VSC Sodba Cpg 134/2019

Jedro

Tožena stranka kot upnica je v situaciji, ko je tožeča stranka zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo kot izredno pravno sredstvo, sprejela tveganje, da bo izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagala izvršbo, pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. Z razveljavitvijo izvršilnega naslova pa je skladno z določbo 67. člena ZIZ tožeča stranka kot dolžnik pridobila pravico, da od tožene stranke kot upnika zahteva, da ji vrne tisto, kar je z izvršbo dobila.

V konkretnem primeru je bil razveljavljen izvršilni naslov in ne sklep o izvršbi, vendar tožena stranka zmotno meni, da lahko zadrži tisto, kar je prejela na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ker je odločilno, da je bil razveljavljen izvršilni naslov kot pravna podlaga za vložitev predloga za izvršbo. Sklep o izvršbi je smel biti realiziran, vendar kasnejša razveljavitev izvršilnega naslova omogoča dolžniku, da tisto, kar je upnik v izvršbi prejel vrne dolžniku po pravilih o nasprotni izvršbi ali pa sme dolžnik zahtevati vračilo v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper I. in III. točko izreka sodbe se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 602/2017 z dne 1. 3. 2019 izreklo: ″I. Tožena stranka R. d.o.o. , je dolžna tožeči stranki G. d.d., v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 9.074,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 17. 2. 2015 dalje do plačila. II. Ugovor tožene stranke zaradi pobota se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati stroške tega postopka v višini 1.191,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se tožbeni zahtevek v tej pravdi vtožuje na podlagi nasprotne tožbe, vložene v postopku pod I Pg 479/2017, ki pa jo sodišče prve stopnje obravnava kot samostojno tožbo in da so predmet tožbenega zahtevka stroški pravdnega postopka v znesku 9.074,26 EUR s pripadki, ki so bili toženi stranki dvakrat plačani ter je zato za ta znesek tožena stranka na račun tožeče stranke neupravičeno obogatena.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj in je njen tožbeni zahtevek bil najprej pravnomočno zavrnjen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013, s katero je bila sodba Okrožnega sodišča spremenjena v stroškovnem delu, in sicer so bili tožeči stranki naloženi v plačilo pravdni stroški v višini 8.850,28 EUR; (-) da je tožeča stranka zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije in nato revizijo, reviziji je bilo ugodeno, sodbi sodišč prve in druge stopnje sta bili razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015; (-) da je ne glede na vloženo revizijo tožena stranka zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 in Okrajno sodišče v Celju je izdalo sklep o izvršbi Ig 8/2014 z dne 13. 3. 2014, na podlagi katerega je bil tožeči stranki zarubljen znesek 9.257,07 EUR in s tem celoti poplačana terjatev tožene stranke; (-) da terjatev, ki je bila poplačana v izvršilnem postopku, predstavlja glavnico (pravdne stroške po sodbi in sklepu Višjega sodišča v Celju Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 v višini 8.850,28 EUR), obresti in stroške izvršilnega postopka; (-) da je po razveljavitvi sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 ter sodbe in sklepa Višjega sodišča v Celju Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 s strani Vrhovnega sodišča RS v novem sojenju s sodbo I Pg 128/2016 z dne 9. 5. 2016 tožbeni zahtevek tožeče stranke ponovno bil zavrnjen kot neutemeljen, tožeči stranki pa so bili naloženi v plačilo stroški postopka v višini 16.994,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, sodišče pa ni upoštevalo ugovora tožeče stranke, da si je tožena stranka del stroškov že poplačala v izvršilnem postopku; (-) da tožeča stranka ni uspela niti s pritožbo zoper odločitev o stroških, ki ji je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju III Cpg 211/2016 z dne 4. 11. 2016 zavrnjena z razlogi, da bo lahko tožeča stranka ugovor o delnem plačilu podala v okviru izvršilnega postopka, če bo tožena stranka vložila predlog za izvršbo za celoten znesek pravdnih stroškov, odmerjenih s sodbo sodišča prve stopnje; (-) da je Okrajno sodišče v Celju s sklepom o izvršbi 0055 I 27/2017 z dne 7. 2. 2017 na predlog tožene na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 128/2016 z dne 9. 5. 2016 - dovolilo zoper tožečo stranko kot dolžnika izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri OPP za znesek 16.994,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 12. 2016 dalje do plačila;(-) da je zoper sklep o izvršbi tožeča stranka vložila ugovor, s katerim je uveljavljala, da je bil toženi stranki že pred vložitvijo predloga za izvršbo plačan del stroškov v znesku 9.257,07 EUR, ki ga je tožena stranka ponovno terjala v izvršbi, poleg tega pa je v ugovoru tožeča stranka uveljavljala tudi, da je toženi stranki bil plačan tudi ostali del terjatve z nakazilom zneska 8.144,27 EUR z izrecno označbo, da gre za plačilo stroškov po sodbi I Pg 128/2016 in po isti sodbi še zakonske zamudne obresti v višini 299,11 EUR; (-) da tožena stranka po vročitvi ugovora zoper sklep o izvršbi ni umaknila predloga za izvršbo, temveč je pri njem vztrajala, bilo pa je tudi zanjo nesporno, da je prejela vse citirane zneske in tožeči stranki sta bila nato še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi zarubljena zneska 17.340,87 EUR in 169,24 EUR, kar je predstavljalo glavnico v višini 16.994,55 EUR, obresti v višini 346,32 EUR in izvršilne stroške v višini 169,24 EUR; (-) da je Okrajno sodišče v Celju je s sklepom 0055 I 27/2017 z dne 24. 8. 2017 delno ugodilo ugovoru tožeče stranke zoper sklep o izvršbi in za zneska 8.144,27 EUR na račun glavnice ter 299,11 EUR na račun obresti razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo predlog za izvršbo, prav tako za stroške, ki so presegali znesek 140,68 EUR, v ostalem delu pa je ugovor tožeče stranke zavrnilo; (-) da je tožeča stranka toženo stranko še po izdaji sklepa 0055 I 27/2017 z dne 24. 8. 2017 pozvala na vračilo preplačanega zneska, kot je razvidno iz dopisa z dne 13. 9. 2017, vendar se tožena stranka nanj ni odzvala; (-) da je tožena stranka ugovarjala, da je bila poplačana na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju Ig 8/2014 z dne 13.3. 2014, ki ni bil nikoli razveljavljen, odpravljen oziroma spremenjen, zato je napačno pravno naziranje tožeče stranke, da je zaradi razveljavitve pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013, odpadla pravna podlaga za plačilo zneska v višini 9.074,26 EUR.

