<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba II Kp 48452/2015

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:II.KP.48452.2015
Evidenčna številka:VSC00028576
Datum odločbe:29.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Zinka Strašek (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic - izvršitvena ravnanja - oblika krivde

Jedro

Če je bil obdolženčev odnos do oškodovančeve lahke telesne poškodbe malomaren, mu ni mogoče očitati, da pa je oškodovančevo človeško dostojanstvo istočasno kršil naklepoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi M. K. na podlagi določbe 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe oškodovanca kot tožilca M. Š. zaradi kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Oškodovancu kot tožilcu je prvo sodišče po drugem odstavku 96. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so bili v času izreka sodbe znani v znesku 1.119,70 EUR, potrebnih izdatkov obdolženca, potrebnih izdatkov ter nagrade njegovih zagovornikov in plačilo sodne takse.

2. Zoper oprostilno sodbo se je pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, načeloma iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da mu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1 je umeščeno v XXVI. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Storilec je lahko le uradna oseba, zahtevana oblika krivde pa je ena od obeh oblik naklepa (direktni ali pa eventualni). Uradna oseba se torej zaveda, da z enim ali več zakonskimi izvršitvenimi ravnanji pri opravljanju službe zlorablja uradni položaj ali uradne pravice na škodo druge osebe in to hoče oziroma v tako posledico vsaj privoli. Storilec lahko zlorablja uradni položaj ali uradne pravice z izvršitvenimi ravnanji kot so grdo ravnanje, razžalitev ali lahko telesno poškodovanje drugega, pa tudi s siceršnjim ravnanjem z drugim na tak način, da se prizadene njegovo človeško dostojanstvo. Slednja izvršitvena oblika zajema ravnanja kot so npr. šikaniranje drugega in druga podobna ravnanja, ki jih ni mogoče uvrstiti med primarne tri izvršitvene oblike. Iz same dikcije kaznivega dejanja tudi jasno izhaja, da ga ni mogoče storiti z opustitvijo.

7. Opis kaznivega dejanja očitanega obdolžencu zajema vse tri primarne izvršitvene oblike, saj navaja, da je obdolženec kot uradna oseba (policist Policijske postaje ... pri opravljanju službe z zlorabo uradnega položaja 13. 7. 2015 na dvorišču na naslovu ..., z oškodovancem M. Š namenoma grdo ravnal, ga žalil in lažje telesno poškodoval. V nadaljevanju opis sploh ne konkretizira izvršitvene oblike z grdim ravnanjem, razžalitev oškodovanca pa naj bi obdolženec storil z besedami, da „je tak kot B. in da ne bodo delali tako, kot reče B.“. Lahko telesno poškodbo naj bi oškodovancu povzročil naklepno, ker je kljub temu, da je vedel, da se nahaja tik ob vozilu, s službenim vozilom zapeljal vzvratno ter mu zapeljal preko gornje strani stopala desne noge. Zaradi tega naj bi oškodovanec izgubil ravnotežje in padel po tleh, kar naj bi obdolženec videl, slišal pa naj bi tudi oškodovančev krik bolečine ob povoženju. Kljub temu naj bi obdolženec s kraja odpeljal in ni preveril, kaj se je zgodilo ter oškodovancu ni nudil ustrezne pomoči ter ni ugotovil, kaj je z njim. Sklepno opis dejanja med drugim obdolžencu tudi očita, da ni preverjal okoliščin oškodovančevega padca in njegovega poškodovanja ter mu ni nudil pomoči, kar bi kot policist bil dolžan. Kot je razvidno iz predstavljenega opisa dejanja, obtožba na obdolženca torej naslavlja tudi očitek, da naj bi opustil dolžnostno ravnanje, ki ga sicer niti formalno ne konkretizira (razen z navedbo kaj naj bi po pričakovanjih oškodovanca kot tožilca kot policist moral storiti). Vendar pa kot že rečeno glede na izvršitvena ravnanja, ki so predvidena v zakonski dikciji, predmetnega kaznivega dejanja po prepričanju sodišča druge stopnje sploh ni mogoče storiti z opustitvijo.

8. Tako ostane za pravilno rešitev zadeve odločilno vprašanje, ali je obdolženec v opisanih krajevnih in časovnih okoliščinah oškodovanca naklepno lahko telesno poškodoval in ga razžalil. Namreč, če je moč predmetno kaznivo dejanje storiti le naklepno, ko se zahteva storilčevo naklepno ravnanje v smeri posega v človeško dostojanstvo drugega, je povsem jasno, da mora biti tudi izvršitveno ravnanje s katerim storilec zlorablja svoj uradni položaj naklepno.

