VSC Sodba PRp 111/2019

Jedro

Strinjati se je sicer s prvostopnim sodiščem, da je ne glede na lastništvo površina okoli trgovskega centra javno dostopna površina, saj so na njej označeni parkirni prostori in v tem delu ni pritožbi pritrditi, da ni šlo za javno dostopno površino in da gre za parkirišče, ki je namenjeno lastniku zemljišča. Se pa tudi pritožbenemu sodišču postavlja dvom v obdolženčevo krivdo, zlasti iz razloga, ker je obdolženec na tej površini ustavil izključno zaradi ukaza policije, ni pa imel namena parkirati, zato razlogi prvega sodišča (točka 6), ko zaključuje, da je obdolženec ob ugotovljenem dogajanju bil dolžan upoštevati parkirne označbe in da se je zavedal, da je na tem mestu prepovedano parkiranje, pa je vseeno privolil v takšen način ravnanja in s tem ravnal z eventualnim naklepom, ne prepričajo, zlasti, ker je tudi policist L. (izpoved na listni št. 37) pojasnil, da v primeru, če bi on vodil postopek z obdolžencem, mu ne bi očital storitve tega prekrška, zlasti še, ker je vzporedno z obdolženčevim vozilom na istem mestu ustavilo tudi policijsko vozilo, kar kaže, da je šlo za ukrepanje policije in policijsko vožnjo za obdolženčevim vozilom, kateremu je bilo ukazano, da na primernem mestu takoj ustavi. Primerno mesto pa je bila parkirna površina, ne glede na talne označbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnja spremeni:

- glede odgovornosti za prekršek pod točko I/2) tako, da se v tem delu postopek zaradi prekrška po šestem odstavku člena 65 ZPrCP ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) in se v tem delu s stroški postopka obremeni proračun

- tako, da se za prekršek pod točko I/2) v izreku sodbe sodišča prve stopnje (točka II) globa ne določi

- in se posledično v okviru enotne sankcije izrečena glavna sankcija - globa izreče v višini 1.737,29 EUR

- ter se sodna taksa poslej odmeri v višini 253,72 (dvesto triinpetdeset 72/100) EUR

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve štirih prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po petem odstavku člena 33 ZPrCP, pod točko I/2) prekrška po šestem odstavku člena 65 ZPrCP, pod točko I/3) prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP in pod točko I/4) pa prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1. Za vsak prekršek posebej mu je določilo sankcijo (točka II izreka), nato pa mu izreklo enotno sankcijo in sicer glavno sankcijo - globo v višini 1.817,29 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo stroške postopka in pa sodno takso. Pod točko V) pa je postopek o prekršku zaradi prekrška po šestem odstavku člena 65 Zakona o voznikih (ZVoz-1) na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo.

2. Obdolženčevi zagovorniki se s tako odločitvijo prvega sodišča v delu, v katerem je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po šestem odstavku člena 65 in dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP ter drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 ne strinjajo in sodbo sodišča prve stopnje napadajo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pritožujejo pa se tudi zaradi odločitve o sankcijah, stroških postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, izrecno pa sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbijajo v delu, kjer je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška zaradi vožnje brez varnostnega pasu (prekršek pod točko I/1), saj je v tem delu obdolženec globo za prekršek po členu 33 ZPrCP že poravnal, prav tako pa ne problematizirajo ustavitvenega dela sodbe sodišča prve stopnje. Predlagajo, da se pritožbi tako ugodi, da se postopek o prekršku zaradi preostalih treh prekrškov ustavi, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter v izpodbijanem delu vrne zadeva prvemu sodišču v novo odločitev.