4. Sodišče prve stopnje je razsodilo: (-) da je ugovor tožene stranke, da je bila poplačana na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki ni bil razveljavljen ali spremenjen in da zato tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da je tožena stranka neupravičeno obogatena na njen račun za vtoževani znesek, neutemeljen; (-) da je tožena stranka prejela znesek v višini 9.257,07 EUR na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 in da ti dve sodbi predstavljata izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 8/2014 z dne 13. 3. 2014; (-) da sta sodbi bili razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015 in v primeru, če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, ima dolžnik pravico zahtevati, da mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil skladno z določbo 2.točke prvega odstavka 67.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kar lahko dolžnik zahteva bodisi z nasprotno izvršbo, če pa je zamujen rok, pa tudi s tožbo iz naslova neupravičene pridobitve; (-) da je tožena stranka v izvršilnem postopku Ig 8/2014 od tožeče stranke izterjala znesek 9.257,07 EUR na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil kasneje razveljavljen, s tem pa je odpadla pravna podlaga za plačilo navedenega zneska; (-) da prvi odstavek 190.člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, po tretjem odstavku 190. člena OZ pa nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, iz določbe 193. člena OZ, ki določa obseg vrnitve, pa izhaja, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka; (-) da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev vtoževanega zneska zato po razveljavitvi izvršilnega naslova utemeljen, saj je prenehala obstajati pravna podlaga za prisilni prenos zneska na toženo stranko, kar zanjo predstavlja neupravičeno pridobitev na škodo tožeče stranke v smislu tretjega in prvega odstavka 190. člena OZ; (-) ker višina tožbenega zahtevka med strankama ni sporna, je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.074,26 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi od dne 17. 2. 2015, ko se je tožena stranka seznanila s sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015, ker od takrat dalje tožena stranka ve, da je prenehala obstajati pravna podlaga za plačilo sedaj vtoževanega zneska, kljub temu pa je v novem sojenju v pravdnem postopku priglasila vse stroške, ki so ji nastali tekom postopka, torej tudi tiste, ki so ji enkrat že bili pravnomočno prisojeni in plačani v prvem sojenju, vložila in vztrajala je pri predlogu za izvršbo za celoten znesek pravdnih stroškov in se ni odzvala na dopis z dne 13. 9. 2017, s katerim jo je tožeča stranka pozvala k vračilu preplačanega zneska; (-) da je pobotni ugovor tožene stranke z nasprotno terjatvijo, ki se vtožuje v pravdnem postopku I Pg 479/2017 skladno z določbo 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nedovoljen zaradi litispendence in ga je zato kot takega zavrglo.

5. Tožena stranka je po pooblaščencu zoper sodbo (I. in III. točka izreka) vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, zato se sodbe ne da preizkusiti (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člen ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v I. in III. točki izreka spremeni, tako da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov. Prav tako se naj tožnici naloži plačilo stroškov predmetne pritožbe, in sicer v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do dne plačila.

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spisalo obširno sodbo, pri čemer pa so pravno odločilni razlogi za izdajo sodbe bili pojasnjeni predvsem v 16. točki obrazložitve sodbe in pojasnjuje, da ne prereka zaključkov, vezanih na dejansko stanje zadeve. So pa zmotna pravna naziranja tožnice, vezana na (pravilno) uporabo materialnega prava, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijano odločbo in posledično napačno uporabilo določbe ZIZ in OZ.

7. Pritožba se sklicuje na pravna naziranja, ki jih tožena stranka podala v odgovoru na tožbo in meni, da je zavrnitev njenih argumentov v sodbi napačna in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč s pomanjkanjem jasnih in prepričljivih razlogov v celoti sledilo argumentom oziroma navedbam tožnice ter jih tudi v celoti povzelo v sodbo. Z zavrnitvijo argumentov tožene stranke, ne da bi takšno odločitev jasno in določno argumentiralo, je sodišče prve stopnje tudi zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka.

8. Pritožba trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 71/2014, razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 v povezavi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 185/2013, odpadel pravni temelj glede izterjave v okviru izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Celju pod Ig 8/2014, napačen. Prav tako je napačen zaključek, da je s tem podan temelj neupravičene obogatitve tožene stranke na škodo tožeče stranke ter je le-ta tako upravičena do vtoževanega zneska od dne, ko se je tožena stranka seznanila z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS.

9. Pritožba pove, da je med pravdnima strankama nesporno (ter je le-to ugotovilo tudi sodišče), da je izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju pod Ig 8/2014 pravnomočno zaključen ter sklep o izvršbi z dne 13.03.2014 ni bil nikoli naknadno razveljavljen, odpravljen oziroma spremenjen. V okviru tega izvršilnega postopka je bila toženka poplačana v višini vrednosti spora predmetne pravde. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila zneska 9.074,26 EUR na podlagi 190. člena OZ, ker meni, da je pravni temelj za plačilo tega zneska z ugoditvijo reviziji tožeče stranke na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015, ki je razveljavila prej navedeni sodbi sodišča prve stopnje I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 in druge stopnje pod Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013, odpadel, je napačen.