9. Do zgoraj izpostavljenega vprašanja se je po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče glede nastanka oškodovančeve lahke telesne poškodbe pravilno in s tehtno argumentacijo opredelilo pod točko 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Enako kot prvo je tudi sodišče druge stopnje prišlo do zaključka, da tudi, če je obdolženec s službenim vozilom zapeljal preko oškodovančevega stopala na tak način kot mu je očitan v obtožbi in kot ga opisuje oškodovanec, pa na podlagi izpovedb prič A. K. O., . S., R. K. in nenazadnje tudi izpovedb samega oškodovanca ni moč z gotovostjo zaključiti, da je to obdolženec storil namenoma, v smislu naklepnega lahkega telesnega poškodovanja oškodovanca in posledično krnjenja njegovega človeškega dostojanstva. Na zaslišanju 21. 3. 2016 je tako sam oškodovanec izpovedal, da ne ve ali je policist videl, da mu je zapeljal peko noge, da pa je to zagotovo čutil, slišal pa je tudi njegovo kričanje. Po mnenju sodišča druge stopnje, bi bilo o obdolženčevem naklepu možno govoriti le v primeru, če bi bil ta podan že pred povoženjem oškodovančevega stopala. Če pa je s povoženjem bil seznanjen šele, ko se je že zgodilo (na podlagi oškodovančevih reakcij ali lastne zaznave), pa naklepa do lahke telesne poškodbe ni možno zatrjevati. Torej bi lahko šlo le za malomarnostno ravnanje. Če je bil obdolženčev odnos do oškodovančeve lahke telesne poškodbe malomaren, mu ni mogoče očitati, da pa je oškodovančevo človeško dostojanstvo istočasno kršil naklepoma. Pa tudi sicer se za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zahteva naklep.

10. Tako ostane le še drugo obdolžencu očitano izvršitveno ravnanje in sicer razžalitev oškodovanca z besedami, da „je tak kot B. in da ne bodo delali tako, kot reče B.“. V tem delu sodišče druge stopnje soglaša z argumentacijo izpodbijane sodbe, da tudi, če je obdolženec oškodovancu izrekel te besede, jih ni mogoče opredeliti kor razžalitev v objektivnem smislu (točka 14 obrazložitve). Kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem ali z izrekanjem, pa tudi z raznašanjem žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega. Iz oškodovančevih izpovedb gre sicer ugotoviti njegovo osebno prizadetost, ker naj bi ga obdolženec primerjal z osebo po imenu B., vendar po mnenju sodišča druge stopnje objektivnost razžalitve ni bila podana. Na glavni obravnavi 18. 1. 2019 je oškodovanec navajal, da ima osebne razloge, da te besede šteje za žalitev, saj naj bi na policiji B. vsi poznali. Ta naj bi bil „lump in je marsikoga nasral pri avtih“. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz izpovedb ostalih prič (S. M., S.L., A. K. O.) oseba B. ni tako problematična kot je to prikazoval oškodovanec. Tako gre zaključiti, da primerjava oškodovanca z B. gotovo ne bi razžalila tudi kogarkoli drugega, komur bi bila namenjena, oziroma da bi v konkretno obravnavanem primeru že sama zase izražala neko žaljivo vrednostno oceno.

11. V uvodnem delu pritožbe pooblaščenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazna predloga pooblaščenca oškodovanca kot tožilca za izvedbo rekonstrukcije obravnavanega dogodka ter ogledu na kraju samem. Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o dokaznih predlogih: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi pod točko 5 izčrpno in s sprejemljivimi razlogi obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznima predlogoma. Razlogi, ki jih je zapisalo so sprejemljivi tudi za drugostopenjsko sodišče in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvega sodišča, še zlasti pa glede na razloge sodišča druge stopnje o nedokazanosti obdolženčevega naklepnega ravnanja (lahka telesna poškodba), očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

12. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih ter v tej zvezi storjeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa pooblaščenec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita s trditvijo, da se z ničemer se ni opredeljevalo do očitkov iz opisa kaznivega dejanja, da je obdolženec oškodovanca zapustil in s kraja odpeljal ter ni preveril, kaj se je zgodilo ter mu ni nudil ustrezne pomoči in ni ugotovil, kaj je z njim, čeprav je bil kot policist k temu zavezan. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, se v tem delu obdolžencu očita opustitveno ravnanje, ki pa ga ni mogoče subsumirati pod zakonski znak kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1. Sicer pa je treba še upoštevati, da je bila primarna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da do povoženja oškodovančevega stopala sploh ni prišlo.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7232 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 266

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNDg0