo 791,23 EUR.

6. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za drugačno presojo zastaranja predmetne odškodninske terjatve. Razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja so povsem zadostni in pravilni, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Sodišče prve stopnje se je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso, ki je izpostavljena tudi v odgovoru na pritožbo (glej npr. odločbo VS RS II Ips 163/2015 in številne druge), pri presoji zastaranja oprlo na trenutek, ko je oškodovanec šele lahko ugotovil obseg premoženjske škode, ki mu je nastala. Ta trenutek je nastopil šele z izdajo odločbe ZPIZ, s katero je bila ugotovljena njegova delovna nezmožnost, in ne že ob zaključku zdravljenja. Ob tem velja še poudariti, da tožnik oškodovanja iz naslova ″dela na črno″ ne uveljavlja več, ampak uveljavlja le še premoženjski izpad, ki mu je nastal, ker ne more več opravljati dela pri svojem delodajalcu. Ta izpad dohodka mu je nastal in mu je bil tako lahko znan šele s problematiziranimi odločbami ZPIZ, zato zastaranje ni nastopilo. Na tem mestu velja še pripomniti, da je toženka na naroku (pisno) pripoznala (dolg), da obstoji njena obveznost iz naslova tožnikove izgube na zaslužku, stranki pa sta bili soglasni, da bo višino izgube ugotavljal izvedenec, kar bi bilo tudi sicer, če bi nastopilo zastaranje, mogoče obravnavati po 341. členu Obligacijskega zakonika (odpoved zastaranju).

7. Vseeno pa pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje (upoštevaje vsebino pritožbe) zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sodbe ni moč preizkusiti, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in so si med seboj v nasprotju. V izreku sodbe je ugodeno (predhodno zmanjšanemu) tožbenemu zahtevku iz naslova bruto rente in bruto izgubljenega dobička, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo ekspertizo in njeno dopolnitev, s katerima se ugotavlja neto izpad prihodkov tožnika in ki jima upoštevaje pritožbo ter odgovor nanjo sledita tudi pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je nato, ker mora odločati v mejah postavljenega zahtevka (ZPP ne pozna vezanosti na zahtevek, kot zmotno omenja sodišče prve stopnje – glej 2. člen ZPP), predvsem v 27. točki obrazložitve na nejasen, nerazumljiv in neobrazložen način iz predmetnega s strani izvedenke ugotovljenega neto prikrajšanja zaključilo, da tožnik z zahtevanim bruto prikrajšanjem vtožuje nekaj manj, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Gre za dokaj pavšalno, nerazumljivo in neobrazloženo pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega neto prikrajšanja v izreku sodbe ugodilo vtoževanemu bruto prikrajšanju, in izpodbijane sodbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti.

8. Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo (v celoti)¹ razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nejasnih, nasprotujočih si in izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje (po potrebi ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek (izvedlo dokaze z listinami in z izvedenko) in) samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).² Ker se po tožbi z dne 13.12.2016 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Torej se bo (med drugim) moralo, kot je bilo izpostavljeno zgoraj, osredotočiti na zadostno pojasnitev in utemeljitev prehoda med ugotovljenim neto prikrajšanjem in vtoževanim bruto prikrajšanjem. Na tem mestu velja še dodati, da preračun (prehod) med neto in bruto zneski praviloma ne spada v okvir znanja iz tako imenovane splošne razgledanosti, to je znanja, ki ga lahko sodišče pri presoji teh vprašanj uporabi samo. Običajno spada takšen preračun med strokovna znanja, s katerimi sodišče ne razpolaga, in si mora sodišče posledično pri presoji pomagati z ustreznimi izvedenci. Povedano sklepno, sodišče prve stopnje mora v ponovljenem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano kršitvijo, v presoji samega sodišča prve stopnje pa je, ali bo predmetno lahko storilo le z novo izdajo in izdelavo sodbe ali pa bo moralo zavoljo omenjenih pavšalnih, nejasnih in nerazumljivih razlogov ponovno otvoriti glavno obravnavo in izvajati dokaze.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Z odločitvijo o glavni stvari je namreč povezana tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.
² Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2020

Podobni dokumenti:

• sodba II U 358/2011
• UPRS Sodba I U 1691/2020-13
• UPRS Sodba II U 142/2020-6