10. Pritožba trdi, da je neupravičena obogatitev podana izključno tedaj, če je izpolnjen pogoj iz prvega in tretjega odstavka 190. člena OZ. Ugotovitev sodišča, da je v predmetni zadevi izpolnjen ter je bila tožena stranka na škodo tožeče stranke obogatena, je napačen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo ter je s tem pritožba utemeljena.

11. Podrejeno zgolj iz previdnosti se s pritožbo izpodbija tek zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od dne 17. 2. 2015 dalje, torej od dne ko se je tožena stranka seznanila z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS. Sicer drži, da sta bili predhodni sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavljeni, vendar je sodišče tudi v okviru nadaljnjih sojenj oziroma s pravnomočno sodbo pod I Pg 128/2016 z dne 9. 5. 2016 odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter posledično le-tej naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Tožena stranka je torej bila upravičena do plačila pravdnih stroškov na podlagi uspeha v pravdi, zato tožeči stranki zakonske zamudne obresti gredo od dne vložitve tožbe dalje in nikakor ne že od dne, kot jih je prisodilo sodišče z izpodbijano odločbo.

12. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

13. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Pritožbeni očitek o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da sploh nima razlogov ali pa do so ti sami s sabo v nasprotju in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede trditev tožene stranke, je neutemeljen, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP.

16. Pritožba sama pove, da je sodišče prve stopnje spisalo obširno sodbo in že s tem odgovori, da je podalo tudi razloge za svojo presojo. Ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le do argumentov tožeče stranke, saj je povzelo tudi vse navedbe tožene stranke in jih soočilo s trditvami tožeče stranke in nato natančno obrazložilo, zakaj so utemeljene trditve tožeče stranke in ne tožene stranke. Tako so v izpodbijani sodbi podani razlogi o odločilnih dejstvih za presojo v sporni zadevi in se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Kolikor pa pritožba meni, da se je sodišču prve stopnje pripetila prej navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo argumentom tožene stranke, pa dejansko izpodbija zmotno uporabo materialnega prava (dejansko stanje po izrecnem zatrjevanju pritožbe same ni sporno).

18. Pritožba očita, da se je sodišču prve stopnje pripetila še bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar te kršitve sploh ne obrazloži. Za takšno kršitev bi šlo, če bi sodišče prve stopnje zgolj v tehničnem smislu napačno povzelo vsebino kakšne listine ali vsebino zapisnikov o izvedenih dokazih, vendar pritožba ne obrazloži, katero dokazno listino naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo, očitno pa pritožba tudi v zvezi s to pavšalno očitano kršitvijo znova izpostavlja zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava.

19. Pritožba pa ni utemeljena niti v delu, kolikor sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava.

20. Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013, po kateri je tožeči stranki bilo naloženo plačilo pravdnih stroškov v znesku 8.850,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vložila predlog za izvršbo zaradi poplačilo teh stroškov in da je Okrajno sodišče v Celju izdalo sklep o izvršbi Ig 8/2014 z dne 13. 3. 2014, po katerem je tožena stranka prejela poplačilo v sedaj vtoževanem znesku 9.257,07 EUR. Prav tako pritožbeno ni sporno, da sta sodbi bili razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015 in da je ta sklep toženi stranki bil vročen 17. 2. 2015. Pritožbeno ni sporno, da tožena stranka v izvršilnem postopku po sklepu o izvršbi Ig 8/2014 z dne 13.3.2014 prejetega plačila tožeči stranki ni vrnila.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka s poplačilom v izvršilnem postopku neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke.

22. Tožena stranka je nedvomno smela po pravnomočnosti sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 vložiti predlog za izvršbo zaradi prisilne izvršitve terjatve v znesku 8.850,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravnomočna sodba in sklep sta po določbi 17.člena ZIZ izvršilni naslov in tožena stranka kot upnica je zoper tožečo stranko kot dolžnico vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zaradi izpolnitve denarne obveznosti skladno z določbo 40. člena ZIZ. Okrajno sodišče v Celju je na podlagi tega predloga skladno z določbo 44. člena ZIZ izdalo sklep o izvršbi Ig 8/2014 z dne 13. 3. 2014, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo in je bila tožena stranka kot upnica v izvršbi v celoti poplačana.