3. Pritožba je delno utemeljena (glede prekrška pod točko I/2), sicer je neutemeljena.

4. V zavzemanju za ugotovitev bistvene kršitve določb postopka o prekršku pritožba trdi, da je obdolžencu v postopku pred sodiščem prve stopnje bila kršena njegova pravica do obrambe, saj je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev (drugega) izvedenca psihologa in psihiatra ter predlog za zaslišanje priče dr. A. P., kar je obramba utemeljevala z nestrinjanjem glede zaključkov izvedenca K., ki je celo sam predlagal, da bi bilo potrebno predlagano pričo vprašati, zakaj je predpisala obdolžencu zdravilo Cipralex in postavila diagnozo o duševni motnji, kar po mnenju pritožbe postavlja pod vprašaj obdolženčevo prištevnost v času, ko naj bi obdolženec storil očitane prekrške, ki so pritožbeno problematizirani. Ob tem, ko je dr. K. pojasnjeval terapevtski odnos v tovrstnih primerih je še namreč povedal, da se pomirjevala ne predpisujejo osebam brez težav in da mora biti v ozadju neka duševna motnja, kot tudi, da je imel obdolženec slabšo sposobnost obvladovanja dogodkov, kar pa je po mnenju pritožbe nasprotje, čeprav izvedenec tudi sam meni, da uporaba vozila za obdolženca ni bila primerna in celo ugotavlja, da obdolženec antidepresive prejema, hkrati pa navaja, da pri njem ni nobene duševne motnje in da bi se lahko obvladal. Nasprotno zaključkom izvedenskemu mnenju pa stojijo podatki iz zdravstvene dokumentacije za obdolženca, ki izkazuje, da so mu v tem obdobju bila predpisana pomirjevala (Cipralex), iz njegove medicinske dokumentacije pa izhajajo tudi podatki o duševni motnji (prilagoditveni motnji, depresiji in osebnostni motnji), saj obdolženec že leta prejema zdravila proti depresiji in pomirjevala in ima hudo izražene simptome nespečnosti in jeze, tudi motnje spanja in prehranjevanja, njegova sposobnost imeti dejanja v oblasti pa je zmanjšana ne glede na morebitno uživanje alkohola. Slednje pa v izvedenskem mnenju ni bilo upoštevano, zato je tako mnenje pomanjkljivo in na njem sodišče ne bi smelo graditi svojih zaključkov, zlasti, ker je obdolženec sam povedal, da je doživel živčni zlom, kar je potrdila tudi priča Z., slednje pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, zato obstaja dvom glede njegove prištevnosti. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

5. Drži, da je obdolženec v svojem zagovoru povedal, da ne ve, kaj se je dogajalo po tistem, ko je bil ustavljen s strani policije, ker je takrat doživel živčni zlom, jemlje pa tudi določena zdravila, saj se zdravi za depresijo, je pa tudi onkološki bolnik in mu je v kritičnem času enostavno ″počil film″, zato se tudi ni spomnil ničesar v zvezi z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti, prav tako pa tudi ne v zvezi z zatrjevanim nedostojnim vedenjem napram policistom. V tej zvezi je prvo sodišče temeljito zaslišalo poslujoče policiste, obdolženčevo sestro, priči B. Š. in osebnega zdravnika L. I., angažiralo pa je tudi sodnega izvedenca dr. M. K., kateremu je naložilo, da pregleda obdolženca in zdravstveno dokumentacijo, kar je tudi storil. Glede na predlog obrambe pa ga je sodišče še dodatno zaslišalo in nato obrazložilo, da se sodišču prve stopnje ni pojavil dvom v njegovo prištevnost ter pri tem sledilo izvedencu, da so bila njegova ravnanja smiselna, usmerjena k sproščanju lastnega nezadovoljstva na policijo in pravosodni sistem, logične so bile tudi njegove reakcije, vzgibi pa niso bili bolezenski, zaradi česar je zaključilo, da pri obdolžencu tako, kot je menil tudi izvedenec, ni podana ne trajna, ne začasna duševna motnja. Zavrnitev predlaganih dokazov, ki jih pritožba znova izpostavlja je prvo sodišče obrazložilo (točka 3) dovolj prepričljivo, s takimi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da zaključki prvega sodišča ne temeljijo zgolj na mnenju izvedenca psihiatra dr. K., kot to trdi pritožba, temveč je prvo sodišče njegove zaključke ocenjevalo tudi v odnosu do izpovedi poslujočih policistov, kot tudi do izpovedi njegovega osebnega zdravnika. Ker je bilo obdolžencu sicer predpisano zdravilo Cipralex s strani predlagane priče samo enkrat ter ob dejstvu, da je obdolženec opravil v preteklosti samo en obisk pri psihiatrinji, medtem ko mu je sicer različna zdravila predpisoval izključno samo njegov lečeči zdravnik, pa je zavrnitev dokaznih predlogov pravilna, pritožba v tem delu, ki pa sodišču očita kršitev prvega odstavka člena 90 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 155 ZP-1, pa je neutemeljena.

6. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obramba pretirano pozornost namenja okoliščini, da je obdolžencu pred leti dr. P. predpisala antidepresiv Cipralex in v dokumentacijo zavedla svojo zaznavo o obstoju duševne motnje. Ta pregled se je opravil pri navedeni psihiatrinji pred leti samo enkrat, kot je ugotovilo že prvo sodišče, obdolženec pa nikoli ni bil zaradi tovrstnih težav hospitaliziran, zato ta podatek ni ključen do te mere, da bi postavil pod vprašaj zaključke dr. K., ki je ves čas vztrajal pri tem, da pri obdolžencu ni prisotna niti huda, niti ponavljajoča se duševna motnja, ki bi kakorkoli lahko vplivala na njegovo presojo oziroma obvladovanje njegovega vedenja v kritičnem času in je kot poglaviten problem pri obdolžencu izpostavil sindrom odvisnosti od alkohola, zlasti ob sočasnem uživanju kanabisa, kar pa po zaključkih prvega sodišča ob upoštevanju navedenega izvedenskega mnenja ni duševna motnja, temveč epizodično zdravstveno stanje obdolženca, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Res je sicer, da je sprva sodišče sklenilo zaslišati tudi dr. P. v tej zvezi, kasneje pa je od tega sklepa odstopilo, vendar pa ima za takšno poslovanje podlago v načelu proste presoje dokazov, kar je tudi ustrezno obrazložilo, zato tudi iz tega razloga ni mogoče pritrditi pritožbi o kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe.

7. V nobenem primeru torej ne obstaja dvom v obdolženčevo prištevnost, kot je obrazložilo prepričljivo prvo sodišče, ki je zanesljivo ugotovilo, kako je v kritičnem času potekal postopek z obdolžencem (kar obtožba tudi povzema v svojih navedbah), ko je obdolženec bil sprva zaznan s strani patrulje, v kateri sta bila policist L. in A. kot voznik, ki ni uporabljal varnostnega pasu, pa vse do zaustavitve njegovega vozila, zlasti pa še po prispetju na kraj dogodka druge patrulje, v kateri je bil tudi policist Z., ki je obdolženca poznal iz predhodnih prekrškovnih postopkov, zaradi česar naj bi se obdolženec še dodatno razburil in je ob sproščanju lastnega nezadovoljstva s celotnim policijskim postopkom najprej odklonil preizkus z alkotestom, nato pa še žalil policiste tako, kot je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče in kot izhaja iz sodbenega izreka napadene sodbe. V nobenem primeru pa obdolženčevo razburjenje, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, ki je pri tem izhajalo tudi iz zaključkov dr. K., ni bilo takšno, da bi se lahko tako, kot neutemeljeno trdi obramba, postavila tudi v tem delu pod vprašaj obdolženčevo prištevnost. Če bi namreč držale trditve obrambe o tem, da učinki zdravila Cipralex na obdolženca vplivajo tako svojstveno, da zaradi tega njegovo duševno zdravje odstopa od duševnega zdravja povprečnih (zdravih) oseb in ker, da so v njegovi medicinski dokumentaciji navedene duševne motnje (prilagoditvena motnja, depresija in osebnostna motnja), kajti obdolženec, kot to trdi pritožba že leta prejema zdravila proti depresiji in pomirjevala in ima tudi zelo hudo izražene simptome nespečnosti, jeze in motnje spanja ter prehranjevanja in da je tudi njegova sposobnost imeti dejanja v oblasti zmanjšana glede na morebitno uživanje alkohola, bi namreč obdolžencu v komaj mesecu dni po storitvi očitanih prekrškov zagotovo ne bilo izdano zdravniško spričevalo o njegovi telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika motornega vozila (priloga B7), ki mu je bilo izdano 17. 8. 2018 v Ambulanti medicine dela, prometa in športa v ... . Iz tega dokumenta izhaja: (-) da je obdolženec uspešno opravil kontrolni zdravstveni pregled in je telesno ter duševno zmožen za voznika motornih vozil kategorije AM, B, B1 in G, (-) da nadaljnji zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti sploh ni potreben, (-) predlagana pa je bila na podlagi opravljenega kontrolnega pregleda obdolženčeva udeležba v edukacijski delavnici. S tem zdravniškim spričevalom je namreč obdolženec tudi lahko izposloval odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je s sklepom opr. št. PR 969/2018 z dne 23. 8. 2018 vrnilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Vse navedeno pa je po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče še dodatno utrdilo v prepričanju, da ne obstaja nikakršen dvom v obdolženčevo prištevnost glede prekrškov pod točko I/3) in I/4) izreka izpodbijane sodbe, zato je pritožba v tem delu o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljena, razlogi prvega sodišča pa prepričljivi.

8. Pritožba v obsežnih pritožbenih navedbah problematizira prekršek pod točko I/2), ko se obdolžencu očita, da je v kritičnem času vozilo parkiral na označenem parkirnem mestu za invalide pri nakupovalnem centru ... na naslovu ..., kar argumentira s priloženimi zemljiškoknjižnimi podatki in s svojo tezo glede Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah ter trdi, da bi morala širina vzdolžnih črt na parkirni površini znašati 10 cm, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo, kot tudi, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji, da naj bi ta dostopna površina bila parkirni prostor. Pritožba trdi, da obdolženec ne more biti odgovoren za ravnanje v nasprotju s 17. točko četrtega odstavka člena 65 ZPrCP iz razloga, ker je na tam označenem mestu svoje vozilo ustavil po izrecnem ukazu policije, ki je vozila za njim takoj po zaznavi obdolženca kot voznika v cestnem prometu, ki ni uporabljal varnostnega pasu in meni, da če takega ukaza policije ne bi bilo, bi obdolženec tam vozila ne ustavil, saj tak namen njegov ni bil nikoli podan. Obdolženec je ravnal po odredbi policistov policijske patrulje in je torej ustavil na najbližjem ustreznem mestu, pri čemer pa pritožba še opozarja, da pa je na sosednjem prostoru z invalidsko oznako ustavila tudi policija, zato v obravnavanem primeru ni šlo za parkiranje, temveč izključno za ravnanje obdolženca po odredbi poslujoče policijske patrulje. Takim pritožbenim navedbam je pritrditi.

9. Prvo sodišče je sam tek dogajanja natančno povzelo v izpodbijano sodbo in opisalo postopek zaznave obdolženca, kot voznika v cestnem prometu in nobenega dvoma ni o tem, da sta policista L. in A. vozila za obdolženčevim vozilom in mu naznanjala, da se mora ustaviti, vse do parkirišča pred nakupovalnim centrom ... . Strinjati se je sicer s prvostopnim sodiščem, da je ne glede na lastništvo površina okoli trgovskega centra javno dostopna površina, saj so na njej označeni parkirni prostori in v tem delu ni pritožbi pritrditi, da ni šlo za javno dostopno površino in da gre za parkirišče, ki je namenjeno lastniku zemljišča. Se pa tudi pritožbenemu sodišču postavlja dvom v obdolženčevo krivdo, zlasti iz razloga, ker je obdolženec na tej površini ustavil izključno zaradi ukaza policije, ni pa imel namena parkirati, zato razlogi prvega sodišča (točka 6), ko zaključuje, da je obdolženec ob ugotovljenem dogajanju bil dolžan upoštevati parkirne označbe in da se je zavedal, da je na tem mestu prepovedano parkiranje, pa je vseeno privolil v takšen način ravnanja in s tem ravnal z eventualnim naklepom, ne prepričajo, zlasti, ker je tudi policist L. (izpoved na listni št. 37) pojasnil, da v primeru, če bi on vodil postopek z obdolžencem, mu ne bi očital storitve tega prekrška, zlasti še, ker je vzporedno z obdolženčevim vozilom na istem mestu ustavilo tudi policijsko vozilo, kar kaže, da je šlo za ukrepanje policije in policijsko vožnjo za obdolženčevim vozilom, kateremu je bilo ukazano, da na primernem mestu takoj ustavi. Primerno mesto pa je bila parkirna površina, ne glede na talne označbe. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je utemeljen pritožbeni očitek glede neprepričljivih razlogov o krivdi obdolženca v zvezi s prekrškom pod točko I/2), zato je zaradi nedokazanosti obdolženčeve krivde v tem delu bilo potrebno postopek o prekršku ustaviti (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1), posledično pa je bilo potrebno poseči tudi v sodbeni izrek glede določitve sankcij za obdolžencu storjene prekrške, ko tudi glede izreka enotne sankcije tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, ko je bila enotna globa znižana za znesek 80,00 EUR, posledično pa tudi znižana sodna taksa, ki se poslej odmeri v višini 253,72 EUR.