23. Tožena stranka kot upnica je v situaciji, ko je tožeča stranka zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo kot izredno pravno sredstvo, sprejela tveganje, da bo izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagala izvršbo, pravnomočno odpravljen , spremenjen , razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. Ravno to se je zgodilo, ko je revizijsko sodišče s svoji sklepom III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015 reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo ter sklep Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1268/2012 z dne 3. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Z razveljavitvijo izvršilnega naslova pa je skladno z določbo 67.člena ZIZ¹ tožeča stranka kot dolžnik pridobila pravico, da od tožene stranke kot upnika zahteva, da ji vrne tisto, kar je z izvršbo dobila.

24. V konkretnem primeru je bil razveljavljen izvršilni naslov in ne sklep o izvršbi , vendar tožena stranka zmotno meni, da lahko zadrži tisto, kar je prejela na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ker je odločilno, da je bil razveljavljen izvršilni naslov kot pravna podlaga za vložitev predloga za izvršbo. Sklep o izvršbi je smel biti realiziran, vendar kasnejša razveljavitev izvršilnega naslova omogoča dolžniku, da tisto, kar je upnik v izvršbi prejel vrne dolžniku po pravilih o nasprotni izvršbi ali pa sme dolžnik zahtevati vračilo v pravdnem postopku.

25. Pritožba tako zmotno meni, da je za presojo v sporni zadevi odločilno, da je prejela sedaj vtoževani znesek na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ampak je odločilno, da je bil razveljavljen izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi in tudi realiziran. Vračilo tistega, kar je tožena stranka prejela v izvršbi, tožeča stranka ni uveljavljala z nasprotno izvršbo, ampak se je odločila, da bo to zahtevala v pravdnem postopku.

26. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je kot dolžnik v izvršbi toženi stranki kot upniku plačala sedaj vtoževani znesek, za katerega pa je pravna podlaga z razveljavitvijo sodbe in sklepa odpadla, tožena stranka pa prostovoljno vtoževanega zneska tožeči stranki ni vrnila.

27. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, po tretjem odstavku 190. člena OZ pa nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla in z razveljavitvijo izvršilnega naslova je odpadla pravna podlaga za plačilo sedaj vtoževanega zneska in da je tožbeni zahtevek utemeljen.

28. Pritožba ni utemeljena, kolikor izpodbija presojo glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je od dne, ko je tožena stranka bila seznanjena z odločitvijo revizijskega sodišča, bila nepošteni pridobitelj in je zato skladno z določbo 193. člena OZ dolžna plačati zamudne obresti od 17. 2. 2015 dalje. Pri tem pa ni bistveno, da je tožena stranka uspela tudi v ponovljenem postopku po revizijski odločbi, saj so stroški ponovljenega postopka bili toženi stranki v celoti priznani, ne da bi se upoštevalo prejeto plačilo v izvršbi pod Ig 8/2014 in so novo odmerjeni stroški bili predmet kasnejše izvršbe v celoti kot so bili toženi stranki prisojeni, tožena stranka pa pri v izvršbi ni hotela upoštevati že prejeto plačilo iz prejšnje izvršbe, kar samo pomeni, da je dejansko ravnala kot nepošteni pridobitelj glede vtoževanega zneska.

29. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

30. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

31. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Določba 67. člena ZIZ se glasi: ″Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil: 1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev; 2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena; 5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe. Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.Če je sodišče pravnomočno v celoti ali delno razveljavilo ali spremenilo sklep o izvršbi na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona zaradi ugovora po četrtem odstavku 61. člena tega zakona, začne teči rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pred iztekom roka iz drugega odstavka tega člena dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.″

Datum zadnje spremembe:

06.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 29/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 1190/2012
• VSL sodba I Cp 1999/2014