10. Kar pa zadeva pritožbeni očitek v zvezi s prekrškom o nedostojnem vedenju obdolženca napram poslujočim policistom, pa je pritožbeni očitek, da tudi pri tako očitanem ravnanju obdolženec ni bil prišteven, neutemeljen. Kot je bilo predhodno ugotovljeno, pri obdolžencu v času storitve, kljub njegovemu zagovoru, da se ničesar ne spominja in da naj bi doživel živčni zlom, ni obstajala duševna motnja, ki bi lahko relevantno vplivala na njegovo prisojo in njegovo obvladovanje, saj je angažirani izvedenec ugotovil le, da je bila njegova sposobnost obvladovanja zmanjšana (ne pa bistveno!), zato v tem delu razlogi prvega sodišča za obdolženčevo krivdo v celoti prepričajo, na drugačno odločitev pa vpliva tudi v pritožbenih navedbah izpostavljeno predhodno ravnanje policistov z obdolžencem, v drugih postopkih, kajti, kot je pokazal dokazni postopek ni dvoma, da je policist Z. že bil seznanjen s predhodnimi postopki, v katerih je bil udeležen obdolženec, vendar tudi ta okoliščina, kot izhaja iz dokazne ocene prvega sodišča ni postavila pod vprašaj verodostojnosti njegove izpovedi in izpovedi zaslišanih policistov A. in L., ko so skladno izpovedali o tem, kakšno je bilo obdolženčevo obnašanje po tistem, ko je odklonil preizkus alkoholiziranosti in takrat izrekal napram policistom žaljivke tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi navedenega je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

11. Prvo sodišče je glede prekrškov pod točko I/3) in I/4) pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, s prepričljivimi razlogi se je izjasnilo tudi o obdolženčevi krivdi, pravilno pa je uporabilo tudi materialnopravne določbe ZP-1 in ZPrCP ter ZJRM-1, obdolžencu pa za oba prekrška določilo zakoniti sankciji, ki ju je pritožbeno sodišče ob upoštevanju člena 165 ZP-1 preizkusilo uradoma in ugotovilo, da poseg vanju ni potreben, po sami višini pa pritožba določenih in izrečene sankcije ni problematizirala.

12. Ob povedanem je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in v zvezi s prekrškom pod točko I/2) na podlagi zakonskega pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se v tem delu postopek o prekršku ustavi (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1) in se v tem delu s stroški postopka obremeni proračun, potrebna pa je bila tudi korekcija enotne globe (sedaj 1.737,29 EUR) zaradi česar se spremeni tudi odmera sodne takse (sedaj znesek 253,72 EUR) v vsem ostalem pa pritožbo obrambe zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 163 ZP-1) ter v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

13. Obdolženec je delno uspel s pritožbo, zato se v skladu z drugim odstavkom člena 147 ZP-1 sodna taksa ne določi.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 45/2013
• VSC Sodba PRp 1/2022
• sodba U 1336/2008